KOLIKO SEBE SI MORAL/A SKRITI, DA SI BIL/A LAHKO SPREJET/A? Zvočna kopel – zdravljenje notranjega otroka in vračanje k sebi
Tokratna zvočna kopel me kliče k globokemu zdravljenju.
Zdravljenju tistih delov v nas, ki se nikoli niso počutili dovolj.
Dovolj dobri. Dovolj lepi. Dovolj vredni ljubezni.
Tistih delov, ki niso bili zares videni, slišani in sprejeti.
Ki niso dobili varnosti, podpore in potrditve, ki smo jo kot otroci potrebovali.
Tistih delov nas, ki so se naučili, da morajo ugajati.
Da morajo biti “pravi”, da bodo sprejeti.
Da morajo biti nekaj drugega, kot v resnici so.
Tistih delov nas, ki se zato danes pred drugimi pomanjšujejo, prilagajajo, opravičujejo — celo za svoj obstoj.
Opravičujemo. Da smo, takšni kot v resnici smo. Opravičujemo. Za to, da sploh živimo.
Kolikokrat smo se skrili?
Kolikokrat si nismo upali biti to, kar smo v resnici?
Kolikokrat smo globoko v sebi verjeli, da moramo najprej zaslužiti ljubezen, da nas bodo imeli radi?
Kolikokrat smo se trudili in želeli ugajati, ker smo se globoko v sebi bali, da takšni kot v resnici smo ne bomo ljubljeni in sprejeti?
Tisti del nas, ki danes nekje v sebi globoko verjame:
👉 “če bom naredil/a napako, ne bom sprejet/a”
👉 “če bom jaz res jaz, bom zavrnjen/a”
👉 “moram se truditi, da ostanem viden/a in pomemben/a”
👉 “moram se truditi, da ostanem nekomu dovolj zanimiv/a.”
To je del nas, ki išče potrditev zunaj.
Ki hrepeni po tem, da bi bil končno varen, sprejet in dovolj.
In hkrati:
je to del nas, ki ne zaupa.
Ki je v strahu.
Ki je v stalni napetosti — v telesu, v odnosih, v življenju.
Nismo se naučili, da smo lahko ljubljeni in varni takšni kot smo —
zato smo se naučili postati nekdo drug.
Ne, to niso naše “napake”.
To so globoko ponotranjeni vzorci.
Vzorci, ki so nastali tam, kjer nismo bili varni, sprejeti ali videni.
To je naš notranji otrok.
Del nas, ki še vedno čaka.
Da ga nekdo vidi.
Da ga nekdo objame.
Da mu nekdo reče:
👉 “takšen kot si, si dovolj.”
Zdravljenje se ne zgodi tako, da postanemo boljši.
Zgodi se, ko si dovolimo biti — tudi nepopolni.
Ko si priznamo. Ko si dovolimo sedeti z občutkom. Ko gremo skozi bolečino.
Ko ostanemo s sabo, tudi ko pride sram, strah ali občutek nevrednosti.
Ko ne bežimo več pred sabo.
Na tej zvočni kopeli bomo:
✨ vzpostavljali občutek varnosti v telesu
✨ nežno prihajali v stik s svojim notranjim otrokom
✨ prepoznavali vzorce nevrednosti, zapuščenosti in ugajanja
✨ regulirali naš živčni sistem
✨ se učili ostati s sabo — brez pogojev.
To je prostor, kjer ni treba biti nič drugega kot to, kar si.
Prostor, kjer se začne vračanje k sebi.
Ta dogodek je namenjen:
- našemu procesu prebujanja
- raztapljanju stare identitete
- vračanju v našo resnico.
Vabljeni vsi, ki:
– čutite, da niste dovolj
– se bojite zavrnitve
– težko zaupate sebi in življenju
– hrepenite po globljem občutku miru, sprejetosti in notranje varnosti.
Prispevek: 30 EUR ( 2 osebi skupaj 25 EUR)
Prijave: info@aurori.si
