V življenju imamo dve možnosti, da se prepustimo svetu ali pa da ga presežemo.
Buda je bil nekdo, ki se je bil zmožen osvoboditi sveta in tako uresničil duhovno osvoboditev.
Enako obstajata dve vrsti znanja: znanje posvetnosti in duhovno znanje ali resnična modrost. Če do sedaj še nismo vadili in vzgajali samih sebe, ne glede na to koliko znanja imamo, je še vedno posvetno in nas kot takšno, ne more osvoboditi.
Razmisli in pobližje poglej! Buda je rekel, da posvetne stvari vrtijo svet. Slediti svetu pomeni, da je um vpleten v svet. Samega sebe obremenjuje, če prihaja ali odhaja, nikoli ni zadovoljen. Posvetni ljudje so tisti, ki vedno nekaj iščejo in ki nikoli ne morejo najti dovolj. Posvetno znanje je v resnici nevedno. To ni znanje z jasnim razumevanjem, zato ga ni nikoli konec. Vrti se okoli posvetnih ciljev: zbiranja stvari, doseganja položajev, iskanje hvale in zadovoljstva. Je množica prevar, ki se nas hitro oprime.
Ko enkrat nekaj dobimo, se pojavi ljubosumje, zaskrbljenost in sebičnost. In ko se čutimo ogrožene in se ne moremo ubraniti fizično, uporabimo svoj um, da izume vse vrste naprav – vse do orožja in celo jedrskih bomb, samo da bi uničili drug drugega. Zakaj vse te težave in zadrege?
Takšna je pot sveta. Buda je rekel, da če ji posameznik sledi, ne bo nikoli dosegel konca.
Pridi vaditi zaradi osvoboditve! Ni lahko živeti skladno z resnično modrostjo, vendar kdorkoli iskreno išče Pot in Sad, ter hrepeni po Nibbani*, bo zmožen vzdržati in vztrajati. Vztrajni posameznik je zadovoljen in mu zadostuje malo: jé malo, spi malo, govori malo in živi zmerno. S takšnim početjem lahko končamo s posvetnostjo.
Če seme posvetnosti še ni bilo izkoreninjeno, potem smo neprestano v težavah in zmedeni, v nikoli končanem krogu. Tudi če se pomenišiš, te bo neprestano vleklo stran. To ustvarja tvoje poglede, tvoja mnenja, to obarva in olepša vse tvoje misli. Tako pač je.
Ljudje ne prepoznajo. Pravijo, da bodo na svetu nekaj storili. Vedno upajo, da bodo vse dokončali. Enako kot novi vladni minister, ki je vnet pri začetnem delu z novo vlado. Misli, da ima vse odgovore in tako zavrača vse, kar pravi stara vlada, rekoč: »Poglej! Vse to bom storil sam.« To je vse, kar storijo. Prenašajo in odnašajo stvari, vendar nikoli ničesar ne naredijo. Poskušajo, vendar nikoli ničesar resnično ne dokončajo.
Nikoli ne moreš storiti nekaj, kar bo vsakomur všeč. Nekdo želi malo, drugi veliko. Nekdo ima rad manjše, drugi večje. Nekdo ima rad slano in drugi pekoče. Da bi se vsi strinjali, enostavno ni mogoče.
Vsakdo od nas želi v svojem življenju nekaj storiti, vendar na svetu z vsemi svojimi zapletenostmi, je skoraj nemogoče karkoli resnično dokončati. Celo Buda, ki se je rodil z vsemi možnostmi plemenitega princa, je ugotovil, da v posvetnem življenju ni izpolnitve.
Past čutov
Buda je govoril o želji ter o šestih stvareh, s katerimi se želja zadovolji: vid, zvok, vonj, okus, dotik in predmeti uma. Želja in sla po sreči, trpljenju, dobrem, slabem in tako naprej prežema vse!
