Duhovni feminizem

Nedavno nazaj sem v neki trgovini opazovala skupino žensk, prijateljic. Njihov prihod je napolnil celo sobo, bile so glasne in prav tako je bila glasna njihova pojava. Videlo se je, da dajo veliko na lepoto. Delovale so, kot da izhajajo iz poslovnega sveta. Kljub temu, da niso bile več rosno mlade, je njihova oprava izražala seksapil. V visokih petah in oprijetih oblekicah so se sprehajale po trgovini. Njihova prisotnost je bila močna in karizmatična. Zagotovo so oddajale energijo, vsekakor boljšo, kot jo ima neka razočarana gospodinja. Ampak kakšna je bila ta energija?

Bila je moška energija, močna in agresivna. Vsekakor so ujele mojo pozornost in verjamem, da ujamejo pozornost marsikoga drugega. Spraševala sem se, na kakšen način na ljudi deluje njihova energija. Hkrati je magnetična in opazna, po drugi strani pa odbijajoča in ogrožujoča. Verjamem, da smo si ljudje različni z razlogom in nikakor ne mislim, da si moramo biti vse ženske podobne. To je bilo zgolj moje doživljanje.

Zdelo se mi je, da ta skupina žensk predstavlja lik moderne alfa ženske današnjega časa – seksi, uspešne, samozavestne in samostojne. Ampak zakaj pri tem tipu ženske nikoli nisem uspela začutiti nekaj, kar bi izražalo mir in blagodejnost? Redko sicer, ampak videla sem že ženske, ki so seksi, uspešne, samozavestne in samostojne, ampak je njihova energija povsem drugačna – spokojna, ljubezniva in mehka.

OGLAS

Sprašujem se, ali smo ženske zato, da bi postale močne, res pripravljene zanikati druge aspekte ženskosti?

Ženske smo skozi zgodovino želele pridobiti svojo moč, tako da smo se borile za spoštovanje in enakopravnost z moškim spolom. Vsekakor si je pametno vzeti na um, da so morale naše predhodnice za vse, kar nam je danes samoumevno, tvegati svoje življenje. Ženske smo ponosne na svojo moč in svojo neodvisnost. To so lastnosti, ki so danes postale ključne za preživetje. A ko politični feminizem prevedemo v energijsko vibracijo, se spremeni v veliko napetost in zateglost.

Ženske smo se postavile v obrambni položaj in v njem ostale vse do danes. Ves čas smo v stanju ogroženosti, v pripravljenosti na napad, ker nas je strah, da bomo drugače poteptane in potisnjene v kot. Ne vem ali je ta skrb danes upravičena, a menim, da odgovor na to skrb ne sme biti trdota, pač pa mehkoba.

Stari Grki so rekli, da ženska, ki nima miline, ni lepa. Lahko je uspešna, karizmatična in seksi, a nima prave lepote. V smislu mehkobe. Mehkoba je pojem, ki sem ga spoznala dokaj pozno in o katerem nisem vedela ničesar. Mehkoba niso nežne besede in neopazna vizualnost, mehkoba je stvar energije. Za njo nimamo definicije, ker nimamo primernega izrazoslovja. Težko jo je opisati, ker je preplet mnogih med seboj povezanih sposobnosti na zelo subtilnem nivoju.

Je vibracija, ki ima tako kot vse ostale stvari neke svoje lastnosti. Energije so si različne. Včasih delujemo z močno in kvalitetno energijo, ki pa ni nujno mehka. Mehka energija pa je tista, ki se poleže. Izhaja iz kombinacije notranjega miru, odprtega srca in popolnega sprejemanja. Vse to skupaj tvori in ustvarja energijo, ki lahko zmehča svet okoli sebe. Mehkoba lahko edina brez kakršnekoli škode opravi še z največjo trdoto. Mehkoba je kot voda, ki lahko prodre v najmanjšo špranjo. Ne ruši s trdoto, ampak mehkobo.

