Dvojnost

OGLAS

V svetu kjer smo, vlada dvojnost. In tako kot imamo resnično znanje, poznamo tudi znanje, ki je resničnemu nasprotno, torej neresnično. A zakaj se pravzaprav gre? Eno nam govori o našem bitju in o nas samih, drugo pa o tem, kar mi nismo. In pogostokrat se to meša, ker smo preveč identificirani s tem, kar se nam zdi očitno.

Ljudje jemljemo »zdravo za gotovo« sebe. Mislimo, da smo mi to, kar čutimo, kar mislimo, čustvujemo, kar doživljamo. Pa smo res?

O tem kdo je naše bitje ne moremo razpravljati v gostilni, niti na tržnici, čeprav so tudi ta mesta primerna za neke debate. Ne, to je prostor, ki ga lahko najdemo samo mi sami. Gre se pravzaprav za našo individualno izkušnjo biti.

OGLAS

Naša izkušnja biti je tako izmuzljiva, saj smo nenehno bombardirani s tem, kar nam govori svet, da smo. Vse to seveda prebuja znotraj nas spomine, občutke, čustva ipd. Seveda mislimo, da smo mi to, kar se prižiga in ugaša v našem telesu. Pa smo res?

Naša identifikacija s tem, da smo mi telo, je tako globoka, saj je to prva izkušnja, ki jo poudarjajo vsi. Le ta se še poglablja, saj živimo v svetu, kjer nam vsi govorijo kako mora delovati svet, da boš poskrbel za to, kar si – torej za telo. Vendar pa to ni vse.

Vsekakor je potrebno poskrbeti za čustva, misli, občutke, spomine, da bodo dobri. In seveda, ker se navezujemo na sebe in to tudi čutimo v naši neposredni zaznavi nam je nekako sedlo v nas, da smo mi to, kar doživljamo na fizičnem nivoju. A nekaj vseeno manjka.

A ste se že kdaj zavedali, pri kateri koli situaciji ali delovanju, da to, kar se zdaj odvija, da to niste vi?

Vsak od nas ve, kaj ja, a ne? Kaj pa se dogaja, ko čuti, da to ni on? Zanimivo je, da človek še vedno obstaja, psiha še vedno obstaja, zavedanje še vedno obstaja, občutek Jaz sem še vedno obstaja, pa vendar čutimo, da mi nismo mi.

No, ko je človek prišel do tega spoznanja, je mogoče čas, da se mu začne razjasnjevati globlji pomen tega, kar je on mislil, da je in kar mu govorijo, da je.

Naj vas torej presenetim z neko drzno tezo, ko povem, da vi niste to kar mislite, ne to kar čutite, niste ne vaši spomini, ne čustva. Nič od tega. To o čemer mislite, da ste, je le nekaj, kar se pojavlja znotraj vas in ne obratno.

Čustva se torej dogajajo vam in ne obratno, a ne? Čustvo se neodvisno pojavi znotraj vas in potem gre naprej, ko je temu čas. To je vsaj izkušnja večine nas. Pa tudi tisti, ki nimate te izkušnje, tudi vam se čustva spreminjajo.

Čustvo je enkrat tako, drugič drugačno. In ko se počutimo tako, drugega čustva ni. Ko pa je čas za drugo čustvo, pa ono prvo izgine in pojavi se neko tretje. Torej so čustva narave dvojnosti, zelo fluidna, zelo tekoča in še spreminjajo se.

Kar je tukaj zanimivo, je to, da to čustvo nekdo doživlja, doživlja torej nekaj, kar se je ustvarilo znotraj nas. Ta nekdo, ki to doživlja, je nenehno prisoten. To je naš občutek, da smo živi, ki je prisoten tudi takrat, ko čustvo že gre naprej in ga zamenja neko drugo.

Kako smo torej mi lahko to, ki vse to opazuje oz. se vsega tega zaveda? In zanimivo je, da je ta, ki je priča vedno prisoten, tudi ko nas obkrožajo misli, občutki ipd. In seveda, opazuje tudi vse to. Opazuje kako se v nas, v naš lastni občutek o nas samih prikradejo misli, občutki, spomini in kako čez nekaj časa izginejo.