Vid, ni pogleda, ki bi bil približno enak, kot je ta pogledu na žensko. Ali ni tako? Ali si ne želiš pogledati resnično privlačne ženske? Ko pride mimo ženska z resnično privlačno postavo: sak, sek, sak, sek, sak, sek – si ne moreš drugega, kot da zreš! Kaj pa zvok? Ni zvoka, ki bi te bolj stisnil, kot je zvok ženske. Prebode ti srce! Z vonjem je enako. Prijeten vonj ženske, je od vseh najbolj zapeljiv. Ni drugega enakega vonja. Okus, celo okus najslastnejše hrane, se ne more primerjati z okusom po ženski. Z dotikom je podobno. Ko ljubkuješ žensko, si omamljen in čisto izgubiš glavo.
V nekdanji Indiji v Taxili, je živel slaven mojster magičnih veščin. Svojega učenca je učil vseh svojih veščin čaranja in zaklinjanja. Ko je učenec to že dobro obvladal in bil pripravljen za svojo lastno pot, je odšel od svojega učitelja s tem zadnjim navodilom: »Naučil sem te vse, kar vem o čaranju, zaklinjanju in zaščitnih verzih. Ni se ti treba bati bitij z ostrimi zobmi in rogovi. Zagotavljam ti lahko, da boš obvarovan vsega tega. Le ena stvar je, proti kateri te ne morem obvarovati in to so čari ženske. Tukaj ti ne morem pomagati. Ni čarovnije, ki bi te obvarovala proti temu, sam boš moral paziti nase.
Spol moškega in ženske je vzrok, da ženska povzroča težave moškemu in moški povzroča težave ženski. Tako pač je, sta si nasprotji. Če moški živijo skupaj z moškimi, potem ni težav. Če ženske živijo skupaj z ženskami, tudi ni težav. Ko moški vidi žensko, njegovo srce tolče kot tolkalo za riž: tonk, tonk, tonk, tonk, tonk, tonk. Ko ženska vidi moškega, njeno srce tudi tolče kot tolkalo za riž: tonk, tonk, tonk, tonk, tonk, tonk. Kaj je to? Kaj so te sile? Potegnejo te in posesajo, vendar nihče ne prepozna, da je potrebno za to plačati.
Predmeti uma nastanejo v umu. Rojeni so iz želje, želja po posedovanju dragocenosti, želja biti bogat in večinoma gre le za nemirno iskanje stvari. Ta vrsta poželjivosti ni tako globoka ali močna, ni dovolj močna, da bi se onesvestil ali izgubil nadzor. Če pa se pojavi spolno poželenje, te vrže iz ravnotežja in izgubiš nadzor. Pozabiš celo na tiste, ki so te vzgajali in vzredili, na svoje lastne starše!
Buda je učil, da so objekti naših čutov kletka, kletka Mare*. Mara bi se morala razumeti kot nekaj, kar nas prizadene. Kletka je nekaj, kar nas veže, enako kot past. To je kletka Mare, past lovca in lovec je Mara.
Če se živali ujamejo v lovčevo past, je to mučen položaj. Hitro so ujete in ugrabljene čakajo na lastnika kletke. Si kdaj lovil ptice na zanko? Zanka zaskoči in »hop«, se ujame za vrat! Dobra in močna zanka jo hitro ujame. Kamorkoli ptica leti, ne more ubežati. Leta sem in tja, vendar je čvrsto pridržana in čaka lastnika kletke. Ko pride lovec, je ptica polna strahu in ne more nikamor uiti!
Enako je biti ujet v kletko vida, zvoka, vonja, okusa, dotika in umskih objektov. Ujamejo nas in hitro zvežejo. Če si navezan na čute, si kot riba ujet na trnek. Ko pride ribič, se lahko na vso moč boriš, vendar se ne moreš sneti. Pravzaprav nisi ujet kakor riba, to je bolj podobno žabi. Žaba pogoltne cel trnek, prav do svojega drobovja, medtem ko se pri ribi ustavi že v ustih.
Enako je s komerkoli navezanim na čute. Tako kot pijanec, katerega jetra še niso uničena, ki ne ve, kdaj ima dovolj. Vdaja se pijači in brezskrbno pije. Je ujet in kasneje trpi zaradi bolezni in bolečine.
