Denar in duhovnost

Materialne težnje kot indikator posameznikove ravni zavesti

Materialne dobrine so v prvi vrsti namenjene eksistenci v materialni realnosti, po drugi strani pa obstaja kar nekaj negativnih prepričanj in miselnih vzorcev – vezanih na denar.

Denar je vsekakor nujno sredstvo za pridobitev osnovnih sredstev preživetja (če nismo ravno kmetje) kot tudi ostalih »pripomočkov« – potrebnih za učenje in napredek v življenju. Vendar, ko odraščamo in se psihološko razvijamo, se začnemo med seboj ločevati – v samem odnosu do denarja in materialnih dobrin nasploh. Nekateri ljudje se zavedajo, kaj je nujno – resnično potrebno v njihovem življenju za normalno preživetje in nadaljnji psiho fizični razvoj in temu primerno uravnajo svoje življenje, drugi pa vse življenje hlepijo po denarju in materialnih dobrinah ter se ženejo za njimi, čeprav so te same sebi namen in v evoluciji človeka ne pomenijo nadgradnje ali napredka – ne iz fiziološkega in ne iz psihološkega vidika. Takšne osebe življenje podredijo gonji za pridobitništvom in posledično postanejo »sužnji« ujetosti v določeno stopnjo lastne zavesti. Morda se šele na koncu življenja v materialni realnosti zavedo, kako enostransko so živeli in kako enosmerna je bila njihova pot skozi življenje.

OGLAS

Materialne dobrine ali denar človeka mnogokrat zaslepijo, da mimo teh – materialnih elementov ne vidijo okolja in vse vsebine bogastva, ki ga okolje v življenju vsebuje. Ne vidijo narave, soljudi, živali in rastlin, ne vidijo in ne živijo odnosov v takšni meri kot bi lahko. Še bolj so pa prikrajšani pri čustvih, saj sla po materialu navadno »prekrije« višja ali globlja čustva – ljubezen, sočutje, prijaznost, prijateljstvo. Dovzetni niso na žalost, veselje, smeh in jok, hrepenenje ali majhne trenutke drobne sreče, ki polni srce, saj je navadno njihovo glavno vodilo um in ne čustva.

Takšni ljudje so navadno sposobni čutenja le površnih čustev, kot so: všečnost, površni in preračunljivi odnosi, bežne simpatije – v najboljšem primeru kratkotrajna zaljubljenost in povsem fiziološka spolnost, saj je njihov namen ves čas pogojen in uokvirjen v namen pridobitništva materialnih vrednot. Vedno pa je prisoten strah.

Na začetku človekovega razvoja zavesti je material »nujnost«, saj daje – kot sem že napisal – orodje za »odraščanje« v vseh pogledih, predvsem gre za razvoj zavestnega ega. In razvoj tega je nujno potreben do določene ravni osebnosti. Zavestni ego nam daje občutek zaznave prostora in časa, ki v univerzalnem smislu ne obstajata, v materialni realnosti pa sta seveda nujni sestavini življenja. Prav tako skozi zavestni ego dojemamo moralne vrednote in družbena pravila, ki se jih seveda naučimo skozi razumske procese uma. Tudi odnosi – vsa komunikacija (večinoma) poteka na ravni zavestnega ega, ki nas v socialne odnose tudi usmerja. Prav tako je njegova posledica izražanje idej, kreativnosti ter zavzemanje osebnih stališč (seveda so vsi ti izrazi pogojeni z empiričnimi izkušnjami), podajanje mnenja in različne individualne odločitve.

Razumski del mišljenja je izključno izraz zavestnega ega, obenem pa tudi njegovo orodje, s pomočjo katerega funkcionira ves čas. Pogojeni jaz – zavestni ego, je individualizacija duše v realnem manifestiranem svetu. Pomanjkanje tega zavestnega dela osebnosti je neprilagojenost človeka na ta svet, kar se kaže v a- in di-socialnih oblikah osebnosti. Tudi uravnavanje bioloških potreb je v domeni ega, prav tako razumska funkcija uma, torej – analitika, logika, povezovanje pojmov v zaključke in dejstva (sklepanje – dedukcija), učenje – izobrazba, skratka – zmožnost razumskega mišljenja na vseh področjih realnega – materialnega sveta.

