Dnevnik cesarja Marka Avrelija

OGLAS

Zbrani odlomki iz II. in III. knjige

Zjutraj si reci: danes se bom srečal z malenkostnimi, nehvaležnimi, arogantnimi, sleparskimi, nepriljudnimi in zavistnimi ljudmi. Vse to zato, ker ne vedo, kaj je dobro in kaj zlo. Toda jaz, ki sem videl, da je narava dobrega lepo in narava slabega grdo, in da je narava tistega, ki je v zmoti, sorodna moji, da ni le iste krvi ali iz istega semena, temveč da nosi v sebi isti um in isti božanski delež, mi ne more škoditi nihče med njimi, kajti nihče me ne more prisiliti k temu, kar je grdo, niti se ne morem jeziti na svojega brata ali ga sovražiti, kajti ustvarjena sva za sodelovanje, tako kot noge, roke, veke ter zgornji in spodnji zobje. Če torej delujemo eden proti drugemu, je to v nasprotju z naravo; in če delujemo eden proti drugemu, nas bodo drugi prizadeli in mi se bomo odvrnili od njih.

Vsak trenutek naj te spremlja misel, da kot Rimljan in kot človek, to, kar delaš, delaš s popolnim in preprostim dostojanstvom, z občutkom naklonjenosti, svobodno in pravično; da si osvobojen vseh preostalih misli. Dosegel boš notranji mir, če vsako dejanje v svojem življenju narediš tako, kot bi bilo zadnje, ter pustiš ob strani vso brezskrbnost in se pod vplivom strasti ne odvračaš od zapovedi razuma, ter da se osvobodiš vsakršne hinavščine, samoljubja in nezadovoljstva s tem, kar ti je bilo dodeljeno. Vidiš, kako malo je stvari, ki nam – če se jih držimo – prinašajo mirno življenje, podobno božanskemu. Kajti sami bogovi ne bodo zahtevali ničesar več od tistega, ki to vidi.
Redko vidimo, da bi bili tisti, ki ne opazujejo, kaj se dogaja v duši drugega človeka, nesrečni; toda tisti, ki ne opazujejo, kaj se dogaja v njihovi lastni duši, so zagotovo nesrečni.

OGLAS

Vedno imej v mislih, kakšna je narava celote in kakšna je tvoja narava ter v kakšnem razmerju je do te celote in kateri del je del katere celote; in da ni nikogar, ki bi te lahko odvrnil od tega, da bi vedno delal in govoril stvari, ki so v skladu z naravo, katere del si.

Morali bi upoštevati, ne le da naše življenje iz dneva v dan dogoreva in da je od njega preostal manjši del, temveč tudi nekaj drugega: da za tistega, ki bo živel dlje, ni povsem zanesljivo, da bo še vedno sposoben razumevanja stvari in da bo ohranil moč kontemplacije, ki nam omogoča spoznanje o božanskem in človeškem. Kajti tudi če se naše umske sposobnosti zmanjšajo, bomo še vedno ohranili zmožnost dihanja, prehranjevanja, domišljijo, nagone in podobno; toda zmožnost, da bi bili koristni in da bi izpolnili svojo dolžnost ter jasno razločevali med vsemi prividi ter znali presoditi, ali je že čas za odhod, in podobno, vsekakor zahteva discipliniran razum, ta pa bo že zdavnaj ugasnil. Zato moramo pohiteti, ne zato ker smo vsak dan bližje smrti, temveč tudi zato, ker najprej izgubimo sposobnost razumevanja stvari.