Po cesti prihaja mož. Zelo je žejen od svojega potovanja in si želi kozarca vode. Ustavi se na kraju poleg ceste in prosi za pijačo. Lastnik vode pravi: »Če želiš, lahko piješ to vodo. Barva je dobra, vonj je dober, okus je dober, vendar če boš pil, boš zbolel. To ti moram povedati vnaprej, tako te bo oslabelo, da boš umrl ali skoraj umrl.« Žejni mož ne posluša. Žejen je, kot nekdo po operaciji, ki je sedem dni zavračal vodo in joče po vodi!
Enako je z osebo, ki je žejna čutov. Buda je učil, da so strupeni: vid, zvok, vonj, okus, dotik in umski objekti so strupi. So nevarna past. Vendar ta mož je žejen in ne posluša. Zaradi svoje žeje je v solzah in joče: »Daj mi vodo, ni pomembno kako boleče so posledice, daj mi piti!« Malo popije in jo pogoltne ter ugotovi, da je zelo okusna. Popije vse in postane tako bolan, da skoraj umre. Ni poslušal, zaradi svoje nepremagljive želje.
Tako je, ko je človek ujet v zadovoljstvo čutov. Pije v gledanju, zvokih, vonjih, okusih, dotiku in v umskih objektih, vsi so zelo slastni! Tako pije, ne da bi prenehal, hitro obtiči, vse do dneva, ko umre.
Posvetna pot in osvoboditev
Nekateri ljudje umrejo, nekateri so že skoraj mrtvi. To je, kako obtičati na poti posvetnosti. Posvetna modrost išče čute in njihove objekte. Ne glede na to, kako modro je to, je modro le v posvetnem smislu. Ni pomembno, kako privlačno je to, je privlačno le v posvetnem smislu. To ni sreča osvoboditve, ne bo te osvobodilo sveta.
Prišli smo, da vadimo kot menihi, zato da bi prodrli do resnične modrosti, da bi se osvobodili navezanosti. Vaditi z namenom, biti prost navezanosti! Raziskuj telo, raziskuj vse okoli sebe, dokler ne postaneš naveličan in razočaran nad vsem tem in boš postal ravnodušen. Vendar mirnost se ne bo pojavila zlahka, zato ker še vedno ne vidiš jasno.
Pridemo, se pomenišimo, študiramo, beremo, vadimo, meditiramo. Odločimo se, da bodo naši umi odločni, vendar je to težko storiti. Odločimo se, da bomo opravljali določeno vadbo, rečemo si, da bomo vadili na ta način. Mine le dan ali dva, morda mine le nekaj ur in nato o tem vse pozabimo. Potem se spomnimo in poskušamo ponovno okrepiti svoj um, misleč: »Tokrat bom storil prav!« Kmalu potem, nas eden od čutov povleče stran in vse ponovno razpade, tako da moramo spet vse začeti znova. Tako pač je.
Kot slabo grajen nasip, je tudi naša vadba šibka. Še vedno ne moremo videti in slediti pravi vadbi. In to se tako nadaljuje, dokler ne dosežemo prave modrosti. Ko enkrat prodremo do Resnice, se osvobodimo vsega. Ostane le mir.
Naš um ni umirjen, zaradi vseh naših starih navad. To podedujemo zaradi naših preteklih dejanj in nam tako sledijo, ter nas stalno nadlegujejo. Borimo se in iščemo pot iz tega, vendar nas vežejo in nas vlečejo nazaj. Te navade ne pozabijo svojega starega bivališča. Prisesajo se na vse stare poznane stvari, ki jih uporabljamo, občudujemo in zaužijemo. Tako živimo.
Enako je z vsem. Ni pomembno, kako močno se trudiš osvoboditi samega sebe, dokler ne spoznaš vrednosti svobode in bolečine odvisnosti, ne boš mogel opustiti. Pri svoji vadbi pogosto samo vztrajaš s težavami, vzdržuješ disciplino, slepo slediš obliki, vendar ne z namenom, da bi dosegel osvoboditev. Predno lahko resnično vadiš, moraš spoznati vrednost opuščanja svojih želja, šele tedaj je možna prava vadba.
