Očetje in sinovi v plemenskih kulturah so nekako šaljivo strpni drug do drugega. Sin se mora veliko naučiti in preživlja z očetom ure in ure, ko uspešno ali neuspešno izdelujeta puščične osti, popravljata kopja ali sledita zviti živali.
Ko oče in sin resnično preživljata dolge ure drug ob drugem, kar za nekatere očete in sinove še zmeraj velja, z očetovega telesa prehaja na sinovo nekakšna snov, ki je skoraj kot hrana. Sodoben um bi nemara želel opisati izmenjavo med očetom in sinom kot nekakšno posnemanje ali prevzemanje drže, vendar menim, da poteka snovna predaja, kakor da bi iz očetovega telesa prehajala nekakšna snov neposredno v sinove celice.
Sinovo telo — ne njegov um — sprejema, oče pa ga hrani na ravni, ki je globoko pod zavestno. Sin ne sprejema zdravljenja z rokami, marveč zdravljenje s telesom. Njegove celice sprejemajo vedenje o tem, kakšno je odraslo moško telo. Mlajše telo spozna, na kateri frekvenci vibrira moško telo. Prepoznava pesem, ki jo pojejo celice odraslega moškega, pa tudi ples očarljivih, elegantnih, samotnih, pogumnih in napol sramežljivih moških molekul.
V dolgih mesecih, ki jih sin preživi v materinem trenuhu, se njegovo telo odlično uglasi z ženskimi frekvencami; nauči se, kako oddajajo ženske celice, kdo se v tem resonančnem polju komu uklanja, katere živali tečejo čez travnato jaso, čemu telo prisluškuje ponoči, kateri so površinski in kateri globinski strahovi. Kako čvrsto postane sinovo telo pred rojstvom in po njem, kako odličen sprejemnik zgornjih in spodnjih frekvenc materinega glasu! Sin se uglasi s temi frekvencami ali pa umre.
Sedaj, stoje ob očetu, medtem ko popravljata puščične osti ali pluge ali spirata bate v bencinu ali pomagata živalim med kotenjem, ima sinovo telo priložnost, da se na novo uglasi. Počasi, po mesecih in letih, začnejo njegove telesne strune odzvanjati na osorno, včasih zahtevno, čemerno humorno, nespoštljivo, nestrpno, trmasto, kljubovalno starejše moško telo, ki ljubi tišino.
Tako moške kot ženske celice igrajo čudovito glasbo, toda sin mora odzvanjati na moško in tudi na žensko frekvenco. Sinovi, ki se ne uglasijo na novo, vse življenje trpijo lakoto po očetu. Mislim, da je »lakota« pravi izraz za to koprnenje: telesu mladega moškega primanjkuje soli, vode ali beljakovin, podobno kot sestradanemu telesu in spodnjemu delu prebavil primanjkuje beljakovin. Če jih želodec ne dobi, začne počasi nažirati mišice. Taki sestradani sinovi postavajo okrog starejših moških kot brezdomci okoli ljudskih kuhinj. Podobno kot brezdomci se sramujejo svojega počutja, brezimne, grenke, neizbrisne osramočenosti. Ženske ne morejo nadomestiti te posebne manjkajoče snovi, pa naj jih do lačnih sinov navdaja še tako sočutje. Pozneje jo sin nemara skuša dobiti od ženske svoje starosti, vendar tudi to ne deluje.