Vendar pri nekaterih pa ostaja temeljni in edini cilj življenja – vse življenje – zakaj? Vzrokov je več, najpogostejši in največ se jih skriva v ranem otroštvu. Če so starši ortodoksno usmerjeni le na materialno sfero človeka in življenja nasploh, potem se ta »navada« ali »nuja« po pravilu v glavnem prenese na otroka kot prepričanje, mentalni vzorec ali ena od karakternih vsebin, ki še kako zaznamuje posameznikovo percepcijo sveta.

Enako se navadno zgodi, če so starši revni in se ta eksistenčna ogroženost zlahka »vcepi« v otroka – spet kot nujno prepričanje. V takšnih primerih prihaja do idealiziranje denarja in materialnih dobrin, do pretiranega poveličevanja kot sredstva, ki edino v življenju nekaj velja, ki daje moč, oblast, vpliv, ugled in samospoštovanje. Seveda je to iluzija, ki nikakor ne drži. Je le zunanja fasada nesrečne duše – ujete v negativna prepričanja in obenem onemogočene drugačne percepcije ostalih – resnični vrednot.

Tudi pomanjkanje ljubezni in občutka varnosti se mnogokrat kompenzira s »imetjem«, ki naj bi tvorilo bazo osebne in kasneje morda tudi družinske varnosti, kar pa je spet le »privid«, le – v resničnem pomenu – slab nadomestek varnosti, ki jo resnično daje ljubezen iz srca in osebna notranja moč, ki prav tako izvira iz ljubezni in notranjega miru. Takšni ljudje nikoli niso resnično srečni, vendar si iluzorno ustvarijo vsa našteta »prijazna« občutenja in čustva, le da gre v resnici za dogajanje na mentalnem nivoju, ki edino lahko prizna takšna – iluzorna merila. Seveda pa je vse to normalna pot evolucije duše ali transcendentne zavesti. Ljudje smo v svojem duševnem razvoju v določenem trenutku na različnih »stopnicah«, vendar to »stopnišče«skozi več inkarnacij prehodimo vsi – slej ko prej. Zato se tudi malce težje primerjamo, predvsem je najbolje, da to »individualnost« – drugačnost ali »edinstvenost« sprejmemo kot nujno dejstvo.

Kdor poskuša razumeti to drugačnost in vrednoti soljudi skozi zaznavanje in razumevanje svoje zavesti brez sprejemanja dejstva o različnosti v »odraščanju« ali razvojni stopnji duše – ima težave sam s seboj, vse dotlej, ko »odraste« do te mere, da sprejema vse oblike drugačnosti.

Ljudje smo Eno, smo ves čas povezani na subtilnih sferah, nismo pa enaki in najbolje je, če to dejstvo sprejmemo in spoštujemo ljudi take kot so. S samim seboj – vred.

V »duhovnosti« kot radi rečemo eksoteričnim in ezoteričnim znanjem o holistični vsebini vesolja, sveta in človeka, so denar in materialne vrednote na splošno pogosto sporne. Indijske filozofije in religije – tako hinduizem kot budizem, zavračajo vse materialne oblike, saj pomenijo oviro na poti do »osvoboditve« (mokša, mukti – v hinduizmu, nirvana v budizmu) od sansare (samsara v budizmu), kar pomeni rešitev duše iz ciklusa rojstva, življenja (trpljenje) in smrti. Materialna realnost je v indijski filozofiji maya ali »iluzija«, saj je resničnost le v duhovnem aspektu človeka – torej v duši. V budizmu so vzrok vsega trpljenja želje, ki so v glavnem vezane za materialno stvarnost, in če se želimo odrešiti iz trpljenja je najprej potrebno doseči nadzor nad željami vezanih za materialno sfero ter jih kasneje povsem zavreči, saj le tako lahko presežemo samsaro ali cikluse ponovnih rojstev, življenj – trpljenja in smrti.
Čeprav japonski in kitajski budizem izvirata iz indijske filozofije, sta malce drugače postavila snovni svet v okvire svojih prepričanj. Verjetno zaradi starodavnih tradicionalnih verovanj v naravo in človeško telo kot odraz boga, gre v obeh primerih – ne toliko za univerzalno transcendeco, temveč za oba koncepta: transcendenco v imanentnosti človeka in univerzuma. Vendar vse filozofije vzhoda sprejemajo materialno sfero kot nekaj, kar je potrebno preseči (ne popolnoma zavreči – v kitajskih in japonskih modelih) za poln razvoj zavesti duše. Torej za duhovno realizacijo, ki pomeni celovito manifestacijo duše. Zahod je ta pogled razširil na več področij.