Karkoli delaš, mora biti opravljeno z jasnostjo in zavedanjem. Ko jasno vidiš, ne bo več nobene potrebe, da bi vztrajal ali se silil. Imaš težave in si obremenjen, ker si spregledal to točko. Mir pride, če v celoti delaš s svojim celim telesom in umom. Karkoli pustiš nedokončano, ti to povzroča občutek nezadovoljstva. Kamorkoli greš, te té stvari vežejo. Vse želiš dokončati, vendar je nemogoče vse storiti.
Poglej trgovce, ki redno prihajajo sem, da me vidijo. Pravijo: »Oh, ko bodo vsi moji dolgovi poplačani in ko bo urejena lastnina, se bom pomenišil.« Tako govorijo, vendar bodo sploh kdaj dokončali in vse uredili? Temu ni konca. Svoje dolgove poplačajo z novim posojilom, odplačajo tega in vse to ponovijo. Trgovec misli, da bo srečen, če se bo osvobodil dolga, vendar odplačevanju ni konca. Tako nas ima posvetnost za norce. Tako se vrtimo naokoli in nikoli ne spoznamo svoje resnične situacije.
Stalna vadba
V naši vadbi samo neposredno opazujemo um. Kadarkoli prične naša vadba slabeti, to vidimo in jo okrepimo in malo potem, ponovno gre. Tako je, ko nas vleče naokoli. Vendar ljudje z dobro pozornostjo, okrepijo moč in se stalno trudijo tako, da se povlečejo nazaj in se na ta način razvijajo.
Človek s slabo pozornostjo samo dopušča, da vse razpade, tavajo ter vedno znova zaidejo stran s poti. Niso močni in trdno vkoreninjeni v vadbi. Tako jih njihove posvetne želje neprestanoma vlečejo stran, sem in tja. Živijo tako, da sledijo svojim muham in željam, ne da bi kdaj končali s tem posvetnim krogom.
Priti se pomenišiti ni lahko. Odločiti se moraš, da postane tvoj um trden. Moral bi zaupati v vadbo, zaupati dovolj, da z vadbo nadaljuješ, vse dokler se ne nasitiš tako svojih želja, kot tistega česar ne maraš in potem vidiš skladno z resnico. Navadno si nezadovoljen le s svojimi odpori, če imaš nekaj rad, potem nisi pripravljen tega opustiti. Moral bi postati naveličan tako svojih odporov, kot svojih želja, svojega trpljenja in svoje sreče.
Ne vidiš, da je to pravzaprav bistvo Dhamme*! Dhamma Bude je globoka in prečiščena. Ni je lahko razumeti. Če se prava modrost še ni pojavila, potem je ne moreš videti. Ne glej naprej in ne glej nazaj. Ko izkušaš srečo, misliš, da bo le sreča. Kadarkoli se pojavi trpljenje, misliš, da bo le trpljenje. Ne vidiš, da kjerkoli je veliko, je tudi majhno. Kjerkoli je majhno, je tudi veliko. Ne vidiš tako. Vidiš le eno stran in kot tako, se nikoli ne konča.
Vse ima dve strani, videti moraš obe strani. Potem, ko nastane sreča, se ne izgubiš in ko nastane trpljenje, se ne izgubiš. Ko nastane sreča, ne pozabiš trpljenja, zato ker vidiš, da sta medsebojno odvisna.
Podobno je hrana koristna za vsa bitja, da vzdržujejo telo. Vendar je hrana lahko tudi škodljiva, na primer takrat, ko povzroča različne prebavne motnje. Ko vidiš prednosti nečesa, moraš opaziti tudi slabosti in obratno. Ko čutiš sovraštvo in odpor, bi moral motriti ljubezen in razumevanje. Na ta način postaneš bolj uravnotežen in um postane bolj umirjen.