Sama po naravi nisem imela mehkobe. Vedno sem delovala nežno in plaho, ampak to niti slučajno ni bila mehkoba. Energijsko sem bila trda. Trda sem bila v svojih pogledih in svojih prepričanjih. Vzgajali so me z zdravo kmečko logiko in tradicionalno vzgojo. Podelovala pa sem še zadostno mero trme. Bila sem načelna in nepopustljiva, čeprav me ljudje niso dojemali kot takšno. Navzven sem delovala vse prej kot to, bila sem prijazna in vljudna, a znotraj sebe nisem niti za centimeter odstopila od svojih prepričanj.

In to je ustvarjalo trdo neprebojno energijo, ki pa vedno pripelje do trka in napetosti. Morda sem kdaj pokimala, pogoltnila kakšne besede in se prijazno nasmejala, znotraj sebe pa sem si mislila svoje. Včasih sem samo popustila in odšla, ampak moja prepričanja so ostala nedotaknjena. Prilagajanje, podrejanje, vljudnost in prijaznost še ne garantirajo tudi mehke energije.

Tako sem postopala skozi življenje in izkusila marsikateri udarec, ki je bil posledica moje in ne tuje trdote. Mehkoba je bila zame španska vas, nikakor mi ni bila dana v zibelko, a sem se je priučila z energijskim treningom in se je učim še danes. Zato vidim, da bi lahko kdorkoli, ki mehkobe nima, le-to osvojil. Ne le zunanje ponarejene mehkobe, pač pa mehkobe kot dejanske energijske vibracije.

Mehkoba je resnično mehka. Vedno je voljna in pripravljena na spremembo. Mehkoba dovoljuje poseg vanjo, ker jo ni strah spremembe. Človek z mehkobo ne poveličuje svojega mnenja in svojih pogledov. Zaveda se, da nima vedno prav. Da je njegov notranji svet, le eden od vseh drugih svetov. Da ni nič bolj napačen in nič bolj pravilen. Človek z mehkobo k stvarem pristopa z odprtostjo. Sprejema vse možne izide, ker se njegova mehkoba lahko zlije s čimerkoli. Kot voda. Ne predpostavlja točno določenega izida situacije, ampak je s tem neobremenjen.

Vedno je pripravljen poslušati in se odpreti. Ima resničen interes spoznati svet drugega človeka. Človek, ki z mehkobo vpraša “kaj pa ti misliš”, ima resničen interes, da morda spremeni svoje mišljenje ali pa da se nekaj novega nauči o drugem človeku. Nima agende, da ga bo stisnil v kot in ga spremenil. Njegov pristop je čista božajoča mehkoba, ki se približa neagresivno, ki ni apriori ogrožena in nima taktiziranja.

Mehkoba je pripravljenost resnično sprejemati. Ljudje z mehkobo so pomirjeni in nimajo preganjavice. To ne pomeni, da so šibki, brez karakterja in brez hrbtenice. Niso mlahavi in brezciljni flegmatiki. Človek deluje z mehkobo, ko je to primerno. Tako ne poškoduje sebe in ne poškoduje drugih. “V vojni nihče ne zmaga”- tega se zaveda človek z mehkobo.

Mehkoba ali njena odsotnost je še posebej izrazita pri odnosih z nasprotnim spolom. Gre za dva različna svetova, ki se lahko zlijeta ali pa se rušita. Prav zato je tu ključna mehkoba. Da bi z manj trenja vstopili v svet drug drugega bi bilo modro, da bi to počeli z mehkobo.

Mehkoba ne pripada izključno ženskam, a je danes postala tuja obema spoloma. Delovanje izključno iz ega, ki je značilno za našo družbo ne dopušča nobene mehkobe. Vsak se bori za svoj prav, vsak se zanima izključno za svoje interese, vsak se želi zaščititi. To avtomatsko ustvarja veliko grobe energije, ki deluje agresivno.

