Dinamika travme v povezavi z narcisizmom

Narcis ima zelo dobro zgrajene ego-obrambe, zato je v kriznih situacijah izredno odporen in se le redko znajde v podrejenem položaju. Prepričan je, da je njegova osebnost fantastično močna in neverjetno vzdržljiva, da je odločna, da ima močnega duha, da si upa stvari, ki si jih drugi ljudje ne upajo, in da v primeru, ko se vsi obrnejo proti njemu, prevali krivdo na ves svet, ki se je po njegovem mnenju zarotil proti njemu (projekcije). Narcis na nezavedni ravni drugim ne privošči sreče, čeprav hlini, da je to njegov resnični namen.

Pozornost zbuja zanimiva korelacija, ki se pojavlja na relaciji med travmo in narcisizmom, saj se po vsej logiki dozdeva, da imata obe motnji določene skupne lastnosti in vzroke. Ena od očitnih podobnosti med njima je, da so v dobi adolescence nastali hudi ego-deficiti, ki so rezultirali v eno ali drugo obliko specifične psihološke patologije. Pri travmatiziranem odraslem individuumu gre za šibko ego-strukturo, ki je ranjena oziroma tako slabo integrirana, da ne zmore adekvatno obvladovati vdorov težkih nezavednih vsebin, kar vodi v nemoč in nesposobnost obvladovati nekatere aspekte lastne osebnosti. Osebno nezavedno je nosilec čustvenih bremen nerazrešenih travmatičnih vsebin, ki so bile potlačene ali projicirane, vendar pa sčasoma zahtevajo svoj energijski delež v zavesti, zato vdirajo v ego-strukturo podobno, kot pri nepredvidljivi aktivaciji psihičnih kompleksov.

Pri pojavu narcisizma pa se zdi, da gre za navidezno močno ego-strukturo, ki začne na nek način prevladovati. Gre za situacijo, kjer postane ego-struktura tako dominantna, da si celo podredi mana osebnosti, ki so izraz neslutenih moči, nadzora in obvladovanja vsega in vsakogar. V tem primeru celo  sebstvo izgubi svojo integrativno in intuitivno moč v relaciji z napihnjeno ego-zavestjo ter s tem postane marginalno. Čeprav je sebstvo definirano kot višji pol in intuitivni usmerjevalec razvoja ego-strukture, se ta obnaša kot neodvisna in samostojna samozadostna struktura, ki se oplaja nad svojo »lažno podobo«, torej postane sama sebi cilj in namen, kar narcisa osiromaši čustvene dimenzije in povzroča hudo pomanjkanje izražanja ljubezni in empatije do drugih ljudi, kar povzroča konflikte v bližnjih partnerskih in vseh drugih medčloveških odnosih.

OGLAS

Tako pri travmi kot tudi narcisizmu govorimo o pojavu psihičnih kompleksov, ki so sposobni nenadoma prevzeti funkcijo ego-zavesti in jo obvladovati. Pri travmatizirani osebnosti se največkrat pojavljajo kompleksi manjvrednosti, pri narcisizmu pa je ravno obrnjeno: ego-kompleks se pojavi v dominantni vlogi kot »večvrednostni« kompleks ali pa kompleks vseveda (boga). Travmatizirana oseba ima šibko in občutljivo strukturo ter se smili sama sebi, medtem ko se pri narcistični motnji opazi, da je organizirana v obliki grandioznega ega (Heinz Kohut, 1913 – 1981), ki vidi zgolj svoj »lažni self« in ozke osebne interese. Travmatizirana osebnost trpi, ker ne more obvladovati kompulzivnih čustvenih reakcij (angl. acting out). Narcisistična osebnost s pomočjo obrambnih mehanizmov svoje trpljenje skriva pred samo seboj, navzven pa za svojim dominantnim položajem, ki ga dosega z inteligenco in premetenostjo. Kadar pa je narcisistična osebnost nemočna, to izraža z nenadnim izbruhom narcisističnega besa. Pri obeh tipih osebnostnih motenj gre sicer za različne ego-deficite, posledice pa največkrat nastopijo v odnosu s samim seboj in v medčloveških odnosih. Pri travmatiziranih osebnostih gre za čustveno deprivacijo, pri narcisističnih osebnostih pa za hudo pomanjkanje izražanja ljubezni in empatije. Iz vsega tega sledi, da gre pri obeh oblikah ego-deficitov za željo učinkovito kamuflirati svoje šibkosti in iz katastrofalnih pogojev, ki so jih imeli v svojem otroštvu, v obdobju odraslosti narediti zgodbo o uspehu.

Študija konkretnega primera iz astrološke prakse (po Metodi IPAL)

Klientka je imela travmatične izkušnje z očetom, saj je pri njenih 6,5 letih naredil samomor. Odnos z obema staršema je na klientko v mladosti deloval travmatično, saj je čutila, da ji starša (po očetovi smrti pa mati) nista sposobna poskrbeti zanjo in ji dati notranji občutek varnosti, ki je nujno potreben pogoj za razvoj integrirane ego-strukture. Najpomembnejša dogajanja in spomini iz klientkinega otroštva so opisani v naslednjih odstavkih.

• Klientka pravi: Moj oče je bil do družinskih članov fizično in psihično zelo nasilen. Za oba starša je veljalo, da je to njun drugi zakon. Iz prvega zakona sta imela vsak po enega otroka (klientka ima polsestro po materini strani in polbrata po očetovi strani). Rodila sem se materi, ki pet let ni mogla zanositi, in očetu, ki je imel hude težave z alkoholom in nasilnim obnašanjem.

• Klientka pripoveduje (4 leta): Oče je v kopalnici hudo pretepal mojo mamo in jo celo davil. Mati mi je rekla, da je bilo tako hudo, da bi jo zagotovo ubil, če jaz ne bi tako grozovito zakričala, da sta oba nemudoma prenehala s tem. Ko sta videla, kako je ta dogodek uničujoče vplival name in kako problematičen je njun odnos, je bilo to za mater  kaplja čez rob. Odločila se je, da si pač mora organizirati življenje brez očeta, tudi v primeru, če bi sama ostala brez socialne podpore.

Odlomek iz članka Maria Baara z naslovom »Dinamika travme v korelaciji z narcisizmom«, ki bo uradno predstavljen na konferenci »Dinamika travme in poti njene integracije« in objavljen v istoimenskem zborniku.