Na zahodu se opredeljuje materialna realnost na več načinov. Glede na to, da so altruizem, nesebična – univerzalna ljubezen ter iskreno brezpogojno sočutje (karuna) v zahodnem delu sveta večinoma le teorija, je vrednotenje materialnih dobrin opredeljeno bolj ohlapno in včasih zelo nasprotujoče si.

Na nek način sprejemamo dejstvo, da denar pomeni nujo in ne namen, po drugi strani pa smo priča nenormalnemu bogatenju posameznih duhovnih učiteljev, brezmejnem okoriščanju zdravilcev s povsem povprečnim ljudem nedostopnimi cenami storitev, komercializacijo duhovnosti, ki na tak način povsem izgubi povezavo s svojimi izvornimi vodniki: sočutjem in ljubeznijo. Seveda so na svetu tudi »Veliki« guruji, ki bogatijo na račun »prispevkov« svojih učencev, vendar gre tu za spretno manipulacijo, ne pa za ljubezen itd. Ti naj ne bi bili vzgled vsem ostalim.

Mnogo duhovnih učiteljev razlaga, kako je »pravilo« BITI MORAM REVEN, DA SEM BLIŽE BOGU ali pa ČE SEM BOGAT, ME BOG NE VIDI itd. – popolnoma zgrešeno – napačno. Nekateri (teh je manj) prisegajo na skromnost in opredeljujejo način plačila za storjene »duhovne« ali zdraviteljske usluge v obliki prostovoljnega prispevka. Ti tudi menijo, da mora biti duhovni učitelj ali zdravilec skromen, če želi resnično opravljati svoj namen. In kdo ima prav? Kot marsikdaj v življenju v tem svetu gre za to, da imajo verjetno (svoj) prav tako eni kot drugi. In kako je to možno? Seveda je!

Pravilo BITI MORAM REVEN, DA SEM BLIŽJE BOGU je vsekakor NEGATIVNO prepričanje, negativni mentalni vzorec, ki nikakor ne drži. Če poznamo teorijo (ki vsaj, kar se mene tiče – drži), da je bog vseprisoten, da je v vsakem bitju in nebitju, da je povsod v vesolju (kar na nek način potrjuje tudi sodobna znanost), je »iskanje« boga z načinom življenja popoln nesmisel. Seveda je pa povsem drugače, kadar gre za istovetenje z bogom, pa ne v smislu »biti bog«, temveč v smislu komunikacije, oziroma »povezave« z božjo inteligenco, ki je večinoma možna v malce drugačni dimenziji, kot je materialna realnost. Ta je manifestacija boga, ni pa izvor. In komunikacija z izvorom poteka verjetno v določenih okoliščinah, katerih atribut zanesljivo ni MATERIALIZEM. Iz že povsem logičnega razloga ne. Poleg določenih stanj zavesti – elektro-magnetne frekvence možganov, obstaja tudi stopnja transcendentne zavesti, ki to omogoča v večji ali manjši meri.

Kundalini joga je zelo zanimiva duhovna tehnika (ezoterični sistem), ki je prvič bila omenjana v Upanišadah (Vede), in ki jo nekateri imenujejo tudi »joga zavedanja«. Kundalini joga vsebuje vaje, s pomočjo katerih se dvigne energija skozi energijske centre ter na ta način prebuja čutno zavest in intuicijo. Gre za dvig kundalinija iz trtice skozi čakre, s čemer se dviga zavest – transcendentna zavest duše – vse do združenja z božjo zavestjo. Namen kundalini joge bi lahko opredelili z realizacijo vseh duhovnih – kreativnih potencialov posameznika. S tem se človekova zavest človeka osredotoči na sočutje, ljubezen in ostale duhovne vrednote. Nauki Kundalini joge so dokaj pozno prispeli na zahod; šele leta 1969 je duhovni učitelj Yogi Bhajan (Siri singh Sahib) predstavil nauke kundalini joge v Združenih državah Amerike, čeprav je prakso v pisni obliki opisal že petintrideset let prej – znan duhovni učitelj Sri Sivananda Saraswati.

