Avtor knjige Sedem duhovnih zakonov življenja Deepak Chopra razlaga, da snovno vesolje ni nič drugega kakor Jaz, ki se je ukrivil nazaj vase zato, da bi samega sebe izkusil kot duha, um ali snov. Ali drugače povedano, vsi ustvarjalni procesi so procesi, v katerih božanski Jaz najde svoj izraz. Fizikalni zakoni življenja tako niso nič drugega kakor proces božanskega ali zavesti v gibanju. Ko doumemo te zakone in jih uporabimo tudi v vsakdanjem življenju, razmišlja omenjeni avtor, lahko ustvarimo prav vse, kar si želimo, saj isti zakoni, ki vodijo naravo, ko ustvarja, poskrbijo tudi za to, da se nam izpolnijo najgloblje želje.
ZAKON ČISTE MOŽNOSTI
Prvi duhovni zakon življenja je zakon čiste možnosti. Temelji na dejstvu, da smo ljudje v svojem bistvu čista zavest, ki ni nič drugega kakor čista možnost, polje vseh možnosti in neskončne ustvarjalnosti. Čista zavest je naše duhovno bistvo. Ko odkrijemo svoje bistvo in spoznamo, kdo pravzaprav smo, dobimo možnost, da izpolnimo svoje sanje, kajti nismo nič drugega kakor večna možnost, potencial vsega, kar je bilo in kar bo. Zakon čiste možnosti bi lahko imenovali tudi zakon enotnosti, zakaj ta neskončna raznoterost življenja temelji na enotnosti enega samega vse prežemajočega duha. Med nami in tem poljem energije ni nobene pregraje. Polje čiste možnosti smo mi sami, z njim pa prihajamo v najtesnejši stik s poglobljenim doživljanjem svoje narave. Stik s poljem čiste možnosti skušajmo navezati tako, da si vsak dan vzemimo nekaj časa za molk in tišino, zato, da zgolj smo. Poleg tega vsaj dvakrat na dan, recimo pol ure zjutraj in pol ure zvečer sedimo in meditirajmo. Vsak dan si vzemimo nekaj časa za to, da bomo v stiku z naravo in tiho pričevali razumu, ki se skriva v sleherni živi stvari. Molče sedimo in glejmo sončni zahod, poslušajmo zvok morja in potoka ali pa samo ovohavajmo dišeč cvet. V tihi zamaknjenosti in v stiku z naravo bomo užili življenjsko bit tisočletij, polje čiste možnosti in brezmejne ustvarjalnosti. Čim manj razsojajmo o rečeh. Dan začnimo s sklepom: “Danes ne bom razsojal o ničemer, kar bom doživel,” in se ves dan opominjajmo na to.
ZAKON DAJANJA
Drugi duhovni zakon življenja je zakon dajanja. Vesolje deluje v dinamični izmenjavi, dajanje in sprejemanje sta samo različna vidika energijskega pretoka v vesolju. Če bomo voljni dajati to, kar iščemo, bomo v svojem življenju ohranili izobilje vesolja. Življenjski pretok namreč ni nič drugega kot uglašena izmenjava vseh sestavin in sil, ki sestavljajo polje bivanja. Ta uglašena izmenjava sestavin in sil v našem življenju deluje kot zakon dajanja. Dajati in sprejemati moramo preprosto zato, da bogastvo in izobilje lahko prosto krožita v našem življenju. Zanimivo, da angleška beseda za izobilje in bogastvo “affluence” izvira iz latinskega glagola “affluere”, ki pomeni “pritekati”. Bogastvo torej pomeni “pritekati v obilju”. Denar je pravzaprav samo simbol življenjske energije, ki jo izmenjavamo z drugimi in ki jo lahko uporabljamo zato, ker dajemo svoj prispevek stvarstvu. Če torej ustavimo kroženje denarja ter če nam gre samo zato, da denar stiskamo pri sebi in ga kopičimo, mu bomo onemogočili, da bi se stekal in vračal k nam, saj ni nič drugega kot življenjska energija.
ZAKON KARME ALI VZROKA IN POSLEDICE
Tretji duhovni zakon je zakon karme. Karma pomeni tako dejanje kakor tudi posledico tega dejanja, je torej vzrok in učinek hkrati, saj vsako dejanje sproži tok energije, ki se v podobni obliki vrne k nam. Kadar se odločimo za dejanja, ki prinašajo srečo in uspeh drugim, tudi naša karma obrodi sad sreče in uspeha. V zakonu karme ni nič zagonetnega, vsakdo je namreč že slišal reklo: “Kar boš sejal, to boš žel.” Zakon karme nas potemtakem prepričuje, da je dobro, če za slehernim našim dejanjem stoji zavestna odločitev. Vedeti moramo, da smo v svojem bistvu vsi bitja, ki imajo na voljo neskončno število odločitev. Nekatere odločitve sprejemamo zavestno, druge pa nezavedno. Vedeti moramo, da je vse, kar se ta trenutek dogaja z nami, posledica odločitev, ki smo jih sprejeli v preteklosti.