Vse več žensk izbere ta pristop. Ali se ga priučijo v družini, kjer na takšen način delujejo v odnosih, lahko imajo trdoto že v genih ali pa se odločijo za takšen pristop, ker vidijo v tem več koristi ali ker jih je strah, da bodo sicer bile izkoriščene.

Danes vlada zmotno prepričanje, da je mehkoba izraz šibkosti in krhke volje. V imenu enakopravnosti spolov prevladuje mnenje, da se morajo tudi ženske v tem času posluževati borbenosti, tekmovalnosti in neomajnosti. Da morajo biti v odnosu z nasprotnim spolom zahtevne in močne. Da morajo postavljati ultimate, da morajo voditi z moškim principom, da morajo vse narediti same. To je tip ženske z energijo, ki sem jo opisovala zgoraj. Močna ženska. Ampak, ali je močna ženska res ženska, ki ruši pred seboj in je nič ne ustavi?

Sama močno žensko vidim drugače. Vidim, da svojo moč črpa iz drugih sposobnosti. Nima občutka manjvrednosti pred moškim svetom. Ne trudi se biti podobna moškim. Ne želi se primerjati z njimi. Deluje s popolno mehkobo. Mehkoba ni hinavska in taktična, zato da bi nekaj dosegla. Pač pa je duhovna veščina, ki zahteva nekaj energijskega treninga.

Paradoksalno – prava moč ne izhaja iz poveličevanja svoje moči in volje, ampak iz predajanja svoje moči in volje. Predati voljo, pomeni odpovedati se svojemu prav in svojemu umskemu scenariju, ker je tako ali tako iluzija. Predati voljo in moč, pomeni sposobnost sprejemati vse tako kot je. Predati svojo voljo Vesolju. Zavedanje o tem, da smo majhna pikica v Vesolju, nam pomaga, da lažje spuščamo Sebe, vse kar mislimo, da smo in si dovolimo biti vodeni. To zahteva določen nivo ponižnosti in predaje. Tako si lahko oddahnemo in se mirno nasmejemo. Ko se ženska približa moškemu s takšno mehkobo, se moški spremeni v plastelin.

Nima potrebe da bi se boril nazaj, ker ni napaden, ker se od njega nič ne zahteva. Moški v osnovi rad osreči žensko, ampak ženska se mu mora približati na mehek način. Če ženska do moškega pristopa kot lev in ne kot muca, bo mogoče to na začetku vzbudilo njihovo pozornost, na koncu pa bo pobegnil ali se bo zaprl (razen tistih, ki so jim všeč avtoritativne ženske, kar je že druga tema).

Lahko rečemo, da je to zato, ker se moški dandanes bojijo emancipiranih in samostojnih žensk, ampak v svetu energij se stvari ne odvijajo politično korektno. Odvijajo se po energijskih zakonitostih. Za moške mnogi mislijo, da niso tako senzibilni za energije. Sama mislim, da to ne drži. Moški so zelo senzibilni. Takoj, ko moški pri ženski začuti sprejemanje in odprto srce, se mu zašibijo kolena. Takoj, ko začuti trdoto, se nagonsko umakne.

Energija, ki seva okoli nas, se odraža v vsaki naši akciji in nas zasleduje na vsakem koraku. Najbolj očitno se kaže skozi komunikacijo. Ko smo v strahu in se počutimo ogroženo, se to nemudoma pokaže v naši komunikaciji. Komunikacija niso besede, pač pa je energija, ki je v ozadju. Če je energija trda in zakrčena, bo takšno tudi naše komuniciranje.

Pri odnosih, še posebej v partnerskem, je komunikacija odločilna. Ne moremo se izogniti določenim nesoglasjem in čustvom, ki jih iz nas izvabi globok odnos z partnerjem, ampak kako bomo to skomunicirali je tisto, kar je pomembno. Če bomo uporabili trdo komunikacijo, ki je odrezava, očitajoča, polna nesprejemanja, strahu in užaljenosti, bomo na ogenj prilivali olje.

