Gotovo ste se že kdaj vprašali “kdo sem jaz in kaj pomenim na tem svetu?” Kdo je človek z vsemi svojimi dejanji, radostmi in tegobami? Kaj pomenimo kot posamezniki? Na Zemlji nas je že 6 milijard in več.
To je velika, skoraj nepredstavljiva številka. Če pa pogledamo Zemljo kot del vesolja, je ves naš planet le drobcen prahec v neskončnih širjavah, kjer razdalj ne merimo s kilometri, ampak s svetlobnimi leti in tisočletji. Kaj bo ostalo od tebe, mene, vseh nas čez nekaj sto let? Kdo bo sploh še vedel, da smo kdaj obstajali? Koliko je torej vredno človeško življenje?
KAJ JE ČLOVEK
Na človeka lahko gledamo z mnogih vidikov. Za kemika je to umetelna mešanica kemikalij, ki se med seboj pretvarjajo, se izgrajujejo in razgrajujejo, vežejo in sproščajo energijo ter oblikujejo zapleten sistem, ki se mu reče življenje. Za fizika je to energetski sistem, ki energijo sprejema iz okolice, jo pretvarja v svojo lastno in oddaja v obliki toplote, zvoka, dela in različnih valovanj. V zadnjem času govorijo o poljih, ki se jih lahko meri in ki vplivajo na vse okrog sebe, hkrati pa so podvržena vplivu okolice. Za biologa je najvišje razvito bitje na planetu, ki pa vseeno spada med živali, med sesalce in še ožje med primate in ki si s človeku podobnimi opicami deli 97 do 98 % enakega genetskega materiala.
Kaj nas torej ločuje od živali, nad katere se tako radi postavljamo?!
Psiholog bo rekel, da so to naši duševni procesi in višja zavest. Vendar pa je tudi človek s svojo duševnostjo razpet med svoje prirojene lastnosti, lahko bi rekli svojo biologijo, vplive okolja in svoje notranje doživljanje sveta in samega sebe. In čeprav se radi doživljamo kot “neodvisne od narave”, so tudi naše misli, čustva in dejanja pod vplivom enakih hormonov kot pri živalih. Samo vprašajte katero koli žensko, kako se spreminja njeno razpoloženje med mesečnim ciklusom ali pa kako se spremeni vedenje moškega pod vplivom testosterona. Podvrženi smo ciklusom narave, kot sta dan in noč in menjavanje letnih časov. Odvisni smo od hrane in vode, ki ju zaužijemo. Pa tudi “kašljanje” kakega vulkana nam lahko temeljito spremeni naše načrte. Še vedno smo, vsaj po telesni plati, del Narave.
Sociolog umešča človeka v družbene odnose in povezave od družine, proizvodnje dobrin za preživetje, kulture in verovanj. Zanj je del sistema, širše skupnosti. Človek kot posameznik nima veliko možnosti preživetja, zato se združuje v manjše in večje skupine, ki spet vplivajo druga na drugo in ustvarjajo zgodovino naših bolj ali manj uspešnih načinov preživetja in delitve ali bolje prisvajanja dobrin, vzponov in zatonov kultur in civilizacij. Za menedžerja je človek delovna sila, ki jo je treba kar najbolje izkoristiti (ne nujno v slabem smislu, morda bolj v smeri razvijanja in smotrne uporabe njegovih potencialov). Za duhovnika je to “ovčica”, ki jo je treba pripeljati k Bogu. Za športnika tekmovalca je nasprotnik, ki ga je treba premagati. Za umetnika je občinstvo, ki mu namenja svoja dela. Za novinarja je “novica”, ki jo je treba prodati. Za zdravnika je pacient, ki mu je treba pomagati. Za učitelja dijak, ki mu predaja svoje znanje. Za mamo je to njen otrok, za katerega je treba skrbeti. Za prijatelje je tisti, s katerim delimo svoje radosti in žalosti.
Na tisoče je možnih pogledov na to, kaj je človek, pač odvisno, s katerega stališča ga opazujemo. Naj bomo na nivoju subatomskih delcev ali vesolja kot celote, človek je lahko vse, kar smo našteli, in še neskončno več. Ne moremo ga zreducirati na vloge, ki mu jih pripisujemo. Ne moremo ga opredeliti le z razumskimi opisi. Da bi spoznali, kaj je človek, ga moramo začutiti, doživeti, se ga dotakniti s srcem. Prepoznati je treba v njem, kar nam je vsem skupno, in tisto, zaradi česar je vsak nekaj posebnega, edinstvenega in neponovljivega.
