Odnos do učiteljev, trenerjev, gurujev… , v družbi
Tokrat o učiteljih, gurujih in trenerjih, ki igrajo ključno vlogo v družbi. Le ti so odgovorni za prenašanje znanja, modrosti in veščin na naslednje generacije. Nisem prepričan, da se družba tega vedno zaveda. Za kapitalistični sistem je pomembno, da ljudi usposobijo za to, da postanejo učinkoviti delavci, poslušni sistemu in elitam, človeškost je v drugem planu. Nekoč so imeli učitelji večjo veljavo, sedaj pa jo permanentno izgubljajo. Verjetno so k temu tudi sami prispevali, ampak to ni tema tega prispevka.
Njihova vloga je izjemno pomembna, saj oblikujejo in vplivajo na razvoj posameznikov ter s tem na družbo kot celoto. Naj omenim samo nekaj vplivov. Učitelji, guruji in trenerji so ključni za izobraževanje in razvoj ljudi v različnih življenjskih fazah.
V šolah in univerzah učitelji poučujejo osnovno in visokošolsko znanje, medtem ko guruji in trenerji pomagajo ljudem razvijati specifične veščine in talente tako v športu kot na drugih področjih. Seveda ne moremo mimo tega, da imajo poleg samega znanja učitelji, guruji in trenerji tudi vlogo pri prenašanju vrednot, etičnih norm ter družbenih odgovornosti. Poučujejo ne le o tem, kaj naj ljudje vedo, ampak tudi, kako naj se obnašajo in kako naj prispevajo k boljši družbi.
Mogoče še najbolj pomembna naloga pa je, da vzpodbujajo ljudi k drugačnemu razmišljanju, pri tem pa sami predstavijo več modelov razmišljanja. Tega je manjkalo v času covida, pa tudi v odnosu do vzrokov do podnebnih sprememb, o čemer sem pisal v prejšnjem članku.
Učitelji so prvi, ki zagovarjajo različne poglede, saj so bolj »čisti« od drugih, ki imajo svoje interese in so lahko pristranski. Učitelji in trenerji so vedno bili in so tudi danes vir navdiha in motivacije za svoje učence in športnike, ki jih trenirajo. S svojim zgledom in mentorstvom spodbujajo posameznike k doseganju svojih ciljev ter razvoju svojega polnega potenciala. Igrajo pa tudi ključno vlogo pri spodbujanju inovacij ter tehnološkega in družbenega napredka. S svojim znanjem in izkušnjami usmerjajo učence v razmišljanje izven ustaljenih okvirov ter spodbujajo kreativnost.
Seveda imajo dolgoročen vpliv na življenja posameznikov. Njihovo delo lahko oblikuje kariere, interese in vrednote, ki jih posamezniki gojijo skozi svoje delovanje. Za razliko od politikov, ki jih glavnina jemlje kot negativne in nam niso ravno za vzgled, imajo učitelji, guruji in trenerji pozitivno podobo.
Vloga le teh postaja še bolj pomembna zaradi hitrih sprememb, ki se dogajajo v družbi. Na vzhodu rečejo učitelju guru, do katerega ima večina spoštljiv odnos. Guru v resnici pomeni nekaj več kot da poučuje matematiko v šolah, je neke vrste vodnik skozi življenje. Ta spoštljivost ni samoumevna, predvsem pa ni odvisna samo od ljudi, ampak zaradi tega, ker učitelji sami sebe cenijo, so bolj ozaveščeni, imajo boljšo samopodobo, so pripravljeni na spremembe, še posebej zato, ker opravljajo poklic za katerega so poklicani.
Sam imam še vedno v dobrem spominu moje učitelje, še posebej tiste, ki so me poleg znanja, ki so mi ga predali v šoli, naučili nekaterih veščin kot je Tai-Chi, pa znanje tradicionalne kitajske in indijske medicine. Izstopajo športni trenerji, ki so mi dali zraven treninga še vrednote, etiko in me naučili spoštovanja učiteljev.
Ko slišimo besedo učitelj, takoj pomislimo na šolo. To je res, saj večina učiteljev deluje v šolah vseh vrst. Ni pa to edino področje, saj imamo učitelje v avtošolah, v neformalnih izobraževanjih, izobraževanje novih kadrov v vseh delovnih organizacijah pri uvajanju v delo. Danes pa bi želel kaj več napisati o trenerjih, fizioterapevtih, bioterapevtih in ostalih, ki so nepogrešljivi v strokovnih timih, tako vrhunskih športnikov, kot tudi pri delu z mladimi, ki bodo nekoč vrhunski športniki.