Mehkoba ni hipen, refleksen odziv, ki nastane kot odgovor na nevarnost. V mehkem odzivu ni preganjavice in ogroženosti. Le na ta način lahko pridobimo čas, da sploh slišimo drugo plat, da se lahko postavimo v čevlje drugega človeka, da začutimo njegovo srce. Smo mehki in prožni; spreminjamo svojo obliko skladno z okoliščinami, ki nam jih daje življenje. Sčasoma opazimo, da se nam tako ne zgodi nič slabega.

Pomembno je, da v partnerskem odnosu komuniciramo z mehkobo, tako v vsakodnevnih situacijah kot tudi v konfliktnih. Če pride partner domov utrujen in slabe volje, lahko spet odreagiramo na dva načina. Trd način bi bil, da smo užaljeni, ker ni vesel, da nas vidi, mu nekaj zabrusimo in se mulamo naprej. Lahko smo trdi in ne začutimo njegove stiske, zato brez občutka pametujemo, kaj se nam zdi, da bi bilo prav narediti, kakšnega šefa imamo mi, naj bo previden, da ga ne odpustijo in ga s tem še dodatno bremenimo. Mehek odziv pa je, da mu brez očitajoče energije zastavimo nekaj vprašanj. Če začutimo, da noče govoriti, se umaknemo, zanj pripravimo kakšno razvajanje in ničesar ne jemljemo osebno.

Če partner za nas pripravi izlet, ki ga je sam organiziral, se lahko prav tako odzivamo na dva načina. Lahko smo ves čas na preži in želimo vedeti vse podrobnosti, lahko ga nenehno opozarjamo na nevarnosti in mu damo občutek, da nima pojma, kaj dela, lahko se pritožujemo in mu damo vedeti, da bi mi naredili bolje, lahko ves čas dajemo dobronamerne predloge in ideje in ne pustimo, da bi se on počutil zaslužnega in uspešnega. To bi bil trd način.
Mehek način pa bi bil, da mu dovolimo, da pride do izraza, da mu pustimo da on vodi in se prepustimo, da prihranimo svoje ideje za drugo priložnost, da mu damo kakšno pohvalo in mu izkažemo hvaležnost.

Predpogoj mehkobe je sprejemanje.

Več stvari kot sprejmemo, bolj mehko energijo lahko oddajamo. Ženska se mora znati vrteti okoli moškega kot mehak oblaček. Mora čutiti njegove potrebe, mora vstopiti v njegovo energijo in se v njej prelivati. Mora biti nevsiljivo prodorna. Ženska, ki je prijetna, ljubezniva in mehka, je tista, ki si upa spustiti vajeti, ki se lahko mirno vozi v kočiji. Ne tista, ki vedno vse organizira in želi imeti vse pod nadzorom, ki kritizira in vodi. Ženska mora oceniti, kdaj je čas, da zgolj podpira in deluje iz ozadja, kar ne pomeni, da je njeno delovanje manj pomembno. To ne pomeni, da smo ženske vedno v senci moških, da ne smemo biti enakopravne in da ne smemo biti kreativne. Pomeni le, da moramo znati dati prostor. Pomembno je, da damo moškemu priložnost, da je moški. Vsak te vloge ne bo sprejel. Ampak dajmo jim vsaj priložnost.

Večkrat opazim ženske, ki imajo vse atribute, da bi privlačile mnoge moške, a jim to pogosto ne uspeva zaradi energijske trdote. Lahko so lepe, pametne, ambiciozne in uspešne, a v odnos ne znajo vnesti mehkobe. Četudi so nepremagljive in borbene, se zdi, kot da jim je življenje naporno in nekako ne izžarevajo srečnega duha. Trudijo se na različne načine, spremenijo svoj izgled ali svoje besede, a energija je še vedno ista. Večkrat se znajdejo v konfliktnih situacijah, se čustveno vključujejo v ljudi, se borijo z življenjem in ne pustijo ljudem, da pridejo do izraza.

