Ljubezen v najširšem smislu je največ, kar lahko damo drugim.
Začne pa se z ljubeznijo do sebe, saj ne moremo dati nečesa, česar nimamo.
Ljubezni je več vrst in vsaka ima svoje značilnosti, vsem pa je skupno delovanje v kar največje dobro ljubljene osebe.
Družinska ljubezen je osnova
Prva ljubezen, s katero se srečamo v življenju, je starševska ljubezen. Od nje je odvisno preživetje otroka. Skozi neštevilne rodove se nam je ta ljubezen zasidrala v genih, saj so imeli veliko večjo možnost za preživetje otroci, ki so jih starši ljubili in dobro skrbeli zanje. Zato je pomanjkanje starševske ljubezni ena najhujših stvari, ki se nam lahko zgodijo.
Zaznamuje nas za vse življenje in redki so tisti, ki to prikrajšanost zmorejo povsem prerasti in je ne prenašajo kot vzorca vedenja na naslednje generacije. Če imajo srečo, je v njihovi okolici oseba, ki nadomesti starše in njihovo skrb, razumevanje in ljubezen. Lahko so to stari starši ali drugi sorodniki, morda rejniki. Otrok že v najnežnejši dobi potrebuje človeško toplino, dotik, komunikacijo. Raziskave so pokazale, da otroci, ki so sicer materialno preskrbljeni, nimajo pa dovolj topline in stika s skrbniki, rastejo in se razvijajo bistveno slabše od tistih, ki to imajo. Še kako drži rek “Ne živimo samo od kruha”!
Pri tem je vloga matere kot dojilje v začetku pomembnejša od očetove, ki kasneje otroku omogoči, da se osamosvoji in zaživi svoje življenje. V prejšnjih generacijah, ko so bile vloge moških in žensk bolj strogo opredeljene, so za majhne otroke skrbele skoraj izključno ženske. Moška naloga je bila predvsem, da priskrbi sredstva za to – hrano, obleko, streho nad glavo in varnost. Pri sedanjih mlajših generacijah vloge niso več tako togo razdeljene, saj veliko žensk dela izven doma, moških pa tudi ni več sram zamenjati plenic ali peljati otroka v vozičku. Žal pa je vse več enostarševskih družin in manj podpore širše družine, saj so sorodniki zaposleni s svojim preživetjem, zaradi katerega so pogosto v drugem kraju, če ne celo državi. Koliko se lahko matere, ki v enostarševskih družinah še vedno daleč prevladujejo, poleg služenja za najpreprostejše preživetje posvečajo še otroku?!
Drug problem je trajanje partnerskih zvez, ki se krajša. Mnogi se ne poročijo ali pa se po nekaj letih, ko se pojavijo običajne zakonske težave, ki naj bi jih partnerja skupaj prebrodila, ločijo. Za otroka je gotovo zelo težko prilagajanje na maminega novega partnerja ali očetovo partnerico vsakih nekaj let. Izgublja občutek varnosti in zaupanja. Kako naj tak otrok, ko odraste, ustvari srečno in trajno zvezo, saj nima zgleda zanjo?!
Tretji problem, ki je lahko povezan z ločitvijo ali pa tudi ne, je odsotnost očeta, vse pogosteje pa tudi matere. Nekoč so fantje pomagali očetu pri delu na polju ali v obrti, deklice pa so mami pomagale pri gospodinjstvu. Pri tem so se otroci učili ne le dela, ampak tudi svoje moške oziroma ženske vloge. Zdaj razen v družinskih podjetjih te možnosti ni več in otroci enega ali obeh staršev skoraj ne vidijo več, saj delata ves dan, pa tudi otroci imajo poleg šole kup obšolskih dejavnosti. Veliko je že to, da starša najdeta čas za kakovostno druženje z otrokom, ko ga spravljata spat, ga umirita, mu prebereta pravljico in se pogovorita z njim. Za družinsko življenje ostanejo samo vikendi in prazniki, ko pa so starši pogosto utrujeni in nejevoljni in se težko sprostijo in razživijo. Ni dovolj, da damo otrokom le mleko za preživetje. Potrebujejo tudi med – veselje do življenja. Tega pa dobijo le od zadovoljnih in radoživih staršev. Koliko takih poznate?