Tudi sam sem učitelj, čeprav brez formalne pedagoške izobrazbe, vendar pa imam dolgoletne izkušnje na različnih področjih. V preteklosti sem deloval kot atletski trener in bioterapevt v športu. Pri tem sem zares užival v podajanju znanja. Danes poučujem v šoli za bioterapevte, raziskujem, predavam menedžerjem, vodim delavnice vseh vrst, pišem knjige.
Veliko razmišljam o tem, zakaj v naši družbi veliko učiteljev sebe dojema kot da so žrtve šolskega sistema in družbe, ki da jih preveč obremenjuje, za to pa niso dovolj plačani. Posledično trpijo, dokler ne izgorijo v preobremenjenosti. Ko jih poslušam, mnogi izgubljajo smisel življenja, kar je za družbo kot celoto najhujše. Posledično se ta pesimizem v času, ko velik del vzgoje namesto staršev prevzemajo učitelji, prenaša na otroke. V času, ko vsakodnevno poslušamo apokaliptične napovedi prihodnosti, je nujno, da učiteljem namenimo pomembnejšo vlogo.
Bistveno je razumeti, da učitelji, guruji in trenerji niso samo prenašalci znanja, ampak tudi oblikovalci družbe. Njihova vloga je neprecenljiva, saj pomaga ustvarjati bolj izobraženo, uspešno, etično in inovativno družbo. Zato je nujno, da jih družba spoštuje, podpira in vrednoti njihovo delo. Zdi se mi pomembno, da učitelji podobno kot trenerji dobijo več svobode pri svojem delu. Morda bi bilo bolj pomembno od tega, kot da se držijo napisanega programa, da program prilagajajo rezultatu, ki ga zasledujejo. Okorelost šolskih programov je bila dobra v preteklosti, ko smo imeli industrijsko dobo, danes se v izobraževanje za nove poklice zahteva drugačen pristop.
Če se zadržim samo na področju športa, smo priča, da so trenerji in ostali člani strokovnih timov včasih zanikani ali jim ključni igralci v javnosti, včasih pa tudi športniki, ne dajo veljave, ki si jo zaslužijo. Navajam primer. V večini držav olimpijski komite poskrbi finančno tudi za trenerje vrhunskih športnikov. Vlaganje v njih je ključno za razvoj športa. Pri nas so dobesedno ignorirani, čeprav se uspehi športnikov začnejo pri njih in smo po uspešnosti tudi zaradi njih v samem svetovnem vrhu. Ko športnik pride na vrh, pa oni ostanejo nekje v ozadju.
Športniki so še posebej na udaru javnosti. O njih vemo skorajda vse, morali bi vedeti tudi o njihovih trenerjih. Zanikanje trenerjev v športu je kompleksen pojav, ki vključuje moralna, etična, pravna in družbena vprašanja. Pomembno je, da se športniki zavedajo posledic svojih dejanj in prevzemajo odgovornost za svoje ravnanje, saj to pripomore k poštenemu in etičnemu športu ter ohranja integriteto tekmovanj.
Zanikanje nekaterih članov ekipe s strani športnikov je pojem, ki ga pogosto zasledimo v športu, zlasti v primerih, ko ti dosežejo sam vrh v svojih dosežkih. Tu ne mislim na situacijo, ko športnik ali ekipa krši dogovorjena pravila, ampak takrat, ko pozabijo na svoj strokovni tim, ki je zaslužen za njihov vzpon. Moj namen ni, da analiziram in naštevam tovrstne pojave. Dotaknil se bom samo dveh primerov, ki kričijo v nebo, pri katerih sem bil tudi sam prisoten. Podobnih pa poznam še veliko.
Prvi se je zgodil na olimpijskih igrah v Pekingu, kjer sem sodeloval v strokovnem timu olimpijskega zmagovalca v metu kladiva Primoža Kozmusa. Za vse nas je bil to dogodek, ki mu ni para. Zgodilo se je tisto o čemer so generacije sanjale v preteklosti. Dobili smo prvo zlato olimpijsko medaljo v atletiki. Čustveni naboj, ko je igrala slovenska himna na podelitvi medalj je presegel vse do tedaj doživeto.
Že ob prvi slovenski srebrni medalji v plavanju Sare Isaković, pa sem doživel šok. Tega nikakor nisem mogel razumeti. Vem pa, da je večina v »pijanosti« tega uspeha to spregledala. Od višine se zvrti poje znana slovenska pesem.
