Diagnoza ali »le« močna individualna energija

Naše delovanje v svetu je pogojeno z vrsto energije, ki prevladuje v našem telesu. Human Design nas uči, da se energija znotraj nas izraža na tri načine:

• skozi t.i. plemenske kanale; v tem primeru svet izkušamo skozi odnose z drugimi (ključna pojma tu sta nega in obramba),
• skozi t.i. kolektivne kanale; izkušnja se pridobi skozi deljenje z drugimi, vpletenost v večje kolektivne organizacije, energije (ključna pojma raziskovanje in vodenje),
• skozi t.i. individualne kanale; kjer se učimo iz lastnih izkušenj (ključna pojma sta lastno opolnomočenje in ustvarjalnost).

Ljudje, ki imajo v sebi največ individualnih aktivacij so tu, da svetu prinesejo razvoj in transformacijo. Tu so, da so drugačni! Niso narejeni, da bi bili vodljivi, da bi se zlili z množico. Delujejo kot uporniki, ki zmorejo razmišljati in delovati inovativno, kreativno. Za te posameznike je v življenju zelo pomembno, da izrazijo sebe – to svojo edinstvenost; sicer bodo težko bili zares srečni in izpolnjeni.

Izražanje močne osebne individualne energije v kolektivni družbi praviloma naleti na obsojanje oziroma neodobravanje. Zaradi tega je še toliko bolj pomembno, da oseba v sebi zmore najti moč, da se zna ustrezno izraziti v tistem kar je. Družba bo delovanje posameznika z močno individualno energijo sprejela le v primeru, ko bo v njegovem delovanju, v tistem kar lahko ponudi, videla korist zase. S tem individualist vpliva na evolucijo. To je energija mutacije, ki skozi edinstveno avtentičnost individualnosti doprinaša h kolektivnemu.

OGLAS

Individualna energija je nerazumljena v svoji drugačnosti; to so osebe, ki se ne zmorejo povsem prilagoditi, ki odstopajo od povprečnega, sprejemljivega. In kaj mi kot družba naredimo v tem primeru? To nekako ovrednotimo. Z neko nalepko, imenom, odločbo, diagnozo, z nečim, kar na nek način opraviči to drugačnost in jo naredi sprejemljivo.

Individualna energija je osamljena, je melanholična. In to za svet ni sprejemljivo. Občutki žalosti, melanholije so znak, da z nekom nekaj ni v redu. Te občutke je treba popraviti, odpraviti, poiskati strokovno pomoč. Ne pomislimo, da imajo morda tudi ta čustva nek pomen, namen. Melanholija je rezultat kemije v telesu in če dovolimo, zmore telo samo predelati to čustvo, brez umetne pomoči. Žalost, melanholija, depresija so temelj za osebno transformacijo in s tem evolucijo človeške vrste.

Um je tisti, ki ima težavo s t.i. neprijetnimi čustvi; um je tisti, ki misli, da zmore in mora nadzirati naša čustva. Če bi telesu lahko dovolili izraziti vsa čustva, brez potrebe po interpretiranju, bi lažje doumeli, da se vse dogaja ciklično. Zgornji del individualnega procesa je kreativnost, mutacija – sprememba, ki nosi nekaj novega. Spodnji del procesa je melanholija- praznina, spuščanje. Celotnemu procesu se lahko ali upiramo ali se mu predamo; v vsakem primeru se zgodi.

Pogosto se melanholija dojema kot depresija, ki je v resnici t.i. »not self« izraz individualne energije. Če zmoremo melanholijo sprejeti kot del svojega procesa, je to nekaj kar nas osebno opolnomoči in kar lahko pretvorimo v lastni kreativni izraz. Globoko žalost lahko uporabimo kot svojo muzo; ni naključje, da mnogi umetniki svoja najboljša dela ustvarijo v najtežjih obdobjih življenja.

Osebe, ki imajo v svojem dizajnu poudarek individualne energije, se morajo ta del sebe, ki je melanholičen, naučiti sprejemati brez, da iščejo vzrok zanjo. Čas melanholije je čas za umik. Individualen človek mora vedeti, kdaj je čas za druženje in kdaj je čas za samoto. Mora sprejeti in vzljubiti svojo žalost in osamljenost, ter temu dovoliti, da se izrazi v kreativni smeri, ki ima učinek na kolektiv.

Pri otrocih se močna individualnost lahko izrazi kot razvojno odstopanje v abstraktnem dojemanju, čustveni občutljivosti in intenzivnih reakcijah in se dostikrat diagnosticira kot ADHD. Še posebej so za to dovzetni tisti, ki spadajo pod energetski tip Generatorjev, ker težko na ustrezen način porabijo vso energijo v telesu, imajo zato težave s spanjem, kar vpliva na nivo serotonina v telesu in se posledično kaže kot nezmožnost koncentracije.

Čeprav je svet na prehodu iz delovanja na osnovi kolektivne energije, k delovanju, ki ga podpira individualna, je zaenkrat ta način delovanja še nesprejet in predvsem nerazumljen. In kot pri vsem ostalem, tudi tu velja, da lahko začnemo zgolj pri sebi.

Osebe, s poudarkom na individualnem dizajnu so tukaj, da skozi samoto in melanholijo izražajo svojo kreativnost.

Sprejeti… Sprejeti najprej vsa čustva, vse občutke, ki so v nas. Sprejeti občutek žalosti, osamljenosti. Sprejeti tudi takrat, ko je težko, ko boli. Dovoliti telesu, da to predela. Videti v tem namen. Sprejeti odstopanje, drugačnost. V sebi in v drugih. Brez, da moramo to razumsko ovrednotiti. Dati temu predznak.

Sprejeti, da smo vsi do neke mere individualni, da smo vsi edinstveni. Šele, ko ne bomo več poskušali biti vsi enaki, ko bomo sprejeli, da za vse nas ne morejo veljati enaka pravila, da ne potrebujemo vsi enakih pogojev, da bi bili zadovoljni, uspešni, pomirjeni, srečni; takrat bomo naredili k temu prvi korak. Ko bomo razumeli, da se med seboj ne potrebujemo primerjati, dokazovati, tekmovati; da se drugačnosti ni treba bati, takrat bomo individualnost sprejeli. In takrat bomo v resnici sprejeli samega sebe.