Diagnoza

Če takole razmišljam … »Diagnoza« je zanimiv pojem. Če samo poiščem njen pomen, dobim zanimivo razlago.

Zakaj? Pomen DIAGNOZA je sestavljen iz dveh besed … »DI«, ki pomeni dva, torej mene in zdravnika in »AGNOS« v grščini pomeni »ne vem« (da me ne zvije od smeha).
Torej »dva«, ki »ne vesta«. 🙂

Huh, torej nevem na kakšno »potovanje« operacije se podajam, saj ti vse ankete, ki jih dobiš pri zdravniku dajo na znanje, da je zdravnik predal vso odgovornost nate, ne glede na reakcije, stranske učinke, … tudi če te »pohabijo« ali celo zaključijo tvojo življenjsko pot, ker »ne-ve« kaj lahko pričakuje.

OGLAS

Torej ti to sporoča, da tudi zdravniki ne vedo v kaj se podajajo in je zopet in vedno odločitev le na tebi.

Zagotovo vem oz. je odločitev padla, da se imam še vedno rada in da ko nastopi čas, prepustim mesto komu drugemu, ki to bolj »potrebuje«. Odločila sem se, da SEM ZDRAVA in da se imam še toliko rada, da mislim še nekaj desetletij »teptati« to zemljico. Saj imam še veliko ciljev, želja, načrtov, … ki jih moram, ne, želim izpolniti.

Res da lahko iz zgornjega sestavka veje kanček strahu (a to je le moje razmišljanje) pred operacijo, a vseeno imaš možnost vpogleda še z druge plati.
Zdaj se verjetno kdo vpraša »Čemu strah, saj si v neki kolumni pisala, da si varna?« Tako je. Varna sem in vem, da tudi če se odločim za operacijo, se vse dobro izteče, kot se mora za dani trenutek. Ampak čemu operacija, saj sem se odločila, da SEM ZDRAVA. Čemu razmišljati kako je še ovira ali vzrok omejitve/ bolezni čez leto in pol tam, ko naj bi bila operirana. Čemu čakati na odstranitev ovir bolezni, če sem se odločila, da sem zdrava?

Zdaj se pa verjetno sprašujete kako je mogoče, da sta me le dve besedici privedli do te odločitve. Iskreno povedano … odločitev je padla že veliko prej. Ko sem prvič slišala »nujen operativni poseg«. Hmm … in sem se zamislila. Če je res tako nujen, je običajno izveden takoj ali vsaj prav kmalu. Meni je bilo pa rečeno, da je čakalna doba nekje leto in pol. Hmmm … Zanimivo, zanimivo. Torej sem se v podzavesti vprašala »Kaj lahko storim v tem času?«. Vse ali marsikaj. In sem. Že takoj sem se odločila, da sem zdrava. Ugotovila sem, da sem še vedno v dobri kondiciji, saj se lahko brezhibno, hitro gibljem, skoraj vsak dan premerim 144 stopnic (če tudi gor jih je 288 :D), prehodim lahko kilometre (no, če je predvsem beton, jih je manj ;)), celo lahkotno tečem, lahko plavam, … in in in. Delam joga vaje in poleg tega imam glede na vse še čudovito postavo, s katero sem zadovoljna.

Torej, kaj želim še več, saj sem zdrava in zato so mi odprte vse možnosti.

Natka