Naslov se res da sliši nekako »poduhovljeno«, pa vendar so me življenjske izkušnje pripeljale do ozavestitve nečesa zelo preprostega: duhovnost je potrebno živeti tukaj in sedaj.
Kako le naj bomo »duhovni«, ko nas ritem življenja sili v vse hitrejši tempo, ko nam zmanjkuje časa na vseh področjih?
Pravzaprav smo bili nekako naučeni, da se moramo za neko ugodje, predvsem notranjega miru, še posebej potruditi, da je potrebno obiskati toliko nekih delavnic, prebrati toliko in toliko knjig, meditirati, da si pridobimo določeno znanje, vedenje… Toda vse je v nas, v naši notranjosti. Le pozabili smo, da lahko spremenimo svoj odnos do povsem banalnih opravil, ki nam lahko s širšim vpogledom prinesejo tudi ugodje in hkrati s tem živimo svojo duhovnost.
Čudno se sliši, mar ne? Pa vendar ko »vklopimo« zavedanje, se vse skupaj pokaže v povsem drugačni luči. Večina od nas se dnevno srečuje(mo) z gospodinjskimi opravili, kamor sodi tudi priprava hrane in čiščenje stanovanja, pranje in likanje. Nič kaj prijetno. Ali pa? Nekateri smo perfekcionisti, drugi malo manj… Tako sem izračunala, da povprečno porabim vsaj tri ure časa, da je vse urejeno na način, da se dobro počutim. Mar si ne bi zaslužila, da pa nekaj tega časa porabim zase, za ukvarjanje s seboj, s svojo »duhovnostjo«? Ha, dilema, saj ima cel dan le štiriindvajset ur.
In zgodilo se je, ko sem v roke dobila tekst mojstra Pastorja z naslovom duhovnost v vsakdanjem življenju, prebrala sem ga in posijalo mi je notranje sonce, ko sem to uvedla v svoj dnevni ritem…
Kakšno naj bi bilo torej pravilo za življenje?
Ne silite se, da bi vse delali z občutkom sreče, ali da bi delali samo zato, ker to morate delati. Ne! Vzemite si naravo za vzgled in se učite od nje, kako skrbno opravlja svoje požrtvovalno delo v popolni sreči in harmoniji ne glede na potrebe razvoja. Na ta način sodeluje v načrtu ustvarjanja popolnosti. To naj bo tudi vam vodilo pri vseh vaših dejavnostih. Ko brišete prah, pospravljate, pomivate posodo ali delate karkoli drugega, naj bo vaša skrb namenjena temu, da prepojite s harmonijo vse kar delate.
Kako se tako ravnati? To je zelo preprosto. Pri vsakem delu morate biti popolnoma ozaveščeni, prisotni ter se živo zavedati vsega, kar počnete. Ne samo vedeti, ampak zavedati se. Spomnite se srečnih trenutkov v življenju. Spomnite se s kakšnimi občutki ste takrat opravljali svoje delo, ko ste živeli v trenutkih sreče. Spomnite se, kako se vam je delo zdelo preprosto, ko ste ga opravljali z lahkoto, v dobrem razpoloženju in ljubezni. Tako se tudi ustvarjata sreča in harmonija v planetarnem merilu za višje namene. To je zelo pomembno za mir v svetu in njegovo prihodnost.
Ko torej tako opravljate neko delo, na primer čiščenje čevljev ali pomivanje tal, vam lahko fizična dejavnost, v tem primeru krtačenje ali pomivanje, služi kot podlaga za ustvarjanje harmonije. Ne občutite pri tem, da čistite čevlje ali pomivate tla, ampak vizualizirajte, da s svojim delom, z istimi gibi, prečiščujete nek del sveta, kjer pustoši vojna ali neko osebo, ki trpi zaradi hude bolezni.
Vizualizacija je nekaj fantastičnega. To je pravljična moč, ki je v človeških rokah. Tako je vsaka stvar lahko podlaga za vizualizacijo, kot je vsaka stvar lahko podlaga za ustvarjanje psihične moči.
Ko sem se pripravljala na delavnice v domu starejših občanov z naslovom Pomenki, namenjeni srcu, sem razmišljala, kakšne teme naj si pripravim. Seveda, teme iz življenja, ki se dotikajo nas vseh, vsak dan. V roke mi je prišla čudovita knjiga Preproste poti k svetemu, ki mi je samo potrdila, kako je pravzaprav enostavno živeti duhovnost, ko jo sprejmem pri vsem: s svojim telesom, v svojem domu, z vsakdanjimi stvarmi in s hvaležnostjo
Izbrala sem temo K svetemu pri vsakdanjih stvareh: Miza
S krpo za brisanje prahu pobrišemo mizo.
Z nje pospravimo stvari – ključe, knjige in papirje,
svoje nedokončane in neurejene zadeve.
Pod kupi krame se pojavi lesena površina in znova si lahko ogledamo njena vlakna.
Miza nas opomni, da moramo živeti skladno, ne nasprotno, neskladno.
Prosta površina nas izzove, da očistimo tudi sebe.
Da bi bili deležni notranje prostranosti, moramo znati biti pozorni,
pospravljati moramo prostore in tako narediti prostor za Boga.
Preden sedemo k obedu, pravimo: »Miza je pogrnjena,« ter povabimo prijatelje in družino, naj se nam pridružijo.
Če mizo pospravimo in pogrnemo, pogrnemo tudi svoje srce.
Takšno drobno, a preprosto dejanje ima globok pomen.
Nauči nas, da moramo biti vedno pripravljeni na svetega Gosta.
Razmisleki, namenjeni srcu
- Kdaj zaradi nereda, ne morem prodreti v globino sebe? Česa si ne želim izvedeti, občutiti?
- Bi lahko vsak dan izbral(a) eno samo površino in medtem ko z nje brišem prah ter odstranjujem kramo, ozavestil(a), da čistim sveti prostor v sebi?
- Bi me razveselilo spoznanje, da je vselej pospravljena miza tako, kot molitvena zastavica, stalna molitev?