Druga je ljubezen med sorojenci. Bratje in sestre v velikih družinah so skrbeli drug za drugega in si med seboj pomagali. Včasih so bili celo zavezniki proti staršem, kadar so kakšno “ušpičili”. Mlajši otroci so se učili od večjih in vedno se je našel kdo, ki je poskrbel, da niso bili prepuščeni sami sebi. Starejši so se tako privajali na svojo bodočo starševsko vlogo, mlajši pa so se počutili varne in zaščitene ob starejših. Ko so prišle težave, so si otroci pomagali in se podpirali tudi, ko so že odrasli. Še danes se bolje godi tistim s trdnimi družinskimi vezmi, saj se imajo v stiski na koga opreti.
Današnje družine so majhne, velikokrat z enim samim otrokom ali dvema. Družine z več kot tremi otroci so že redkost. Res se enemu otroku starši lahko več posvečajo in mu tudi materialno več nudijo kot vsakemu posamezno, če jih imajo več. So pa taki otroci prikrajšani za učenje sodelovanja, delitve dobrin, solidarnosti. Če tega ne nadomestijo v družbi drugih otrok, lahko ostanejo samotarji, nezaupljivi do drugih in z občutkom ogroženosti v skupini.
Širjenje ljubezni izven družine
Tretja ljubezen je prijateljska ljubezen. Pravijo, da si zelo bogat že če imaš enega samega pravega prijatelja. Za razliko od družine, v katero se rodimo, si prijatelje lahko izbiramo. Pogosto se odločamo na osnovi temperamenta, skupnih interesov, pogledov na svet in izkušenj. Včasih pa nas privlačijo nasprotja in se v prijateljstvu dopolnjujemo.
Ženska in moška prijateljstva se razlikujejo. Ženske bolj ustvarjajo socialno mrežo, ki jim je podpora tudi kasneje v življenju. Več se pogovarjajo, izmenjujejo doživetja in občutja, si pomagajo med seboj. Izogibajo se neposredni konfrontaciji in skušajo spore reševati na miren način, dokler je to mogoče. Če pa se prijateljstvo enkrat razdre, ga je zelo težko spet vzpostaviti. Ženska je po svoji naravni vlogi zaščitnica in si zato mora zapomniti vse morebitne nevarnosti, da pred njimi lahko zaščiti otroke. Kdor zlorabi njeno zaupanje, ga bo zelo težko še kdaj pridobil.
Moški to težko razumejo in pravijo, da imamo ženske “slonji spomin” za vsako najmanjšo napakico. Moška prijateljstva so namreč pogosteje osnovana na skupnih interesih in tekmovalnosti. Moški se lahko borijo “na življenje in smrt” pri neki športni dejavnosti, ko je tekme konec, pa gredo skupaj na pivo in se pri tem dobro imajo. Zanje je pomembno, da se ve, kdo je vodja, in ko je hierarhija vzpostavljena, lahko dobro sodelujejo, dokler se ne poruši in jo je treba vzpostavljati na novo. Pri lovu in v vojnah si niso mogli privoščiti, da bi kuhali zamero, saj so bili prisiljeni sodelovati za preživetje. Združeval jih je isti cilj, h kateremu so stremeli, zato so se manj ozirali na čustva. Morda jim to pomaga, da so bolj velikodušni pri pozabljanju napak, če le ne ogrožajo skupnega cilja. Moški ne bo zelo zameril, če si robat ali neprijazen, ne bo pa oprostil, če v tekmi ne daš vsega od sebe.
Razlike med moškimi in ženskami se kažejo tudi v četrti, partnerski ljubezni, kjer ima telesnost pomembno vlogo, saj z njo osnujemo družino. Izbira partnerja je bila vedno zahtevna in nekoč so o tem odločali modri, ki so poznali oba partnerja in ocenili, da se značajsko in nazorsko ujemata ter imata zato boljše izhodišče za srečen in uspešen zakon. Seveda je prihajalo tudi do zlorab, ko so se poročali zaradi statusa, materialne preskrbljenosti, političnih interesov in podobnih motivov, ki z ljubeznijo nimajo prav nobene zveze.