Kundalini joga (ne edina) uči, da se posameznikova zavest duše razvija skozi čakre – energijske centre, ki so tudi pokazatelj realne ravni transcendentne zavesti posameznika. In to drži. Takšne kot so psihofizične karakteristike posamezne čakre, je tudi zavest človeka samega.
Razvoj človeka kot proces integriranja psihofizioloških struktur v celovit in koherenten sistem duše, ki deluje v končni fazi povsem kohezivno – z razvojem zavesti in zlitjem v večjo razsežnost – transcendentno zavest, lahko morda najlaže razložimo s psihodinamičnim razvojem energijski centrov ali čaker – po tantrični ali splošno indijski filozofiji – razlagi.

Osnovni, materialnorazsežnostni aspekt čaker podaja razumevanje pomena energijskih centrov v smislu izmenjave univerzalne energije med okolico in organizmom, torej prestrukturiranje univerzalne energije (kozmične in zemeljske) v vitalno – življenjsko energijo, ki preko žlez z notranjim izločanjem (endokrilne žleze) odreja fiziološke funkcije telesa. Vendar je to le en aspekt čaker. Bolj pomemben pa je nematerialen, ki v osnovi pogojuje kakovost informacij, ki manifestirajo materialno realnost (človeško telo), in temu aspektu bi lahko dejali psihološki princip čaker.

Čakre so tudi (ali predvsem) centri izmenjave informacij – energije med fizičnimi, astralnimi in kavzalnimi razsežnostmi človekovega energijskega polja. Pri človeku te razsežnosti imenujemo energijska telesa in sestavljajo avro vsakega človeka. Informacije v energijski obliki potekajo istočasno med vsemi avričnimi telesi: med fizičnim in čustvenim, med čustvenim in mentalnim itd. Razvoj zavesti v transcendentni obliki lahko pojmujemo tudi kot potovanje skozi čakre. Vsaka posamezna čakra ima svojo razsežnost vedenja in zavedanja in temu primerna je tudi stopnja zavesti posameznika, ki jo doseže v eni inkarnaciji – enem življenju tukaj in sedaj.

Skozi naš fizični razvoj, skozi odraščanje, se vzporedno razvija tudi naše duševno dojemanje sveta in življenja nasploh. Tako se novorojenčku najprej razvije prva ali korenska čakra, preostale so nerazvite in tudi dokaj nezaščitene. Tudi njegovo avro v tem obdobju sestavlja le eterično telo, ki se oklepa fizičnega in večino zaščite išče v objemu staršev. Z odraščanjem, skozi otroštvo in mladost, v adolescentnem obdobju in s fizičnim razvojem se krepijo in zaščitijo postopoma tudi druge čakre in avrični sloj se širi na več teles. V bistvu traja razvoj človeške avre in vzporedno tudi psihološke kvalitete v čakrah vse življenje. Vsaka čakra vsebuje psihološke komponente – tako kvalitetne kot tudi negativne aspekte čustev, misli … Ta razvoj pri vseh ljudeh ne gre po isti poti, nekateri dvignejo svoje zavedanje višje kot drugi, preraščajo negativizme, ki se porajajo v življenju, drugi spet ostajajo na določeni evolucijski stopnji. Nekateri delujemo vse življenje skozi nižja čustva, drugi spet visoko razvijejo svojo zavest. Praviloma bi moralo vse nekako iti po poti evolucije, vendar ni tako. Ovire, preizkušnje, ki jih srečujemo v življenju, odločanje in različno sprejemanje ter izkoriščanje posameznih izkustev nam tlakujejo pot skozi naš razvoj v tem življenju.

Poglejmo si za primer prvo čakro – muladharo, in poglejmo kaj vse v svoji psihodinamiki vsebuje.
Bistvo muladhara čakre je v praktičnem življenju preživetje posameznika. Če pogledamo otroka, ki začne svojo evolucijo iz prve čakre, gre v največji meri natanko za ta – prvinski nagon preživetja za vsako ceno. Vseeno je ali je način pravilen in dober, ali slab in napačen – cilj je le eden – preživetje. V tej čakri se skrivajo korenine vseh strasti – krivde, kompleksi in agonije. Spolne želje so v neki obliki nadzor našega življenja, vzrok želja, akcije in dosežkov. Torej je nujno, da prebudimo to čakro in izstopimo iz nje. Lahko bi tudi dejali, da spolni nagon pogojuje naše življenje (v povsem prvinskem smislu), in ko ni več sam sebi namen, se življenje spremeni. Spolni odnosi niso nikakršen greh, le z dvigom zavesti (prebujenjem in izhodom iz čakre) se namen spolnih odnosov preobrazi. Spolnost ne sme biti vzrok frustracijam, kompleksom in prepričanjem, je pa trdno vezana na materialno realnost in iz tega lahko razberemo, kako pomembno je, da stopimo iz tega nivoja zavesti ter se dvignemo više in sprejmemo tudi druge aspekte in namene našega obstoja. Kadar ta čakra ni prečiščena, ostaja naše življenje na mestu, ne moremo ga izboljšati, ves čas živimo na en in isti način.