Z besedo “človek” označujemo bitje, ki lahko sega od nepredstavljivo krutega vase zagledanega sebičneža, ki je za doseganje svojih ciljev sposoben grozljivih zločinov, do samorealiziranega duhovno visoko razvitega Človeka, ki služi vsemu človeštvu, ter vse možne stopnje vmes. V njem so tako pekel in vice kot nebesa. Pekel in nebesa namreč niso kraj, ampak stanje duha. O njih lahko govorimo le zato, ker jih prepoznavamo sami v sebi, ker smo jih na takšen ali drugačen način že doživeli.
KAKO GA LAHKO SPOZNAMO
Z vprašanjem, kdo je človek, se že tisočletja ukvarjajo največji umi človeštva, vendar pa mora odgovor na to vprašanje najti vsak zase. Pravzaprav bi bilo bolje, če bi rekla, da ga mora izkusiti. Samo teoretično “vedenje” namreč ne odgovarja na naša večna vprašanja o tem, kdo smo in kakšen je smisel našega bivanja, ter nas ne zadovolji. Lahko preberemo na tone knjig, poslušamo tisoč predavanj, gledamo oddaje in filme o tej temi, razpravljamo v nedogled ali iščemo odgovore v umetnosti, regiji in filozofiji. Če ta odgovor ne bo prišel iz nas in za nas, ne bomo našli miru in celovitosti, ki si ju tako želimo in potrebujemo. Začeti moramo torej pri sebi. Smo hkrati preiskovalec, preiskovano in orodje za preiskovanje. Kako torej združiti vse troje?
Podajmo se torej na pot raziskovanja. Ustavimo se in umirimo ter za nekaj časa umaknimo iz svojih vsakodnevnih dejavnosti za preživetje v tem materialnem svetu, ki nas okupirajo in zahtevajo našo pozornost. Smo se sposobni za nekaj minut odreči vsake fizične in psihične aktivnosti ter preprosto biti? Lahko postopno izključimo svoje čute, ki nas vežejo na zunanje dogajanje?
Najlažje je z vidom. Samo oči zapremo in že ne vidimo več sveta okrog sebe. Potem pa se v našem umu pojavijo slike preteklih ali pričakovanih doživetij. Lahko ustavimo ta kalejdoskop miselnih podob? Poskusimo lahko tako, da prenesemo svojo pozornost na kaj drugega, na primer na zvoke iz okolice. Naše okolje je polno zvokov, ki se jih med vsakodnevnimi dejavnostmi niti ne zavedamo več. Danes skoraj ni več prostora na Zemlji, kjer bi lahko izkusili tišino. Morda bi lahko rekli, da se je na neki način bojimo, saj ko dosežemo zunanjo tišino, zaslišimo zvoke iz svoje notranjosti. Tako kot prej slike nas zdaj preplavijo spomini na zvoke ali pa v sebi zaslišimo nove, še neznane. Jih lahko utišamo in se posvetimo občutkom? Lahko začutimo položaj svojega telesa? Točke, na katerih se dotika podlage? Položaja udov, glave? Lahko občutimo napetost in sproščenost v posameznih delih telesa? Tudi teh se običajno ne zavedamo. Morda začutimo neugodje ali celo bolečino, za katero se prej nismo zmenili. Se nam pojavi nemir in želja, da bi se morda popraskali, zazehali, se pretegnili ali pa preprosto storili karkoli, samo da ne bi bili pri miru? Koliko časa lahko zdržimo, ne da bi se premaknili?
Nekaterim se pojavi spomin na okus ali občutijo kaj drugega, kot je teža, toplota ali mraz. Začutijo, da pritiskajo jezik na ustno nebo ali stiskajo zobe, mrščijo obrvi ali zategujejo vratne in ramenske mišice, pritiskajo z roko na podlago, namesto da bi nežno počivala na njej. Zavedo se dotika obleke na koži ali toka zraka na obrazu. Smo sposobni zavestno sprostiti napetosti in se predati nepremičnosti telesa brez občutkov? Poskusite! Morda vam bo uspelo prvič, bolj verjetno pa boste potrebovali za to nekaj vaje.
Ko se telo umiri, prevzame vodilno vlogo um. Preplavijo nas misli. Na dan prinesejo vse nedokončane in nerazrešene zadeve. Pojavijo se čustva, za katera smo mislili, da smo jih že zdavnaj predelali in pustili za seboj. Ne moremo jih tlačiti v nedogled. Pravijo, da se vse, kar smo kdajkoli izkusili, skladišči v naši podzavesti in od tam vpliva na naše mišljenje, čustvovanje in delovanje. In ko um ni zaposlen z zunanjimi dejavnostmi, se loti notranje dejavnosti in se ukvarja z našo preteklostjo ali prihodnostjo. Pošilja nam vedno nove misli in občutke, da se z njimi zamotimo in poistovetimo. Če pa se naučimo opazovati same sebe, lahko sčasoma spoznamo, od kod te misli in občutki prihajajo, in čeprav so v nas, se z njimi ne istovetimo več. Nismo več kot navijač, ki gleda tekmo in se poistoveti s “svojim” moštvom. Ko “njegovo” moštvo dobi gol, to občuti, kot da bi ga dobil sam. In po tekmi bo rekel: “Mi smo zmagali!” Pri tem pa je ves čas sedel na tribuni in se žoge ni niti dotaknil, kaj šele da bi naredil nekaj korakov po igrišču. Tako zelo se poistoveti z igralci, da pozabi nase, in je pripravljen narediti skoraj kar koli, samo da bi njegovo moštvo zmagalo. To mu daje občutek moči in lastne vrednosti. In če ne gre po pričakovanjih, se počuti, kot da bi bilo konec sveta.
