Duhovni vzrok Gaslightinga ali krutega poneumljanja

Vzrok Gastligtinga oz. krutega poneumljanja, kot so to prevedli naši psihologi leži dosti globlje, kot si današnja znanost z orodji, ki jih ima sploh predstavlja. Težava je v tem, da orodij sploh nima, kajti zavrača tisti, kar je precej življenjsko…

Objektivni pristop k človeku je mogoč na ravni tistega, kar se dogaja na površini. In pri Gaslightingu je to simptom, ki se pojavi kot posledica nekega odnosa. In če ne veš pogledati globlje, to izgleda približno tako, kot to vidijo novodobni psihologi, ki potem počnejo na čisto enak način, kot oseba, ki »kruto poneumlja« nekoga drugega, javnosti, ki jim seveda zaupa.

Gaslighting ali kruto poneumljanje pomeni točno to, kar opisuje simptom, če nisi zmožen pogledati globlje v vzrok. Možgani človeka in njegova psiha in psihologija sta izpostavljeni travmatični izkušnji, ki jih spremeni do te mere, da začnejo dvomiti v sebe, svojo resničnost in v svet, ki jih obkroža.

OGLAS

Ljudje, ki prej niso bili nagnjeni k stresu, kar naenkrat dobijo stres, tisti brez zdravniške kartoteke družinskih bolezni depresije dobijo depresijo, ljudje, ki so bili prej sigurni v to kar počnejo in način na katerega to počnejo, so začeli dvomiti vase in v svet…

Simptom se seveda dajo pozdraviti s psihiatrično/psihološkimi tehnikami, vendar pa vzroki ostanejo. In kaj so vzroki? No, za to je potrebno spremeniti fokus iz tistega, ki poneumlja in simptomov, ki so zaradi tega izbili in se posvetiti duši človeka.

Gaslighting ali kruto poneumljanje je precej subjektivna izkušnja in tako so tudi vzroki, ki se ne dajo pozdraviti z objektivni prijemi. Objektivni prijemi spravijo stanje tako daleč, da je objektivno sprejemljivo. Za kaj globljega pa je potrebno iti v globino in začutit.

Seveda pri začutenju ne govorim o tem, da je potrebno iti v človekovo psihološko polje oz. v njegovo individualno osebno dušo ali kar koli, kar se zna zgoditi, da bomo dobili njegov pogled na svet, če sami nismo dovolj trdni. Za takšen pristop, površinski seveda, je psihološko/psihiatrična obravnava dovolj.

A pri tem je potrebno dolgotrajno zdravljenje, ki se seveda ponavlja in ponavlja in ponavlja, saj če ne odstranimo vzrokov, lahko le uporabimo orodja, ki so na razpolago, da do tega ne pride, torej beg, umik, izolacija, zaprtje v sebe, dušenje sebe in svojega izraza, občutki večvrednosti in manjvrednosti ipd. ipd.

Vzrok z vidika psihologije oz. psihiatrije torej poznamo, da nas nekdo poneumi oz. da je kriv nekdo izven nas, ki spremeni našo percepcijo sveta in sebe. Kako pa, če gremo globlje?

Ko gremo globlje, pa niti ne tako zelo daleč, samo začutiti je potrebno, kaj se pravzaprav dogaja, pa lahko kaj hitro odkrijemo, da ima še en prevod angleške besede smisel. »Zamegljevanje« zadane precej v polno.

Tisti, ki ste bili že kdaj izpostavljeni poizkusu ali prenosu vrednot nekoga drugega na vas in seveda niste na to odreagirali, ste imeli priložnost opazovati, seveda na nivoju globlje, torej v čutenju in energiji, kako pada megla na vas. Čustva so postala težka, otopela, gosta, spremenil se je tudi izraz, misli so postale zelo motne in zamegljene.
Govorim torej o izkušnji iz prve osebe in zanimivo, da je vzrok bil le to, da znotraj mene kjub vsem izkušnjam in vpogledom nisem odreagiral. Zakaj? Ker pač nisem.