Ko se nečesa, kar nas je nekoč v preteklosti prevevalo ne spomnimo, pač tega ni v naši zaznavati. Pa še vedno, govorimo o tem, da smo mi nekaj, kar se je odvilo nekoč v preteklosti.

Na to minljivo naravo vsega, kar okušamo oz. izkušamo nas spominja naše telo, čeprav se nekje globoko v sebi zavedamo, da mi nismo minljivi. In to, kolikor se tega zavedamo, je odvisno od navezanosti na našo nižjo naravo, torej na materialni svet, na svet čustev, misli, občutkov, spominov.

Pa vam je že kdo povedal, da je tako telo, kot čustva, misli, občutki nekaj, kar prihaja iz istega nivoja zavedanja? Seveda, saj se lahko med sabo meša, lepi, odlepi.

Sedaj je že skoraj vsakomur jasno, da lahko misli vplivajo na naše telo. Slab dan nas kaj lahko pahne v utrujenost. Zaradi misli lahko tudi zbolimo, če na primer non stop mislimo, da moramo početi to in to in to, v resnici pa je to škodljivo tako za nas same, kot za razvoj našega življenja.

Podobno je s čustvi, občutki, spomini. Če se zlepi naš občutek za živost, ki ga na neki ravni doživljamo vsi na enak način, saj se vsi zavedamo, da smo živi zlepi z mislimi, čustvi, spomini, idejami ipd. potem iz tega nastane miselni odtis na možganih, ki se potem čez nekaj časa ponavlja in odraža v našem zunanjem obnašanju. Le ti pa znajo biti zelo škodljivi.

Mnogo ljudi je prepoznalo to lepljivo naravo misli, občutkov, čustev, spominov, saj se pogovarjajo o vedenjskih vzorcih. Kar pa je tukaj zanimivo, pa je to, da vsak od nas opazuje to obnašanje vedenjskih vzorcev. Razlika je pa samo spet, koliko smo navezani na to, kar čutimo v telesu, čustvih, občutkih, spominih, idejah, konceptih.

Bolj smo torej navezani, bolj je prepleteno in zlepljeno vse skupaj. To lahko vidimo v življenje vsak dan. Kuharice na primer vedo, da če ni pravega lepila med sestavinami, da torta ne bo torta.

Da bi lahko prestopili bariero te lepljivosti, je potrebno najti lepilo, ki se ne lepi z ničemer. In to lepilo je naše lastno bitje. Če vztrajno ponavljamo mantro, da smo nekaj iz materije in da so procesi, ki se odvijajo v materialnem življenju zelo pomembni, smo torej zelo navezani na materialnost in kot vemo na primeru iz kuhinje, če je proces priprave primeren, dobimo iz sestavin za torto pravo dvignjeno torto.

Proces življenja nam daje mnoge možnosti, da to sprevidimo. Mnogokrat nam stvari ne delujejo in če jih izpustimo se vse postavi na svoje mesto. Če nehamo živčkati na cesti, se cesta kar naenkrat sprazni in naša vožnja postane prijetna. Če se sprostimo pred testom, bo test dosti boljši. Če dovolimo, da skozi nas steče življenje, postane le to bolj tekoče, prehodno in veselo.

Mnogi od nas to vidimo, mnogi ne. A rinit za vsako ceno v proces življenja, ki predstavlja premočno lepilo za sestavine, ki potem postanejo otipljive in se potem navežemo Na kreacijo iz teh sestavin, ni ravno najboljša možnost. Zato nam je življenje ponudilo možnost, da se skozi razne tehnike in procese naučimo ustvarjati lepilo, ki pravzaprav ni lepilo.

To ne pomeni, da stvari ne bodo obstajale na zavednem nivoju, torej na zemeljskem, kar je seveda odvisno od našega napora in delovanja. Pomeni pa to, da se bodo stvari, ki so prej znotraj nas predstavljale velik problem, vedno bolj začele topiti. Prosojnost in ne zlepljenost stvari, ki jih doživljamo v glavi, v čustvih, v mislih, občutkih ipd. pa je ključna za to, da se držimo samo naše čiste in prečiščene narave.