BLISKOVITE POVEZAVE
Tako tudi mi na neki način sodelujemo pri “predstavi” našega uma, dokler se ne naučimo nepristransko opazovati vsega tega. Pri navodilih za meditacijo pogosto rečemo, naj meditanti opazujejo misli, kot bi bile oblaki na nebu. Pridejo in gredo, mi pa ostajamo. Sčasoma se naučimo prepoznavati, kdaj se neka misel začne in od kod prihaja ter kako izzveni. In ko jih znamo prepoznati, nismo več odvisni od njih, ampak si jih lahko začnemo izbirati sami. Morda je prvi impulz v neki situaciji strah, vendar ga prepoznamo in se ga naučimo obvladovati. Ocenimo lahko, ali je strah upravičeno opozorilo pred nevarnostjo ali nečim neprijetnim, da lahko pravočasno ukrepamo, ali pa je to ostanek preteklih doživetij in je zdaj položaj precej drugačen ter odgovor “beg ali boj” ne bi bil na mestu.
V naših možganih je ca. 100 milijard celic, ki se povezujejo med seboj v trilijonih različnih povezav. Po nekaterih izmed teh povezav stečejo impulzi v stotinki sekunde. Takšni so na primer zaščitni refleksi. Če se nekaj približuje našemu očesu, ga bomo samodejno zaprli, ne da bi premišljevali. Med razmišljanjem “Zdaj bi bilo pa dobro zapreti oko” bi bilo za rešitev že prepozno. Tudi mnogo drugih telesnih funkcij poteka samodejno, ne da bi se morali posebej potruditi zanje. Srce bije vse življenje, čeprav za to nič ne naredimo.
Z vajo pa lahko mnoge od teh dejavnosti zavestno uravnavamo. Opravljeni so bili znanstveni poskusi z osebami, ki so lahko hote zelo upočasnile bitje srca. Znani so primeri ljudi, ki so sposobni uravnavati svojo telesno temperaturo. Pred kratkim smo lahko na televiziji videli človeka, ki je pri minus 15 stopinjah v snegu pretekel maraton bos in samo v kopalkah, pri tem pa dobil le blažje ozebline na nogah. Večina bi nas odnehala že po prvem kilometru.
ZUNANJE IN NOTRANJE OVIRE
Naše sposobnosti so veliko večje, kot se jih zavedamo. Ko se naučimo opazovati misli, smo jih sposobni tudi sami izbirati, glede na to ali nam koristijo ali škodijo. Zavestno lahko vzpostavljamo nove povezave med možganskimi celicami in utrjujemo tiste, ki se nam zdijo najbolj smotrne. Tako postajamo gospodarji svojega telesa in uma, ne njihov suženj.
Kdo je torej tisti “pravi” jaz, ki ostaja neodvisen od misli in občutkov?
Ko sem prvič slišala za to možnost, sem bila šokirana. Takrat sem bila toliko pod vplivom svojih misli in čustev, da se mi je zdelo to nekaj nepredstavljivega. Kot da to ne bi bil resničen človek. Zdelo se mi je, da bi s tem zanikala samo sebe, saj sem se, tako kot prej omenjeni navijač, poistovetila z njimi. Nisem mogla razumeti, kako lahko opazuješ svoje misli in čustva, ne da bi bil del njih. Šele skozi vadbo meditacije sem spoznala, da so oni del mene in ne jaz del njih. Ne da jih ne čutim več. Še vedno se jih zavedam, vendar sem se zdaj sposobna vprašati, kaj naj naredim z njimi. Se jim lahko prepustim in jih izrazim, ali pa je bolje, da jih obdržim zase in naredim, kar je v določeni situaciji najbolj smiselno. Problem se da rešiti na veliko načinov in prepuščanje čustvenim izbruhom večinoma ni najboljši.
