Obsesivno kompulzivna motnja je označena kot vzorec, kjer se pojavljajo nezaželene misli in strahovi poznani kot obsesija. Dandanašnja znanost je to dobro definirala kot obsesijo, saj je naš um dobesedno obseden s temi pojavi. In za znanost se tukaj konča.
Vedo postaviti diagnozo, vedo predpisati zdravilo. O tem kaj je OKM je bilo že dosti tega napisano. In ni ravno vesoljska znanost vedeti žonglirati z besedami in opisovati nekaj, kar se ponavlja. To je delo znanosti.
Zanimivo je, da medtem, ko ti isti znanstveniki, ki ponavljajo, da počnejo enako. Ponavljajo misel. A to počnejo z razliko, da jo aktivirajo sami, ter da ne pride v ospredje uma kot neželena. A le se prikrade tja kot posledica treninga, kar lahko pomeni isto – torej neželenost?
Ljudje smo bitja navad, vsaj tako nas označujejo. Privzgojili smo si način, kako se naj obnašamo, kajti kot nas učijo, so ti načini za nas najbolj učinkoviti. Pa so res, ali so le posledica tega, da nas je nekdo navajal, da naj ponavljamo to, kar se njim zdi učinkovito?
Kar je učinkovito za nekoga, morda ni za nekoga drugega. In če vključimo v učinkovitost družbena gibanja, nam le-ta govorijo, kaj naj bi učinkovito bilo. Učinkovitost je le pogled na nekaj.
Vsak od nas je drugačen. Vsak od nas doživlja sebe, svojo lastno izkušnjo sebe na drugačen način.
Tisti od zunaj nas vidijo, kot neučinkovite, učinkovitE, štoraste ipd. A to nas vidijo oni. Nikakor ne morejo vedeti zakaj se naš um odziva kakor se, lahko pa morda vedo, zakaj naše telo ni tako hitro ali fleksibilno.
OKM je motnja uma, ne telesa. Naš um je sicer po mnogih teorijah znanosti del nas, ki izbija (emerge) iz telesa oz. možganov, na katere smo tako zelo ponosni. O tem sicer nihče ne ve kako, a kot to počne promissory materialism science oz. v obljube obrnjena znanost, bodo že odkrili, do tačas pa…
Za znanost ponovljivost pomeni, da deluje. A ne vedno, kajti tudi OKM je ponovljivost. Zanimivo je, da kljub temu, da iščejo ponovljivost, iščejo posebne vrste ponovljivosti, ki pove kako nekaj deluje. In tudi OKM je posebna vrsta ponovljivosti, ki nam govori, kako nekaj deluje.
To, kako deluje OKM sicer ni zaželeno na način, da bi lahko moderna znanost rekla, da je učinkovito, saj ne podpira teorije “normalnega obnašanja”, a se ponavlja. Zatorej lahko predpišejo zdravilo, ki bo to vrsto ponavljanja “pozdravilo”, omejilo. Zanima jih pa ne zakaj se to dogaja.
Medtem, ko se ljudje učimo, kako delovati z našim umom, se priučimo načinov in postopkov. Priučimo se, da je potrebno zasledovati cilje, želje ipd. – in to počnemo na kompulziven način. Nihče ne more točno vedeti, če so načini, kako slediti ciljem in potrebna naravna stvar za nas.
Vse kar je priučeno, je lahko naravno, lahko pa je naravno-vsiljeno. In stvari, ki nas jih preprečujejo, vsekakor niso nam naravne, če potrebujemo kar nekaj časa, da se jih naučimo in še več, da se jih odučimo.
V tem članku ne govorimo o boljše ali slabše kot to govori moderna znanost, temveč govorimo o mehanizmu, ki pripelje do sodbe, oblikovanja potrebe, želje, inklinacije ali česarkoli, kar vodi v ponavljanja – obsesivno.
Ponavljati potrebe, želje, kupovanje brez nekega vidnega vzroka, prebujanje čustev brez nekega potrebnega vzroka ipd. je pravzaprav obsesija, samo malo drugače se ji pravi. Če to obsesijo podpira to, da se redimo, potem ni obsesija. Če nam prinaša več materialnih dobrin, potem ni obsesija. Če nam “izboljša” življenje, potem ni obsesija. Je pa vsekakor, če poruši to, kar nam družba veli, da bi morali biti.
Torej obsesivna motnja je posledica natreniranosti, da naj si obseden z načini delovanja, premišljevanja, kupovanja, služenja denarja, delanja otrok. Je pa tudi potreba, da se ukvarjamo z nekimi mislimi, če niso zadovoljene kot to počne klasičen zakon privlačnosti.
Obseden z nečim, kar ti v mislih odzvanja kot echo chamber oz. soba odmevov, kjer se misli odbijajo od sten našega uma in se nenehno znova in znova prikazujejo kot potreba, kateri moramo, če želimo nekaj zavestnega ali podzavestnega, slediti.
Glede na to, da nas promissory materialism science dobesedno sili v nekaj, kar so skapirali in potem odkrili, da je res nekaj drugega kot tisto, kar so nas učili, vse to, kar počnejo iz nas v imenu znanosti, ni dosti oddaljeno od obsesije v katero smo prepričani, ker pač nekdo tako pravi.
Zanimivo je, da smo ljudje naučeni, da sledimo glasu avtoritete v službi, šoli, družbi, ipd.
Kako torej iz tega? Oz. kako pogledati onstran obsesije?
Naš um, čeprav nasprotnik duhovnosti po nekaterih je rešitev, saj je um tisti, s katerim zaznamo, da nas misli silijo v neko smer in um je tisti, ki nam pove, če je smer zaželena ali ne. Duhovneži sicer pravijo prazen um in res je prazen um, a če je pred tem, kot je prazen v njem potreba po tem, da imamo, privlačimo, si želimo, kako je torej lahko prazen um iz nečesa, kar ni prazno? O tem nas neuspešno uči znanost…