Plavalka Sara Isaković je osvojila prvo medaljo na olimpijskih igrah v Pekingu, srebrna je bila. Tudi z njo je dolgo časa, na podoben način kot jaz s Kozmusom, zraven trenerja Miha Potočnika, delal tudi bioterapevt, žal že pokojni Brane Skubic. Na prireditvi zvečer po osvojeni srebrni medalji v slovenski hiši, so imeli razni predstavniki sponzorjev, najvišji predstavniki športne organizacije, ki so izrabili priložnost, da lahko javno govorijo, dolge govore, da je bilo kar boleče poslušati. Občutek je bil, da se imajo za bogom dane, da so bolj pomembni kot športniki, trenerji in ostali strokovnjaki, ki so prispevali k uspehu.
Če bi nas opazovali iz neke druge civilizacije, bi dobili vtis, da so oni pomembni, Sara s svojo olimpijsko medaljo pa je samo sredstvo, da so prišli do veljave in si lastijo zasluge. Spraševali pa bi se tudi, a ta plavalka nima trenerja in bioterapevta, ki je veliko prispeval k njenim rezultatom. Če pa ga ima, kje pa je? Sploh pa, ker se je Sara v okviru priprav za tekmovanja zraven treninga naučila tudi nekih tehnik, kot je na primer vizualizacija, ki jo danes predava, čeprav svojega bioterapevta, ki ji je bil učitelj na tem področju na predavanjih, po pričanju poslušalcev, tega ne omenja, kot da ga ni bilo.
Tole mi je Sara po nastopu v Pekingu napisala za knjigo Alternativna medicina v športu. Citiram: »Moji športni rezultati so plod sodelovanja s številnimi ljudmi in med njimi je tudi pranoterapevt Brane Skubic. Z njim sodelujem zadnji dve leti in v veliko pomoč mi je v pripravi na treninge in tekmovanja. Pri njem sem se naučila vizualizirati svoje nastope, kar je postalo reden del uspešne priprave za štart«. Konec citata.
Ni ga bilo junaka v Pekingu v slovenski hiši, ki bi zraven Sare na prizorišče poklical trenerja Potočnika in bioterapevta Skubica. Seveda so trenerja omenili, ampak ne po imenu. Bioterapevta pa nihče. Na to sem še posebej pozoren, saj veljavo daš človeku, ko ga imenuješ po imenu. Še pes si zasluži, da mu damo ime.
Skubic je bil zelo prizadet, kar sem začutil, ker sva si bila blizu zato sem ga odpeljal iz dvorane in sva si v drugem prostoru odprla buteljko vina in malo potolažila razočaranje. On je bil preveč ponosen, da bi javno povedal, da so ga pozabili. Drugim pa tudi ni bilo mar. Ne vem pa, ali mu je plavalna zveza Slovenije dala kakšno priznanje.
Še en, že večkrat viden primer. Ampak ta je dovolj, da prepoznamo vzorec. Nekoč sem dobil v Cankarjevem domu priznanje atletski trener leta. Na prireditvi sem poslušal enega naših najbolj uspešnih veslačev, ki je dobil priznanje in se je poslovil od tekmovalnega športa. Zahvalil se je staršema, punci, omenjal še neke druge ljudi, svojega trenerja, ki ga je treniral dve desetletji in je najbolj zaslužen za njegov uspeh, pa niti omenil ni.
Še ena takšnih zanimivosti, ki kaže, da smo lahko v času, ko nam uspe priti na vrh, zelo sebični, v resnici še zelo primitivni in da razvitost merimo zgolj po uspehu in tehnološkem razvojem. Ko smo se vrnili iz svetovnega prvenstva v Berlinu, kjer je Kozmus osvojil zlato medaljo, smo bili Kozmus, trener Kevo in jaz na postavljenem odru pred brežiško občino, vsem na očeh.
Med drugim nam je na oder prišel čestitat predstavnik največjega sponzorja Kozmusa. Dal je roko Kozmusu, pa trenerju Kevotu, mene pa ignoriral. Pozneje sem slišal, da so njegove vrednote in pogled na svet drugačne od mojih, da ne sprejema nič kar ni uradno znanstveno, jaz pa pripadam nekem drugemu svetu. Ljudje so prepoznali to njegovo gesto in se okoli odra odzvali in kričali, da je primitivec. Teh primitivizmov je toliko, da jih ne morem vseh omeniti.
Poznam primere, ko je športnik na vrh prišel ob sodelovanju celotnega tima. Na visoki ravni priprav, so to vrhunski strokovnjaki. Ko je uspel, se je zahvalil strokovnjakom in zaradi manj stroškov sam prevzel njihovo delo, saj je menil, da če je videl kaj delajo, to zmore sam. Njegovi rezultati so začeli padati. To lahko primerjamo z gledališčem. Prišepetalec zna na pamet vlogo Hamleta. Pa mu pride na pamet, da ker pozna tekst, lahko igra Hamleta. Seveda predstava propade.