Kdo je torej tisti, ki opazuje dogajanje v sebi? To je zavest. Zanjo uporabljajo primerjavo s svetilko, ki ima v sredini vir svetlobe, obdan s steklom. Če je steklo umazano, svetloba težko prodira skozenj in njena podoba je popačena. Obarvana je z barvo stekla. Če pa je steklo čisto, svetloba neovirano seva in razsvetljuje vse okrog sebe, da se pokaže v pravi luči. Tudi zvok je valovanje, ki se širi, dokler ne naleti na oviro, se od nje odbije in vrne k svojemu viru. Če se odbije od gladke površine, je njegova frekvenca nespremenjena in odmev je razločen, če je površina neravna, pa se zvok popači ali celo zaide v drugo smer, da ga ne slišimo več. Te ovire so za človeka lahko zunanje, še pogosteje pa so notranje. Tako izgublja stik sam s seboj in s svojim pravim bistvom. Človeka torej lahko spoznamo le, če spoznamo svoje Bistvo. To Bistvo je v vseh ljudeh enako in nespremenljivo. Zato v jogi govorimo o tem, da je “prava” Resnica večna in nespremenljiva, vse, kar se spreminja, pa je le nepopolna resnica, imenovana tudi “maja“.
VREDNOST ŽIVLJENJA
Ko govorimo o človeškem življenju, lahko pri tem mislimo na več nivojev. Lahko razmišljamo o ohranjanju življenja v fizičnem telesu. Tu med strokovnjaki še vedno ni enotnega mišljenja, kdaj se življenje konča in kdaj ga je smiselno ohranjati, tudi če človek samo “vegetira”. Znani so primeri, ko je bil človek kot mrtev, pa se je vseeno zavedal, kaj se dogaja, le reagirati ni mogel, in znani so primeri, ko so se ljudje po letih zbudili iz kome. Včasih celo umetno povzročijo komo, da se telo lažje zdravi.
Drugi nivo je kakovost življenja. Ali imamo najosnovnejše življenjske potrebščine, kot so zdrava voda, hrana in zrak ter primerno zatočišče pred vremenskimi nevšečnostmi? Imamo družino ali prijatelje, ki skrbijo za nas in mi zanje? Izolacija je lahko ena najhujših kazni za človeka, saj smo po naravi družabna bitja in tudi otrok za svoj normalni razvoj, lahko bi rekli kar “učlovečenje”, potrebuje družbo drugih ljudi.
Naslednji nivo je, za kaj uporabljamo svoje življenje. Čému namenjamo svojo pozornost, energijo in delovanje? Ga uporabljamo, da naredimo kaj dobrega, ustvarjalnega, da olajšamo življenje sebi in drugim, ali ga zapravljamo za nekoristne in celo negativne dejavnosti, kot je škodovanje drugim ali sebi? Za nekatere ljudi rečemo, da “sebi in Bogu kradejo čas”. Res pa je tudi, da včasih potrebujemo počitek in celo “ustvarjalno brezdelje”, da se napolnimo z energijo in svežimi zamislimi, kaj dobrega bi še lahko naredili. Potrebujemo čas, da naši projekti dozorijo v nas samih in da dozorijo zanje tudi zunanje okoliščine. Saj poznate tisti rek o “petelinu, ki prezgodaj poje”?
Najvišji nivo pa je, kakšen smisel najdemo v življenju. Nekateri ga izgubijo in žalostno propadejo ali celo predčasno končajo svoje življenje s hitrim ali s “počasnim” samomorom, ko se zanemarijo in podležejo boleznim, ki so si jih sami nakopali z nezdravim načinom življenja. Nekateri verjamejo, da je življenje na Zemlji nastalo s spletom naključij in da nima nekega cilja in smisla. Da se človek začne v maternici in konča s smrtjo fizičnega telesa. Ne vemo, kaj je bilo pred nami (razen kar nas o tem uči zgodovina), niti ne vemo, kaj bo za nami. Drugi pravijo, da se je naša zavest razvijala od minerala skozi mnoge življenjske oblike rastlin in živali do sedanjega nivoja človeka ter da se bomo razvijali še naprej, tudi ko ne bomo več v človeškem telesu.
S stališča materialnega vesolja človek res ne pomeni veliko. Dovolj je, da se Zemlja malo strese ali da izbruhne kak vulkan ali prileti meteor, pa so v trenutku izničeni vsi naši materialni dosežki in štejemo žrtve v sto tisočih, če ne celo milijonih. V najslabšem primeru lahko človeštvo celo izgine z obličja Zemlje. Če pa gledamo človeka kot stopnico na poti razvoja Zavesti, pa je nepogrešljiv in neprecenljiv. Naši pra-pra-pra-pra….pra-vnuki morda res ne bodo vedeli za nas kot posamezno osebo (za koliko rodov nazaj poznate svoje prednike?), jim pa bomo predali vse naše dosežke na področju razvoja zavesti in upamo lahko, da bodo modrejši od nas in bodo znali svoja življenja uporabiti bolje kot za uničevanje Narave in njenih stvaritev.
Avtor: Dr. Vojka Bole-Hribovšek
www.karmaplus.net