ZAKON NAJMANJŠEGA NAPORA
Četrti duhovni zakon življenja je zakon najmanjšega napora. Razum narave namreč deluje povsem zlahka, brezskrbno, skladno in z ljubeznijo. Kadar vprežemo te sile skladnosti in ljubezni, tudi mi zlahka žanjemo uspeh in srečo. To je načelo neupiranja, načelo najmanjše možne dejavnosti. Obenem je to načelo skladnosti in ljubezni. Ko se od narave naučimo tega nauka, zlahka izpolnimo svoje želje. Načelo najmanjšega napora je lepo vidno tudi v naravi. Ptice se ne trudijo letati, ampak kar letijo. Rože se ne trudijo cveteti, ampak cvetijo same od sebe. Ribe se ne trudijo plavati, ampak kar plavajo. Takšne so namreč že po naravi. V vedski učenosti, modrosti starodavne Indije, je to načelo znano po reku, ki pravi: “Delaj manj, stori več.”
ZAKON NAMENA IN ŽELJE
Peti duhovni zakon življenja je zakon namena in želje. Ta zakon temelji na dejstvu, da sta energija in informacija navzoči povsod v naravi. Na ravni kvantnega polja ni ničesar drugega kot energija in informacija. Vsak namen in želja pa v sebi skrivata vzvode svoje izpolnitve. Namen in želja imata na polju čiste možnosti brezmejno uresničujočo moč. Če zasadimo namen v rodovitno prst čiste možnosti, pripravimo to brezmejno uresničujočo moč do tega, da dela za nas.
ZAKON NEVEZANOSTI
Tisti hip namreč, ko se bomo odpovedali navezanosti na končni izid, hkrati pa nevezanost združili z usmerjenostjo na eno točko, bomo dobili, kar želimo.
Šesti zakon, ki pravi, da se moraš, če bi rad karkoli dobil od snovnega sveta, odvezati od njega, je zakon navezanosti. V sebi skriva modrost negotovosti. V modrosti negotovosti se namreč skriva osvobojenost od naše preteklosti, znanega. Ko smo pripravljeni stopiti v neznano, v polje vseh možnosti, se prepustimo ustvarjalnemu duhu, ki vodi ples vesolja. To je nadvse pomembno. Tisti hip namreč, ko se bomo odpovedali navezanosti na končni izid, hkrati pa nevezanost združili z usmerjenostjo na eno točko, bomo dobili, kar želimo. Z nevezanostjo lahko dosežemo prav vse, kar hočemo, zakaj utemeljena je na brezpogojni veri v moč našega resničnega Jaza. Vezanost, drugače od nje, temelji na strahu in negotovosti.
Dejstvo je, da potreba po gotovosti temelji na nepoznavanju samega Sebe. Vir česarkoli iz snovnega sveta je namreč naš pravi Jaz. Nevezanost je tako sopomenka za zavest o bogastvu, saj se v njej vselej odpira svoboda ustvarjanja. Nasprotno pa navezanost izvira iz zavesti o pomanjkanju. Tako edinole tisti, ki se brez navezanosti zavzema za kaj, lahko užije radost. Bogastvo takšnemu človeku priteka na lahkoten način in brez truda. Če pa smo navezani, smo ujetniki nemoči, brezupa, posvetnih potreb, vsakdanjih zanimanj, tihega obupavanja in resnobnosti – to pa so značilnosti povprečne, vsakdanje eksistence in zavesti o pomanjkanju. Z zavestjo o bogastvu si dobimo vse, karkoli hočemo, kadarkoli hočemo in z najmanj napora. Vendar, če se hočemo utemeljiti v tej vednosti, se moramo poučiti o modrosti o negotovosti, v kateri bomo našli svobodo, ki nam bo omogočila, da bomo ustvarili vse, kar bomo hoteli.
ZAKON DHARME ALI ŽIVLJENJSKE DOLŽNOSTI
Po tem zakonu imamo vsi svoj posebni dar in svoj način, da ga izrazimo. Gotovo je nekaj, kar lahko opravimo bolje kot kdorkoli na svetu, in za vsak takšen edinstveni dar in edinstven izraz tega daru obstajajo tudi edinstvene potrebe. Kadar se te potrebe uskladijo z ustvarjalnim izrazom našega talenta, se ukreše iskra, ki ustvari izobilje. Zakon dharme sestavlja troje resnic. Prva pravi, da je vsakdo izmed nas tu zato, da odkrije svoj resnični Jaz, da sam od sebe spozna, da je njegov resnični Jaz duhoven, da smo v bistvu duhovna bitja, ki smo se utelesila v snovno telo. Druga resnica pravi o že omenjenem, in sicer, da ima vsak človek svoj posebni dar. Ta dar se izraža na edinstven način, tako edinstven, da na vsem planetu ni človeka, ki bi nam bil po nadarjenosti enak in ki bi svoj dar izražal natanko kot mi. Tretja resnica je služenje človeštvu, izobilje kot posledica služenja pa ne bo začasno, ampak stalno.
Napišimo seznam svojih edinstvenih darov, in še seznam tega, kar bi radi s tem edinstvenimi darovi storili. Tako si prinesemo življenjsko izobilje. Vsak dan se sprašujmo: “Kako naj služim?” oziroma “Kako naj pomagam?” in ne “Kaj bom imel od tega?”, kar predstavlja notranji dvogovor ega. Odgovori na ti vprašanji nam bodo omogočili, da bomo lahko z ljubeznijo pomagali in služili svojim bližnjim.
Saša Bešter
www.karmaplus.net
