DUHOVNOST – tanka meja med norostjo in resnico.

OGLAS

Danes je duhovnost vedno bolj priljubljena tema pogovora in raziskovanja ter bolj kot ne hvaležna tematika, ki se dotika vseh nas. Da bi razumeli duhovnost, se je treba zavedati, kaj duhovnost sploh pomeni.

Vsi poznamo to besedo, vendar pa duhovnost ni nekaj, kar bi bilo mogoče opisati s preprostimi besedami in čutili – je nekaj v spektru našega dojemanja, onkraj fizičnega razmišljanja in bivanja. Vemo, da obstaja neka tanka meja in povezava, ki ločuje naše bivanje, ki je prisotno na planetu Zemlja. Bolj ko se začnemo poglabljati v duhovno bistvo, bolj vidimo, da nima ne konca ne kraja, saj je to duh in inteligenca, ki nas ne pusti ravnodušne. Upal bi si reči, da je duhovnost lahko zelo težavna pot, ki je lahko hitro tudi napačna in nas napelje v napačne interpretacije in zagonetke, kjer lahko preprosto znorimo.

Meja med norostjo in resnico je tanka.

OGLAS

Da bi kaj spoznali in razumeli, je potrebno na nek način oboje. Torej, povejte mi, kaj duhovnost pomeni za vas. Sam ne izključujem nobenih možnosti, saj tega preprosto ni moč določiti. Vsak zase mora to ugotoviti in spoznati na lastni koži skozi življenjske izkušnje. Da se ne bi poglabljal v teme, kot so reinkarnacija in življenje po življenju, ker so to lahko zablode ali pa ne, se bom raje držal koncepta tukaj in zdaj. Pri zgornjem gre za verovanje, ki je del nekaterih religij: hinduizem, džainizem, sikhizem, koncept reinkarnacije pa je prisoten tudi v več družbah po vsem svetu, tudi v budizmu.

Ljudje in človeštvo ne razumejo svojega življenja, pa se raje ukvarjajo z dejstvi, kot je življenje po življenju. Bistveno je naše življenje in sosledje dogodkov in lekcij, ki jih pridobivamo skozi naše bivanje. Povprečnemu Zemljanu verjetno ni namenjeno zgolj dojemanje svoje lastne resnice, temveč da živi svoje življenje, kot mu narekujeta njegov notranji jaz in duh.

Mnogi duhovni učitelji oz. guruji tolmačijo in interpretirajo nič drugega kot svoje razmišljanje in ego ter svete spise. Zakaj bi moral biti ta ego za vse isti. Zakaj bi morala religija in vera delovati usklajeno. Nikjer ni dokazano, da je tako ter da je to resnica in bistvo. Vsak naj bo prepričan in naj verjame v to, kar želi. Tukaj se začnejo tiste prave zagonetke, ki človeka preprosto zmedejo, da se oddalji od svoje duhovne resnice. Ljudje mislijo, da z duhovnostjo pride tudi sreča. Pa je tako? Strinjam se z dejstvom, da je to samo osebna rast in nič drugega, kjer preprosto zorimo, dozorevamo in se nadgrajujemo. Seveda to vključuje hrepenenje in radost po najvišji in najbolj plemeniti razsežnosti človeške duše, ki mu pripisujem pomen in zmožnosti razumevanja nadčutnih resnic, višjega zavedanja, zavedanja v prostoru izven našega dojemanja, kjer nam nevidne stvari postanejo vidne.

Obstajajo ljudje, ki se gibajo, delajo, počnejo, prakticirajo te stvari. Lahko je to soseda ali prijatelj, ki se ukvarja ali pa vsaj živi duhovnost na takšen način, ki je nam, navadnim smrtnikom, precej tuj in po drugi stani precej banalen. Kako bi se odzvali, če bi srečali nekoga nekje v gozdu, kjer se vrti v krogu in se z dvignjenimi rokami obrača k soncu. Ali pa primer, ko nekdo gleda svečo in ob tem doživlja višjo povezavo z »ne vem čim že«. To so primeri, ki obstajajo in so ljudje, ki to prakticirajo.

Drug primer je ta, da se na duhovnih srečanjih uporablja THC, marihuana. Oh, kakšna lahkomiselnost in zmotna prepričanja. V preteklosti smo videli, za kaj gre. Govora je o zastrupitvah in domačih zvarkih. Hočem povedati, da ljudje iščejo boga in duhovnost tam, kjer ju ni. Vse znanje in zmožnosti izvirajo iz nas samih – strinjam pa se z dejstvom, da je potrebno neko doživetje, da se povežemo s svojo najglobljo resnico, in to je duhovnost.

Duhovnost lahko živimo, ne moremo pa venomer biti samo v njej, ker preprosto obstajajo sklopi in rezine, kjer nas povleče nazaj – in to je fizično bivanje, ki ga živimo vsak dan. Še dobro, da imamo osebno varovalko. Tisti, ki tega ne loči, pa lahko kaj hitro pristane na kakšnem zaprtem oddelku. Čeprav se sam strinjam in verjamem, da so v teh ustanovah zaprti tudi ljudje, ki veliko in malo vedo, na primer od raketnih strokovnjakov, filozofov, mojstrov do tistih, ki so krepko zašli s svoje poti zaradi verovanja, povezanega z nekim verskim prepričanjem in duhovnostjo, zaradi manipulacij, knjig in »skurjenih« možganov.

Moj najbolj zanimiv podatek je, da je tem ljudem mogoče pomagati, vendar ne tako, da človeka spraviš v prisilni jopič, ga predoziraš z antidepresivi in potem čakaš na čudež, da se bo pozdravil sam. Obstaja veliko drugih možnosti, samo na žalost so ljudje samo številka in nič drugega. Naša domišljija ima neskončne razsežnosti in vse to so samo osebne zgodbe, ki so pustile pečat in posledice na nas. Če bi ljudje to razumeli, bi bile danes te ustanove prazne in po njih bi se sprehajale miši. Duhovnost ni igra in tudi ni za vsakega bedaka, zato je še vedno tabu tema, ki je zelo izolirana, saj se tisti, ki se s tem ukvarjajo, preprosto bojijo. Zakaj? Enostavno zato, ker ljudje še vedno niso pripravljeni sprejeti dejstev in osebnih resnic.

Na planetu Zemlja obstajajo celo tečaji, ki se mastno plačajo, ampak, dragi moji, duhovnost ne pride skozi tisoč petsto evrov, ampak skozi spoznanja, izkušnje in življenjske lekcije. Zavedajmo se, da nosimo vse vedenje, ki ga potrebujemo. Vsak ve, kaj potrebuje. Ali ni bolje, da je človek v vsej svoji postavi edinstven in da je samouk. To vedenje bi moral vsak pri sebi ceniti in spoštovati, namesto da hodi v Indijo po CD in znanje.

“Nikola Tesla je nekoč dejal. Ne obžalujem, da so mi ljudje pokradli ideje, žal mi je da niso imeli svojih.”

Večina jih je zaprtih ali pa tega ne razumejo. Ampak bodimo kulturni in pustimo ljudem odprta vrata. Mogoče se nekega dne nekdo izmed vas najde v kaki njihovi zgodbi. Duhovnost je in bo živela večno.