Mislim, da ima odnos trener športnik toliko različnih plasti, da je to kar težko vse zaobjet. Marsikdo je svojega trenerja sovražil, ker je bil tako nepopustljiv, ambiciozen, vendar ravno zaradi tega uspešen, veliko pred svojim časom. Potrebno je razumeti, da se trener in učitelj telovadbe bistveno razlikujeta. Učitelj telovadbe zasleduje drugačne cilje, zato je bolj priljubljen, vodi učence z lahko roko. Trener mora biti za doseganje najvišjih ciljev brutalno učinkovit, da športnika vodi po robu zmogljivosti. Vse kar je manj, športnik ne izrabi svojega potenciala, vse kar je več, se športnik poškoduje ali pride do izgorelosti.
Tako nepopustljiv trener pa pogosto ni najbolj priljubljen, pa ga morda športnik zaradi tega javno ne izpostavi. Ampak, če bi jaz osvojil medaljo na svetovnem prvenstvu ali olimpijskih igrah, ko bi me izpostavili s svojimi govori, če tega niso sposobni narediti funkcionarji, bi se vprašal, kje so tisti, ki so me pripeljali na zmagovalni oder in jih povabil zraven sebe, da jih mediji in javnost spozna, da še oni kaj povedo.
Seveda imamo veliko več svetlih primerov, ko športniki izpostavijo svoj tim. Lahko omenim tim Ilke Štuhec, pa Tine Maze. Đoković jasno pove, kdo mu je pomagal pri njegovem razvoju in ne reče trener, fizioterapevt, strokovnjak za prehrano, ampak jih imenuje po imenu.
Strokovni tim je najbolj pomemben in prilagojen individualnim potrebam vsakega športnika in njihovim specifičnim disciplinam. Je enkraten in brez njega ni vrhunskih rezultatov. Sodelovanje in koordinacija med športnikom in člani strokovnega tima sta ključnega pomena, da športnik doseže svoje cilje in ohrani zdravje ter dobro počutje. Zato si zaslužijo biti omenjeni vsaj po imenu. Nekateri športniki se tega vedno ne zavedajo. Srčno upam, da to ni zaradi tega, ker so pozabili kako se piše njihov trener, ampak je to samo pomanjkanje vzgoje.
Zakaj je to tako, pa je vprašanje za milijon dolarjev kot pravimo. Ker nisem bil v njihovi vlogi, ko osvajajo medalje, ne morem soditi. Morda so tudi nevzgojeni, nehvaležni, ne poznajo kulture komunikacije, morda jim tega niso dali starši in tudi trenerji. To pa je že vprašanje človeškega odnosa, civiliziranega delovanja ali morda zgolj naše sebičnosti. Morda bi to bilo sprejemljivo v srednjem veku, danes sigurno ne.
Ker celo življenje delujem v športu v različnih vlogah, vse omenjeno malo bolj osebno in čustveno dojemam. Šport je bil nenadomestljiv v mojem duhovnem razvoju. Tu sem dobesedno dojel, da če hočeš videti kaj je zgoraj, poglej spodaj na zemlji. Športnik ni uspešen, če ni prizemljen, samo teorija tu nima učinka. »Kolikor sem odprt v duhu, toliko lahko realiziram v telesu!« je bila mantra olimpijskega zmagovalca Primoža Kozmusa, ki sva si jo v pripravah na olimpijske igre zamislila.
V politiki lahko nekdo naklada v stilu mi bi morali narediti, pa od tega nobene koristi. Šport pa je eksakten, po rezultatih se vidi kdo obvlada in kdo ne. Šport je bil vedno pomemben del mojega življenja, saj mi je omogočil, da sem se dobesedno dvignil z dna že v srednji šoli, ko sem že obupal nad življenjem.
Današnji šport mnogokrat ni daleč od antičnih gladiatorskih bojev. Le protagonisti so se zamenjali: farmacevtska industrija, poslovneži in drugi, ki imajo od tega koristi, ustvarjajo slo po zaslužkarstvu, ki je primerljiva s slo gledalcev antičnega časa po krvavih bojih med sužnji in zvermi. Rok Petrovič je bil eden tistih športnikov, ki se je uprl temu, da ga izkoriščajo. Predlagam, da si pogledate gledališčno predstavo Rokova modrina.
Za konec bi rad vsem, ki pravijo, da nimajo časa za duhovnost povedal, da duhovno ni tisto kar počnemo, ampak odnos do tistega kar počnemo. Lahko je delavec v proizvodnji s pravim odnosom do dela veliko bolj duhoven, kot duhovni učitelj ali duhovnik.
Marjan Ogorevc, bioterapevt