Opaziti bi morali tudi, da imajo celo postranski dogodki v naravi v sebi nekaj ljubkega in vabljivega.  Kadar na primer pečemo kruh, nekateri deli na površini razpokajo in vsi ti deli, ki se tako odprejo, sicer niso v skladu s pekovim namenom, vendar so na svoj način lepi ter v nas zbujajo slast. Pa tudi zelo zrele fige se na široko odprejo; in zrelim olivam ravno to, da se približuje njihovo gnitje, daje posebno lepoto. Žitno klasje, ki se pripogiba k tlom, nagrbančena koža na levjem čelu in pena iz merjaščevih ust ter številne druge stvari lahko same po sebi niso lepe, vendar lahko s pozornim opazovanjem uvidimo njihovo lepoto, saj so v skladu z naravo in ji dajejo lepoto, razveseljujejo pa tudi našo dušo. Če bi torej človek imel globlji uvid v stvari, ki jih je ustvaril univerzum, in bi jih čutil, bi lahko tudi iz postranskih stvari razbral višji red. In tako se mu niti na široko odprt gobec divje zveri ne bo zdel nič manj lep od tistega, ki ga upodobijo kiparji in slikarji. V stari ženici ali možu bo lahko uvidel zrelost in lepoto. S svojimi neomadeževanimi očmi bo v mladih ljudeh zaznal vabljivo ljubkost. In videl bo številne druge stvari, katerih lepote ne opazi vsakdo, temveč le tisti, ki se je resnično zbližal z naravo in njenimi deli.

Ne trati preostanka svojega življenja z razmišljanjem o drugih, če se tvoje misli ne nanašajo na nekaj, kar je koristno za skupnost. Izgubil boš priložnost, da bi naredili kaj drugega, s tem ko misliš na to, kaj počne ta in ta in zakaj, kaj pravi, o čem razmišlja, kaj naklepa in podobno, kajti vse to nas odvrača od naše vladajoče moči uma. Zato bi morali iz svojih misli izločiti vse, kar je nesmiselno in nekoristno, še najbolj od vsega pa radovednost in zlonamernost. Človek bi moral sebi dopustiti samo takšne misli, da takrat ko nas vprašajo, kaj je trenutno na našem umu, lahko povsem odprto nemudoma odgovorimo: to in to. Tako da bi moralo biti iz tvojih besed jasno, da je vse v tebi čisto in dobronamerno, in takšno, da je dostojno človeka kot družbenega bitja in tistega, ki se niti najmanj ne meni za zadovoljstvo in čutne užitke ali kar koli, ob čemer bi lahko zardel, če bi povedal, kaj je bilo na njegovem umu. Kajti tisti, ki deluje tako in ne čaka, da bi bil med najboljšimi, je kot svečenik in služabnik bogov. Posluša božansko naravo, ki je vsajena vanj in mu omogoča, da ga ne potegne v užitke, da ga ne prizadeneta nobena bolečina in nobena žalitev, da ne čuti ničesar slabega, da se bori v najplemenitejšem boju, da ga ne premaga nobena strast, da je povsem prežet s pravičnostjo, da z vso svojo dušo sprejema vse, kar se dogaja in mu je pravično dodeljeno, in da se redko – razen če ni nujno in za splošno dobro – sprašuje, kaj govorijo, delajo ali mislijo drugi. Kajti svoje delovanje je usmeril samo na to, kar pripada njemu samemu. Stalno se preizprašuje, kaj mu je dodeljeno od skupne celote, njegova dejanja pa so pravična. Prepričan je, da mu je pravično dodeljeno vse, kar mu pripada. Kajti vsakdo prinese na svet to, kar mu pripada, in vsak del prispeva k namenu celote. Tak človek se tudi zaveda, da je vsako živo bitje njegov brat in da je skrb za vse ljudi v skladu s človekovo naravo. Človek se ne bi smel ozirati na mnenje vseh, temveč samo tistih, ki nesporno živijo v skladu z naravo. Kar pa zadeva tiste, ki ne živijo tako, imej v mislih, kako se vedejo doma in zunaj doma, ponoči in podnevi, kdo so in s kakšnimi ljudmi živijo nepravično življenje. Prav tako se sploh ne meni za nobeno hvalo, ki prihaja iz ust takih ljudi, ker ti niso zadovoljni niti s samimi seboj.