Ljudje, ki so v svojem razvoju zavesti obstali v prvi čakri, so navadno shizofreni ali nevrotični, mučijo jih krivde in negativni čustveni in mentalni vzorci ter prepričanja, težko sprejemajo spremembe v svojem življenju, nikoli pa ne drugačnosti. V človekovi podzavesti prevladujejo arhetipi, stereotipi, prepričanja z vseh vidikov življenja, imajo svoj prav, ki izvira iz pomanjkanja vedenja in znanja ter izkušenj, katerih se večinoma izogibajo. Prave ljubezni ne poznajo, četudi jo vse življenje iščejo, vendar je – tudi ko se srečajo z njo – ne morejo prepoznati ali definirati, torej je ne morejo sprejeti.

To je primer ene – prve čakre in kratek oris karakteristike zavesti, ki »obtiči« v njej. In sedaj se lahko vprašamo – kaj ima to z denarjem, materialno realnostjo itd. Ima – in to mnogo. Z dvigom zavesti vzporedno z »prebujanjem« energijskih centrov, ki so dobesedno »indikatorji« stopnje zavesti, se spreminja tudi posameznikov odnos do denarja in materialne realnosti nasploh. Človek sčasoma spozna (zavestno), da poleg materialnih dobrin in »stvari«, obstaja tudi še višji namen v človekovi evoluciji.

Poglejmo si torej četrto čakro, ki je prva, katere izraz je zavest – ločena od spon materialnega sveta – več kot je to nujno potrebno.
Anahata čakra je prva čakra, ki pripada maha loki, torej nesmrtni ravnini. Pripada manomayi koshi, ki nadzira tako čustva kot tudi um. Tu se tudi nahaja vishnu granthi – drugi psihični vozel, ki predstavlja odvisnost od čustvene navezanosti, nagnjenje k delovanju, pogojenem z močjo čustev in občutkov, ne v luči duhovnosti. Ta vozel se razreši, ko se čustva harmonizirajo in povečajo do nivoja univerzalne ljubezni do vseh bitij, ko se poraja brezpogojna ljubezen. V tantri je strogo ločena dobrodelnost iz usmiljenja in spiritualno sočutje, ki se odraža skozi univerzalno, brezpogojno ljubezen. Ta ne pozna pričakovanj in manipulacij, ki so mnogokrat prisotne v raznih oblikah človeške dobrote, kjer gre (po tantri) za sebičnost, za dobroto z namenom. V tem kontekstu je mnogokrat sebična ljubezen do Boga, ker večinoma od njega kaj pričakujemo. Še najmanj sebična naj bi bila ljubezen matere do otroka, ker gre pač za veliko mero žrtvovanja.

S prebuditvijo anahate človek pridobi popolno čustveno ravnovesje, sposobnost zunanje in notranje komunikacije, lahko sliši zvoke iz povsem drugih dimenzij dojemanja, lahko postane jasnoviden, jasnoslišen, lahko postane velik umetnik, dobi sposobnost premagovati drugačne narave ljudi (agresijo, nestrpnost), in sicer povsem z močjo velike ljubezni, ki jo oddaja. Pojavi se sočutje v zelo izraziti obliki, človek pridobi razne zdraviteljske sposobnosti, predvsem sposobnost zdravljenja z dotikom. Navezanost na materialne stvari se izgubi, pojavi pa se tudi popolno sprejemanje in razumevanje drugih ljudi, poveča se občutek optimizma, sprejemanja, da dobro in zlo obstajata skupaj, in hkrati zavest, da obstaja nad to dvojnostjo še nekaj mnogo višjega. Um se osvobodi, sprosti in umiri. S spoznanjem resnične, absolutne ljubezni in svobode postanejo zadovoljstva dualističnega, črno-belega sveta povsem nepomembna.

S prebujenjem anahata čakre človek preraste zavest materialne dimenzije, anahata pomeni »vrnitev« domov – v objem duhovnega izkustva, iz katerega zavest tudi izvira. V tej duhovni dimenziji prevladuje sočutje in empatija, ki se diametralno razlikuje od samopozornosti in egoističnih načel prejšnjih treh korakov (čaker).

