Denar – sveta vladar?

Vse je blago in vsi smo naprodaj. Vendar ni nujno treba, da je tako. Ekonomski vidik sploh ni vidik, je nič, je iluzija, ki nas je pripeljala do tu, kjer smo. Enostavno nismo več ljudje, temveč sredstvo v kolesju sistema, ki ne deluje, ker nima korenin in ne sledi življenju. Njegovi pohlepni ter oblasti željni tvorci in upravitelji brezvestno pritiskajo na gumbe, vlečejo vzvode, manipulirajo in upravljajo z nami kot da smo nezavedni stroji ali tržno blago. Vsi vemo, kdo so to. Vsake toliko časa si zamenjajo fotelje in si izmišljajo nove funkcije. Nenazadnje smo že tako zdresirani in navajeni vsega, da se nam zdi normalno, celo fino in koristno, da tudi sami sodelujemo in tekmujemo, kako bi se čim bolje prodali ali izkoristili druge. Popolna norost!Opaziti je tudi vse več trendov, ki ponujajo najrazličnejše oblike izpopolnjevanja, dejansko pa posameznika vodijo v odmaknjenost od temeljnih kvalitet zavedanja, torej odprtosti in sočutnosti. Rešitev za nekakšno pogubno hlastanje današnje družbe za zadovoljstvom, priznanjem, uspehom ne gre iskati v teorijah, ki so seveda le del celotne podobe, vendar vse prevečkrat postanejo osrednji del aktivnosti posameznika. Neizogibna plat manjka potrditve, kot opažam iz opazovanj lastnih vzgibov, je pojav avtoritet, strokovnjakov in svetovalcev. Verjetno je to naravna oblika povpraševanja in ponudbe, vendar menim, da ni vse kar se da poimenovati tudi blago s katerim gre trgovati. Problem pa je, da so danes abstraktna pojmovanja močno mamljiva in tako še toliko večja skušnjava na poti spoznavnega procesa, kajti omogočajo hiter občutek potešitve in moči. Pravijo, da ni nadomestka za izkušnjo, in o tem ni kaj dosti za govoriti.

Vsekakor ne gre vseh metati v isti koš, vendar koliko od teh ponudnikov in njihovih uporabnikov je resnično zadovoljnih, srečnih in izpolnjenih, ter koliko jih le blefira, pametuje, kupuje in prodaja iluzije? Nas bodo res vse te “čudežne tabletke in formule, osebnostne in duhovne tehnike” pripeljale tja? Kaj ni vse to le posel, ki ustvarja nove in nove dolgove, korenček, ki nas kot oslička vodi za nos v popolnoma drugo smer? Tja, kamor hočejo drugi. Nič ni zastonj in vse to mora nekdo plačati, pa četudi je od “samega boga”. Kljub temu, da je vse “znanstveno dokazano, teoretično ali praktično utemeljeno”, je na koncu problem največkrat še vedno isti. Vsi smo preveč polni “sebe”. Ali obstaja še kaj onkraj “mene” in onkraj “dobička”? Preprostost, naravnost, sočutje, ljubezen… so to le prazne besede?

Tako si na primer skupinica preprostih ljudi, ki jih povezuje skupen namen in odprtost do drugih, ne pa prihodki in občinstvo, težko zagotovi opaznejšo omembo v medijih. Gre za aktivno, koristno in samooskrbno preživljanje prostega časa ter poizkus nekaj dati iz sebe, se prepustiti naravnemu okolju, združiti moči in se podpirati v tem, kar je resnično in dobro za vse. Vse kar ustvari, deli in ponovno vloži v to kar počne. Ob vztrajnosti, zaupanju in podpori bo zagotovo prišel čas, ko bo takšnih skupin precej več in neka posebna publiciteta sploh ne bo potrebna. Morda se bo zgodila sama ali pa se bodo ljudje spontano povezovali med seboj in bo to nekaj povsem običajnega. Če bi se vsakdo za začetek malce ozrl naokrog, se začel ravnati po naravi, morda vzel lopato in motiko v roke in obdelal kos zemlje v velikosti postelje, na kateri spi, bi se gotovo marsikaj spremenilo. Spontana radovednost in zanos bi se kot požar razširila v vedno širše in večje zavedanje ter občutek za stvarnost. Tudi krize, stresa in drugih tegob bi bilo gotovo precej manj. Vsakdo bi imel otipljivo, konkretno izkušnjo in požvižgal bi se na puhle teorije in blebetanje raznih “avtoritet”, “strokovnjakov” in drugih “pametnjakovičev”. 

A dokler velja miselnost, “se mi ne da”, “ne znam”, “ne zmorem” ali, “če se mi ne (iz)plača”, ne bom storil nič. Kolikor toliko polne riti se ne da zlahka premakniti. Za tem stojim z gotovostjo lastne izkušnje. Ostane le tarnanje in jadikovanje nad sistemom, ki ga vzdržujemo s prostovoljnim suženjstvom, lastno neumnostjo in nevednostjo. Hodimo v službe, na volitve in stadione, se prepiramo in kričimo: “Kruha in iger!” In to dobimo; malo kruha in veliko iger.

Življenje pa teče… svojo pot. Izbira je naša. Seveda ima vsakdo pravico ostati ignorant ali bedak. Semena ne zaduši plevel, temveč nemarnost vrtnarja (Konfucij).

Vso srečo nam vsem. Zelo jo bomo potrebovali. Seveda je to le en vidik izmed neštetih.

Boštjan 🙂

OGLAS