Delo na sebi – 3. del

“Vsak človek je tisto s čimer se ukvarja, saj je z esenco tega, s čimer se ukvarja prepojena njegova bit, njegova energija.”

Vsi ljudje smo sestavljeni iz neke vibracije. Ta vibracija je nosilec naših lastnosti, ki se izražajo skozi naše delovanje, hkrati pa odraža tisto, kar ustvarjamo in počnemo v materialnem svetu. Sedaj že vsi govorijo o neki vibraciji, ki nas sestavlja.

Za kaj se pravzaprav gre?

OGLAS

Vibracija ja sestavni delec dvojnosti. Vse kar se pojavlja v dvojnem, se izmenjuje. Dihanje, utrip srca, pomežik, grimasa na obrazu. A ne gre se samo za nas. Tudi živali in rastline ter ves ostali svet pozna dvojnost, le da je ta včasih malček zabrisana in neprepoznavna.

Vse kar se je kdajkoli pojavilo v pojavni obliki, je najprej obstajalo kot čisti potencial, šele potem je dobilo pojavno obliko. Pred nasmehom je obstajal ne nasmeh ali neka druga guba na obrazu, ki je predstavljala nasprotje nasmeha, pred vdihom ne vdih, oziroma vdihovo nasprotje ne vdih oz. izdih, atom je pred nastankom bil v nevtralnem stanju, v stanju energije in še prej kot zamisel dvojnosti.

Gre se torej za čisto razkrivanje nerazkritega. Sem na ta svet smo prišli, da s svojimi čutili zaznamo tisto, kar je bilo prej neznano, in da iz tega naredimo znano. Torej iz sovraštva ljubezen in iz ne nasmeha nasmeh. A v življenju ne govorimo le o primarnih čustvih, saj če ne sovraštvo niti ne bi obstajalo. Ne, v pogovornem jeziku se nanašamo na izvedena ali sekundarna čustva.

To, da je pred ljubeznijo obstajala ne ljubezen oz. neko nevtralno stanje, ki je vodilo do ljubezni lahko kaj hitro prepoznamo, samo zazreti se moramo na svoje življenje. In v trenutku, ko se iz tega nevtalnega stanja premaknemo z namenom, da bi prepoznali, kakšno je lahko drugačno stanje, ki ga na neki ravni sooblikujemo z umom, pa že govorimo o sestavljenih čustvih.

Vsako neizraženo stanje je popolno, je popolna ljubezen, blaženost ipd., le prepoznamo je ne. In v trenutku, ko se nam začne razkrivati kot, da bi lahko nekaj postalo, jo največkrat primemo in gremo v smer tega kar se razkriva. Potem pa v primeru, da to neizraženo stanje spremljajo lepi telesni občutki, ki jih naše telo prepozna kot ljubezen, se nam razkrije nekaj čemur pravimo ljubezen, ali pa sovraštvo, bes, starost…

Ko se to, kar se razkriva, kot neko čustvo, razvije do te mere, da ga naši možgani prepoznajo, pa ga začnemo na fizični ravni še bolj oblikovati. Dodajamo mu razne glasove, oblike, barve, občutke in na koncu imamo eno od naših predstav kako izgleda  čustvo, ki smo ga poimenovali tako ali tako.

Vse torej izvira iz polja čistega potenciala, kjer ni niti vibracije in s tem, ko se oblikuje, temu dodajamo novo in novo vibracijo. In bolj jo ponavljamo, bolj postaja vidna v materialnem svetu. To pa še ni vse. Z vibracijo, s katero smo tako pridno želeli povleči določeno čustvo ali občutek v materialni svet, da nam je postal otipljiv v telesu ali čustvi, pa smo tudi prepojili naše bitje.

Mi torej smo vibracija, katera postajamo ves čas. Ne gre se pri vibraciji namreč za to, da jo dvignemo in spustimo, gre se za to, da nekaj naše bitje izpusti iz našega ustroja ali pa mu doda. Torej se gre pri načinu takšnega in drugačnega zdravljenja za neke vrste pozabljanje, pozabljanje vibracije.

V ta proces smo nenehno vpredeni, pa ne glede na to, kaj počnemo. Tudi zdravniki poizkušajo iz našega bitja odstraniti nek del vibracije, da bi potem naše telo pozabilo, da jo je sploh kdaj posedovalo. Ko je to opravljeno točno in s preciznostjo, seveda pa na vseh tistih prostorih, ki so odgovorni za ustvarjanje oz. podporo ustvarjanju te vibracije, potem je operacija uspešna in tisti, ki je imel prej v sebi nekaj neželenega je ‘ozdravljen’ oz. rešen tujka, če pa ne, pa se zadeva lahko ponavlja.

Le od nas je odvisno, kaj smo in kaj bomo postali, samo od nas je odvisno s kakšno vibracijo bomo prepojili naše fizično, čustveno, mentalno in duhovno telo. Seveda bomo postali to, kar tako s pridom treniramo skozi svoje življenje. In če želimo spremeniti izhod našega življenja? No, potem je dobro, da prenehamo trenirati to, kar nam preprečuje, da bi bili tisto, kar želimo postati. Dovolj je!