Prazna zastava
Nekoč sem bral knjigo o zenu. V vadbi zena ne učijo z veliko razlage. Na primer, če menih zaspi med meditacijo, pridejo s palico in ga udarijo po hrbtu. Ko zaspani učenec prejme udarec, pokaže svojo hvaležnost tako, da se zahvali osebi, ki ga je udarila. V zen vadbi se posameznik uči biti hvaležen za vse občutke, ki mu dajejo priložnost za razvoj.
Nekega dne so se menihi zbrali na srečanju. Izven dvorane je v vetru plapolala zastava. Med dvema menihoma je nastal prepir, kako pravzaprav plapola zastava v vetru. Eden izmed menihov je trdil, da je to zaradi vetra, medtem ko je drugi dokazoval, da je to zaradi zastave. Tako sta se prepirala zaradi svojih ozkih pogledov in nista mogla najti nobenega soglasja. Tako bi lahko dokazovala vse do dneva, ko bi umrla. Vendar je vmes posegel njun učitelj in rekel: »Nihče od vaju nima prav. Pravilno razumevanje je, da ni zastave in ni vetra.«
To je vadba, ne imeti ničesar, ne imeti zastave in ne imeti vetra. Če je zastava, potem je veter. Če je veter, potem je zastava. Temeljito bi moral premotriti in razmisliti o tem, vse dokler ne vidite skladno z resnico. Če dobro premislite, potem ne bo nič ostalo. Je praznina, prazna zastava in vetra. V veliki Praznini ni ne zastave in ne vetra. Ni rojstva, ni starosti, ni bolezni ali smrti. Naše običajno razumevanje zastave in vetra je le koncept. Dejansko ni ničesar. To je vse! Ni ničesar, razen oznak.
Če vadimo na ta način, bomo postopoma videli dovršenost in vse naše težave se bodo končale. V veliki Praznini vas Kralj Smrti ne bo našel. Ni ničesar, kar starosti, bolezni in smrti tam sledi. Kadar vidimo in razumemo skladno z resnico, to je s Pravilnim Razumevanjem, potem je samo velika Praznina. Je tukaj, kjer sploh ni več »mi«, »oni«, »jaz«.
Slovarček
Ajahn – tajski izraz za učitelja
Anatta – brezosebnost, ko se umske aktivnosti umirijo, se razodene jasna prostornost uma, kjer ni neke osebne značilnosti. Gre za občutek »odsotnosti jaza«. Spoznamo, da ne obstajata, kot sta »jaz« ali »moje«.
Anicca – nestalnost, stvari se nenehno začenjajo in minevajo ter so v nenehnem gibanju v vsebini uma.
Dhamma – resnica o stvareh, kakršne so. Učenje Bude, ki je razkril to resnico in pojasnil pomen njegove uresničitve, kot neposredne izkušnje.
dhamma – pojavi, umski objekti
Dukkha – trpljenje, občutek nezadovoljstva, neprijetnost
hrana – hrana za motrenje, hranjenje modrosti
Mara – budistična zapeljiva prispodoba. Mišljena je kot božanstvo, ki obvladuje najvišja nebesa čutnega področja ali pa je mišljena kot poosebljenje zla in strasti, celotnega posvetnega bivanja in smrti. Je nasprotje osvoboditve in je zaman poskušala ovirati Budo, da bi dosegel razsvetljenje.
Nibbana – razsvetljenje, stanje brez navezanosti, dokončna in popolna osvoboditev od nevednosti, pohlepa in sovraštva.
posvetna dhamma – vsebuje osem posvetnih stanj: dobitek in izgubo, čast in onečaščenje, sreča in trpljenje, hvala in graja.
Govor je bil podan na zborovanju menihov po recitaciji Patimokkhe (meniškega zakonika), v času deževnega umika v Wat* Pah Pongu leta 1976.
Vir: iz Bodhinyana, Ajahn Chah; prevod odlomka ‘The Two Faces of Reality’
Prevod: Andreja Grablovic / 2006
http://www.slo-theravada.org/