Kot nasprotje temu so začeli v medijih prikazovati romantično ljubezen ali bolje ljubezensko očaranost. Raziskave so pokazale, da se ta izčrpa najkasneje v treh letih in potem ostaneta bivša zaljubljenca praznih rok in v želji za novim navalom hormonov, ki bo ustvarjal iluzijo sreče. Psihologi so ugotovili, da si partnerje največkrat izbiramo po podobnostih s starši, in sicer dosti bolj po negativnih kot pozitivnih lastnostih. Podzavestno želimo od partnerja dobiti tisto, kar nam starši niso dali. To je mogoče, kadar sta se partnerja pripravljena odpreti in razviti tisti del sebe, ki ga partner potrebuje. Ljubezen nam pomaga preseči naše omejitve.
Žal pa vse prepogosto nismo pripravljeni delati na sebi in omogočiti partnerju in nam samim, da bi prerasli svoje otroške bolečine in polno zaživeli. Raje se branimo: “Če me ne maraš takšnega, kakršen sem, nisva za skupaj! Vzemi ali pusti!” Pri tem pa pozabljamo, da mi od partnerja prav tako pričakujemo, da nam bo izpolnil skrite in neizrečene želje, ki jih gojimo še iz otroštva. Naša izbira je temeljila na istih načelih kot partnerjeva. Bova zmogla skupaj preseči “duhove preteklosti” ali pa bova vztrajala v zvezi, ker je tako udobneje ali pa, ker ni koga primernejšega na razpolago? Se bova razšla in s strtim srcem iskala drugo kraljično svojih sanj ali princa na belem konju, ki naj bi rešila vse najine probleme namesto nas samih?
Ljubezen smo mi sami
V ljubezni ne pričakujmo čudežev niti božanskih harf ali angelov, ki bi nas odnesli v nebo! Ljubezen je tukaj in zdaj v vsakem od nas in samo čaka, da jo odkrijemo in se ji predamo. Nič ne de, če smo bili prevarani, ranjeni in izdani. To ni naša krivda in ne pustimo se prepričati, da smo zaradi tega nevredni ljubezni. Morda smo morali spoznati to bolečino, da je sami ne bi zadajali drugim in da bi razumeli bolečino drugih ter jih znali potolažiti. Učimo se dvigniti nad nerazumevanje, sebičnost in malodušje ter vsemu navkljub vztrajati v ljubezni.
Ljubezen namreč ni zunaj nas, in čeprav je v človeški naravi, da si želimo biti ljubljeni, nam ljubezni v resnici nihče ne more dati. Lahko nas kdo še tako ljubi, a če v našem srcu ni ljubezni, se nima s čim povezati in se nas taka ljubezen ne dotakne. Ljubezen namreč ni nekaj, kar bi prihajalo od zunaj. To je lastnost naše prave Biti, in ko pridemo v stik z njo, nam je na voljo neizčrpen vir ljubezni znotraj nas samih. Takrat lahko ljubimo brez zadržkov, saj smo izpolnjeni z ljubeznijo, in kolikor več je dajemo, toliko več je privre iz nas in nas izpolnjuje.
Resnična ljubezen v tem materialnem svetu je možna, kadar dve osebi komunicirata z ravni svoje Biti. Tam se lahko združita, saj sta že zdaj eno, le da se tega še ne zavedata. Ko iščemo ljubezen, pravzaprav iščemo stik s to Enostjo, iz katere izhajamo in v katero se bomo vrnili, ko presežemo svoje navidezne meje in razširimo svojo zavest. Za to pa je potreben čas, delo na sebi in postopen razvoj iz nižjih v višje nivoje zavesti. Imejmo se dovolj radi, da bi lahko stopili na to pot, in vztrajajmo pri njej z ljubeznijo, pogumom in srcem odprtim za vse okrog nas!
Dr. Vojka Bole-Hribovšek
www.karmaplus.net
