Dva svetova

OGLAS

En svet je svet, ki ga sanjamo, oz. ga sanja naš um, drugi pa je takšen kot v resnici le-ta je. Resnica je namreč samo ena in to takšna, ki je enaka za vse in v vseh pogledih. A največja težava v razločevanju tega ni v tem, kaj je in in kaj ni resnica, temveč v tem, kdo izhaja iz svoje lastne perspektive in kdo ne. Ker namreč, lastna perspektiva je lastna le tistemu, ki o njej razmišlja oz. govori.

Kaj pa sploh je lastna perspektiva? No, to je perspektiva človeka, ki skozi svoj izraz brani to kar misli, čuti, občuti vse ideje, koncepte v katere verjame ipd. Pa, da ne bo pomote. S tem ni nič narobe, težava je le v tem, da je le on tisti, ki v popolnosti razume sam sebe, seveda pa ga delno razume še nekaj sledilcev, ki si delijo njegov način razmišljanja.

Lastna perspektiva je zelo zanimiva stvar. Včasih se je celo oprime celotna svetovna populacija in ji brezglavo sledi le zato, ker jo je omenil nekdo, ki v čustvih tistih, so ti. svetovni »učitelji« oz. z drugimi besedami, tisti, ki postavljajo pravila poučevanja svetovne populacije o resničnosti. In takšna »zasebna« perspektiva nima nič skupnega ali pa bolj malo s tem kakšne stvari zares so.

OGLAS

No, je pa ena zanimiva lastnost te zasebne perspektive. V popolnosti je namreč obarvana s čustvi. In to ne s katerimi koli čustvi, temveč s tem kar verjamete, da so vaša lastna čustva. Pri tem pa je zelo pomembno, da razločimo, katera so naša in katera ne.

Če npr. predsednik države izrazi, da je stanje v državi slabo, ker se rodi slabo čustvo v njegovem telesu med tem, ko opazuje stanje v državi in so to njegova čustva. V trenutku, ko pa mi začnemo slediti njegovim čustvom, seveda tudi mislim, pa se tudi znotraj nas obudi slabo čustvo in ga čutimo tudi mi, čeprav je naše življenje kar v redu. Lahko pa se seveda ne menimo za to kar on čuti in sami skozi lastna čustva pogledamo kakšen je svet. Potem pa je malo drugače…

Pa je to res? Katerokoli od tega? No, z vidika lastne perspektive je oboje res. Vsak posameznik namreč vidi stvari v katere verjame oz. jih čuti v telesu in s tem ni nič narobe. A to je še vedno perspektiva uma, čustev, misli ipd.

Dokler je človek zalepljen oz. instinktivno v sebi povezuje čustva, misli ipd. s tem kar se dogaja v zunanjem svetu je čudovito in lepo zaklenjeno v svet, kjer stvari kar nastajajo iz nič in v nič izginjajo. Čustva se kar pojavijo, ko vidiš sosedovega fantka, misli se kar spreminjajo, ko na nebu sonce zakrije oblak, ideje se kar rušijo, ko vidimo korist v nečem drugem…

Obstaja pa druga pot… Svet čustev, misli, občutij ipd. je zelo nase in na svoje čutenje omejen svet in preden človek ne prepozna, da ga vse to omejuje in bremeni pri njegovi orientaciji v svetu, je še vedno več ali manj ujet v svojo ječo. Druga pot, no druga pot pa je nasprotna od te zagledanosti v to kar se dogaja v notranjem svetu.

Ko človek preneha slediti hrupu, ki ga je moč čutiti v resničnosti telesa, vključno z občutki in čustvi, takrat več ni obremenjen, da je nekaj dobro ali slabo, težko ali lahko ipd. Kar naenkrat začne prepoznavati, ne le v umu temveč v vsej svoji zaznavi, da je življenje drugačno kot je o njem mislil prej.

Energija toka življenja mu postaja vedno bolj domača, hkrati pa ji je tudi vedno bolj pripravljen slediti, saj se vedno bolj zaveda, da si s tem, ko sledi tistemu, kar čuti v onem, telesnem svetu, škoduje na njegovi poti skozi življenje, saj ga sledenje mislim, čutom telesnega sveta in mislim nemalokrat pahne v situacije, ki jih ne želi in, ki ga tako ali drugače poškodujejo.

Avtor: Tomaž Flegar
www.tomazflegar.si
foto: freedigitalphotos.net