Razlogov zakaj ne odreagiramo na globlji impulz je mnogo. Lahko bi jih naštevali od »Končno je nekdo prišel v moje življenje, ki me bo imel rad«, pa vse do, »Iščem se, to bi rad slišal, rad bi bil del skupine« in še naprej.

A kaj pravzaprav to naredi? Želja, potreba ali kakor koli že temu rečemo ustvari znotraj nas privlak, vakum, ki vleče k sebi tiste, ki nam lahko pomagajo videti, s čim se je potrebno še soočiti, da bomo lahko šli svobodneje naprej v življenju.

In tu ne govorim o vseh željah, potrebah. Nekateri impulzi prihajajo iz nivoja osebnosti, drugi spet iz duše. In ko prihajajo iz nivoja osebnosti, prihajajo iz vseh mogočih manjkotov, primanjkljajev, ranjenosti ipd., vse to pa ustvari juho, ki ji znanstveniki pravijo pra-juha, kjer se vse začne.
Juha se začne mešati in meša se tako dolgo, dokler ni pravega okusa, da poteši naše rane. Potem pa je samo od nas odvisno, od naše presoje in tega kako bomo reagirali, kam se bo pot nadaljevala.

Rana torej ni le v njih, je tudi v nas in niso oni tisti, ki so odgovorni za naše stanje. Tisti, ki se ukvarjate z duhovnostjo, ste verjetno že naleteli na izraz da smo ljudje zrcala. No, tukaj imate popolni dokaz. Ljudje z ranami, ki jih lahko pozdravi medsebojni strup so potegnjeni skupaj.

Seveda tukaj ne gre samo o čustvih in o zdravljenju čustev, energije, primanjkljajev ipd., temveč se gre pravzaprav zakaj do teh prihaja. Torej delo na sebi, da prečistimo in odkrijemo, kje je naša sposobnost zaznavanja sveta in odzivanja nanj ranjena, kje jo je potrebno pozdraviti ipd.

Objektiven način je tukaj včasih dober, kajti psihologi/psihiatri včasih začutijo kje bi lahko bil vzrok in nas napotijo tja, kjer se je potrebno soočiti s sabo, kar pa je težava pri medicinski praksi in na splošno v znanosti pa je to, da ti dajo nek zunanji pripravek, ki deluje na čustva, otopi, zamegli ipd., da si potem objektivno spet sprejemljiv.
Ne jim zameriti. Družba potrebuje objektivno sprejemljive ljudi, saj lahko potem opravljajo družbeno sprejemljiva dela, kar je do neke mere v redu. A težava se pojavi, ko se gre za posameznika, kot njega samega.
Te substance (tablete, cepiva ipd.), ki ti vplivajo na to, da se človek umiri ali poživi, naredijo to le na ravni osebnosti, ne na tisti ravni, kjer bi bilo to potrebno. Otopela, neodzivna ali umetno odzivna osebnost te ne pripelje do tega, kar potrebuje tvoja duša, ki komaj čaka, da bi zaživela.

Resnična življenjska izkušnja, ki se čuti v telesu, čustvih, umu in duši je tisto pravo, kajti Gaslighting naredi prav to. Dušo preusmeri na svoje potovanje, ki je usklajeno s smerjo tistega, ki »kruto poneumlja«. Pa še enkrat, ni kriv on, temveč stvar zdravljenja obeh.

In kako do resnične izkušnje?

Izpostaviti se vsemu mogočemu in čutiti. Samo čutiti in živeti svojo resnico skozi čutenje, ne skozi um. (op.a. Ljudje, ki živijo večino časa v glavi, niti niso vajeni, da bi globlje začutili svoje življenje in to kar se dogaja v njem).
Ljudje, ki se ukvarjajo z duhovnostjo, smo se začeli s tem ukvarjati, ker smo na neki ravni, pa četudi samo na umski, zaznali, da si od življenja želimo nekaj več, torej smo na neki ravni zaznali manjko. In na tej poti imamo oz. dobimo na razpolago celo paleto možnosti, da se soočamo s svojim čutenjem in težavami, ki nam jih le-to prinaša.

A veste kaj? Življenje pa le okušamo na globlji ravni, to kar čutimo pa je vedno bolj subjektivno.