Ne deluj brez volje, niti brez misli na skupno dobro, niti brez ustreznega premisleka, niti razpršeno. Svojih misli ne kiti s finesami in ne trati svojih besed ter se ne ukvarjaj s preveč stvarmi. Poleg tega pusti, naj te varuje božanstvo, ki prebiva v tebi, naj varuje vrlega moža zrele starosti, ki opravlja svoje politične dolžnosti kot Rimljan in kot vladar, ki je prevzel svoje mesto kot nekdo, čakajoč na znamenje, ki ga bo pripravljenega poklicalo, naj se poslovi od življenja, brez potrebe po prisegi ali kakršni koli priči. Ohrani tudi vedrino in ne išči zunanje pomoči niti miru od drugih. Človek mora stati pokončno sam, namesto da ga držijo pokonci drugi.
Če v življenju najdeš kar koli boljšega od pravice, resnice, zmernosti, poguma in – z eno besedo – kar koli boljšega od lastnega zadovoljstva s stvarmi, kar ti omogoča, da deluješ v skladu z zdravim razumom in v okoliščinah, ki te niso doletele po tvoji izbiri, če, pravim, vidiš kar koli boljšega od tega, se temu posveti z vso svojo dušo in bodi srečen, da si našel nekaj najboljšega. Če pa se ti nič ne zdi boljše od božanstva, ki prebiva v tebi in si je podredilo vse tvoje strasti ter preudari vse vtise in se je, kot je dejal Sokrat, osvobodilo primeža čutov ter se podredilo bogovom in predalo skrbi za človeštvo; če se ti vse drugo zdi manj pomembno od tega, potem ne puščaj prostora za nič drugega, kajti če se enkrat oddaljiš od tega, ne boš več mogel neovirano dajati prednosti tistemu dobremu, ki je odvisno od tebe in tebi lastno. Kajti ni dobro, da se kar koli drugega, kot so hvala možice, ali moč, ali užitki, zoperstavi temu, kar je v skladu z umom in družbeno dobro. Čeprav se vse te stvari lahko za hip zazdijo združljive s tem, kar je resnično dobro, nas nenadoma prevzamejo in zavedejo s prave poti. Toda ti, pravim, preprosto in svobodno izberi boljše – in se tega drži. Boljše pa je to, kar je koristno. Če je torej zate koristno, da si umsko bitje, potem se tega drži. Če pa je zate koristno le to, kar je koristno za žival, se tega drži in ohrani svojo presojo brez oholosti: lej le, da o tem vprašanju premisliš z zanesljivo metodo.

Nikoli ne ovrednoti nečesa kot koristnega zate, kar bi te primoralo k temu, da bi prelomil obljubo, da bi izgubil samospoštovanje, da bi sovražil človeka, da bi dvomil, da bi preklinjal, da bi bil hinavski, da bi moral kar koli prikrivati: kajti tisti, ki pred vsem daje prednost umu in božanskemu glasu v sebi ter ga časti, ne igra tragične vloge, niti ne tarna, ne hrepeni niti po samoti niti po številni družbi. In kar je najpomembnejše – živi, ne da bi zasledoval smrt ali pred njo bežal. Poleg tega se niti najmanj ne meni, koliko časa bo njegova duša zaprta v telo: kajti tudi če bi ga morala takoj zapustiti, bo odšel pripravljen, kot bi se odpravil na kakšno drugo delo, ki ga lahko opravi častno in dostojno. Vse svoje življenje se varuje le enega: da njegove misli ne zatavajo stran od tega, kar je lastno človeku kot umnemu in družbenemu bitju.

Če vsako svoje delo opravljaš v skladu z zdravim razumom, resno, zavzeto in umirjeno ter ne dopustiš, da bi te kar koli drugega odvrnilo od tega, temveč ohranjaš svoj božanski delež čist, kot če bi ga moral takoj vrniti nazaj. Če se tega držiš ter ne pričakuješ ničesar, se ne bojiš ničesar, temveč zadovoljen s tem, kar počneš v skladu z naravo in s herojsko resnico v vsaki besedi iz tvojih ust, boš živel srečno. In nihče te ne bo mogel odvrniti od tega.