Poglejmo si še delček vsebine tretje čakre. Nekatere šole transpersonalne psihologije štejejo manipuro – tretjo čakro za center moči. Človek na tej stopnji zavesti (ko manipura še ni prebujena!!!) kaže agresivno prizadevanje za lastno kariero, za primernega partnerja in še kup sebičnih izrazov zavestnega ega. Svet posameznik jemlje kot sovražno okolje, v katerem velja pravilo manipulacije in nadzora. Način razmišljanja je povsem linearen in povezan z razlogom, hrepenenje po lastninjenju čustev zamenja sla po posedovanju materialnih dobrin – denarja itd. Spolnost je v tej fazi stvar konkurenčnosti in človek skozi tretjo čakro izraža močan zavestni ego, ki se oddaljuje od duhovnega aspekta duše z veliko hitrostjo. Ljudje, ki so z zavestjo v manipuri, in ki verjamejo v obstoj boga, še vedno ločujejo boga od človeka. Značilno je tudi, da se takšni ljudje v družbi oseb na višji zavestni stopnji počutijo neugodno. Klasičen je primer duhovnih učiteljev na tej stopnji, ki z manipulacijo in sebičnim namenom promovirajo sami sebe v materialnem svetu zaradi dvigovanja lastne namišljene vrednosti in veličine. Njihovo poučevanje in pomoč soljudem ima navadno svoj vzrok in ta ne leži v odprtem srcu.

Iz vsega tega lahko povzamemo, da duhovna plat človeka nima popolnoma ničesar skupnega z denarjem in materialnimi dobrinami, razen preživetja in materiala, ki pripomore k evoluciji duše. Sem pa seveda nikakor ne spada petstanovanjska hiša kot dom ene družine, več luksuznih avtomobilov, bančni račun, za katerega potrebuješ popolno koncentracijo, da prepoznaš število itd … Človek v svojem bistvu je tak kot je in se kot tak, se nima ničesar sramovati.
Malce drugače pa zgleda, ko posameznik »uči« duhovnosti »paciente«, katerih zavest je višja od njegove lastne, ki je še globoko ukoreninjena v prvi, drugi ali tretji čakri, obenem pa za svoje »poučevanje« ali »zdraviteljstvo« zahteva nenormalne zneske – pač seveda zaradi svoje lastne odvisnosti. Takšna duhovnost ne vsebuje ne sočutja in ne ljubezni. Žal je tudi to del »duhovnosti« našega vsakdana. Človek, ki ni pripravljen pomagati tudi brez, da bi za to bil plačan, ne sprejema duhovne plati človeka in je za svoje delo še najmanj primeren.

Seveda pa obstajajo razna »duhovna« pravila in izrazi, ki so zelo popularni in nudijo takšnim ljudem številne preference in alibije. Zelo pogosta je razlaga o lastni karmi, lastni odgovornosti, svobodni volji itd. Kljub temu, da vsak od nas izpolnjuje svojo karmo, bi lahko malce gledali, da ne delamo zla drugim in če že pomagamo, pomagamo iz srca in ne iz svojih eksistenčnih strahov in potreb zaradi osebnih prepričanj o »varnosti« denarja in materiala. Če že ne moremo pomagati, tudi ne škodimo.

Najpomembnejše je zavedanje – kdo smo in kaj je naš namen in ne ukrepati zaradi ukrepanja samega. In še enkrat bi poudaril – bogatenje (sla po denarju ali bogatenje) nima z duhovnostjo ničesar skupnega. Kot tudi ne naslovi »duhovnih« delavnic: »manifestacija izobilja, denarja in materialnih dobrin«, »kako postati bogat«, »kako se skozi denar rešiti svojih strahov«, »duhovnost in tehnike za poslovni uspeh« itd. Vse, kar se nam manifestira v življenju, ima svoj vzrok in namen. Včasih je posledica tudi stagnacija ali celo nazadovanje v evoluciji duše, včasih plačamo z zdravjem in duševno srečo, včasih zastavimo »ljubezen« za material; vse pa je stvar svobodne volje in izbire. Imejmo se radi in si želimo ljubezni in srca, ne pa mnogo denarja, ki nam to ne bo nudil.

Avtor: Matjaž Bogdan Zepan

foto: freedigitalphotos.net