Morda nas trdota ne bo pripeljala do tega, po čemur hrepenimo, četudi se nam zdi, da bomo le tako lahko nekaj dosegli. Morda smo ženske lahko suverene z drugimi lastnostmi, če bi jih znale ceniti in če bi jih znale pridobiti.

Da bi ženske dosegle energijsko mehkobo, si moramo sprva dovoliti biti mehke. Sama sem menila, da mehkoba nima perspektive. Spomnim se, kako se je moj ego upiral skozi proces pridobivanja mehkobe. Moja osnovna predispozicija v življenju je bila, da sem se vedno počutila ogroženo in napadeno. Takrat sem padla v krč, ker sem čutila, da sem v nevarnosti. Iz tega stališča je bila trdota edini odgovor.

Ampak kaj sem v resnici želela zaščititi, kaj je bilo ogroženo? Vedno kadarkoli sem odreagirala s trdo energijo, sem to naredila, ker so bila ogrožena moja prepričanja in moji pogledi. Ko je nekdo naredil nekaj, kar mi ni šlo v račun, kar je bilo skregano z mojo logiko, ko nisem mogla sprejeti življenjskih okoliščin takšnih kot so, sem čutila, da to ogroža mene. Mene kot moj ego. Moje mišljenje, moje interese, mojo identiteto. Strah je vedno priča kakršnikoli energijski trdoti.

Na trdo odreagiramo, kadar mislimo, da bomo nekaj izgubili; izgubili delček osebnosti, izgubili status, izgubili osebo, ki nam je blizu, izgubili imetje, princip, nadzor ali ponos. Takrat nam ne pride na pamet, da bi to sprejeli, da bi bil naš odziv mehak. “Ravnokar se bo sesulo vse, v kar verjamem, vse, za kar sem se trudila, vse, kar sem si želela, mehkoba bi bila v tem trenutku pogubna” sem razmišljala. Zdelo se mi je, da če bom v tem trenutku mehka, če ne bom skočila v bran svojim pogledom, da to pomeni, da sem vrgla puško v koruzo, da sem se predala.

Ampak ni bilo tako. Mehkoba je energija, ki lahko potek dogodkov obrne v drugo smer. Mehkoba lahko zmehča drugega človeka in ustvari pogoje, kjer se razrešijo napetosti. Na ta način deluje na osebnem nivoju, kot tudi na kolektivnem. Danes po njej hrepeni cel svet. Menim, da je pomembno, da se mehkobe učijo ženske kot tudi moški, ker to nima nič opraviti s spolom. A kljub temu čutim, da smo ženske tiste, ki lahko služimo kot zgled. Ko bomo sestopile iz svojega obrambnega položaja, bomo lahko namesto nenehne obrambe, svojo energijo začele uporabljati za druge namene.

Ne bo nam pomagalo, da krivimo življenje, nesrečo, moške, družbo in sistem, ker je v resnici vse posledica naših energijskih sposobnosti. Lahko pa zamenjamo energijo, jo naredimo bolj mehko in več dajemo svetu. Z mehko energijo pridemo dlje, ne povzročamo škode in omogočimo, da bolj realno ocenimo situacijo, medtem ko trda energija zahteva veliko napora, povzroča veliko škode in vidi le skozi ego.

Mehka energija oskrbuje rane, ki jih ima svet, ga zdravi in neguje. Na ta način bomo še posebej ženske prepoznale izredno pomembno vlogo v svetu. A družba tega ne bo cenila, dokler tega ne bomo cenile same. Potrebno je tvegati. Morda bo ta način ženskam zagotovil največ spoštovanja in enakopravnosti, ki ga želimo pridobiti skozi celo zgodovino. Zato verjamem, da je to nova oblika feminizma – duhovnega feminizma, ki dovoli ženski odložiti svoje maske.