Različni ljudje se v podobnih okoliščinah odzivamo različno. Kako, je odvisno od genetskega zapisa, priučenih vzorcev, življenjske poti, trenutnega položaja, spola …

Za energijske pristope je pravzaprav vseeno, zakaj in kako. Pri tem gre namreč predvsem za neravnotežje in energetsko nepretočnost. Vsa intenzivno doživeta čustva v telesu sprožijo biokemične reakcije, ki vplivajo na delovanje možganov in nevrovegetativnega sistema ter spremenijo delovanje vseh celic. Dolgotrajno in nepredelano čustvo lahko takšne odzive kronificira in povzroči trajno neravnotežje v vseh teh sistemih. Posledično naši organi delujejo nepravilno in manj učinkovito, spremenita pa se tudi naše mišljenje in čustvovanje. Vedemo se drugače, naše življenje pa se lahko v temelju spremeni – na slabše. Vse to samo zato, ker nismo bili pozorni na rušenje našega notranjega ravnotežja in smo dovolili, da se to zgodi.

Smo uspešni v iskanju sreče?

Ne potrebujemo znanosti, da bi nam sporočila, kdaj smo srečni, umirjeni, zadovoljni. Ta stanja želimo zadržati, doživljati jih hočemo vedno znova. Vse, kar počnemo v življenju, počnemo v ta namen, le da včasih manj uspešno.

OGLAS

Denimo: na družinskih počitnicah v daljnih krajih doživimo stanje globokega zadovoljstva. Pozneje hrepenimo po daljnih krajih, ki so zagotovo prispevali k temu občutju, pozabimo pa, da je bila glavna sestavina tega dogajanja to, da smo bili vse dneve skupaj, kar je med letom nemogoče. Bi bili v enakih okoliščinah enako srečni, če bi bili povsem sami? Z dopusta se vrnemo domov in spet trdo delamo, da si bomo lahko znova privoščili take počitnice, vendar zaradi pretiranega dela manj časa prebijemo z družino … Ker med letom nismo v stiku s sabo in ne izmenjujemo dobrih energij z drugimi, napačno sklepamo, kaj nam prinaša občutek sreče … in se znajdemo v začaranem krogu, ki nas le še bolj oddaljuje od našega cilja.

Mir je v nas

Vse religije so pravzaprav nastale zaradi te temeljne potrebe po notranjem miru. S svojimi vsebinami in praksami čaščenja dosežejo nekaj podobnega kot drage počitnice. Do nas nas peljejo po ovinku. Kaj vse počnemo, da bi se umirili, si odpočili in doživeli kaj lepega, preden se znova vržemo v žrelo vsakdana. Koliko denarja porabimo za to, koliko je v tem odrekanja. Dajmo, razmislimo še enkrat! Notranji mir iščemo v zunanjih stvareh, drugih ljudeh, posebnih doživetjih nekje drugje… Nekoliko absurdno, kajne?

Notranji mir je, seveda, vedno v nas, ves čas, le da ga ne slišimo, ker je, no ja … mir. Nismo ustvarjeni za tolikšno količino zunanjih dražljajev, kot smo je deležni na vsakem koraku. Na vse te dražljaje se odzivamo z notranjimi odzivi, ker pa je gradiva, ki ga je treba predelati, odločno preveč, ga potlačimo, saj ne vemo, kaj bi sicer z vso to navlako.

Do miru po bližnjici z eftjem

Vse tehnike za doseganje notranjega miru v prvi vrsti priporočajo umik iz kaosa. Potrebujemo miren, svoj prostor; narava nam vedno lahko postreže s takšnim, kjer so vibracije umirjene in prijazne. Narava še zna poskrbeti za svoje ravnotežje; takrat ko najbolj hrumi, se energije narave harmonizirajo.

Energijske tehnike nas do tega cilja – notranjega miru – pripeljejo po bližnjici. Vse poti vodijo v Rim, toda nekatere vodijo tja bolj naravnost. Postopek je manj dramatičen kot v naravi. Neravnotežje v sebi najprej ozavestimo. Vsak dan si določimo nekaj časa, ko se bomo pogovarjali s sabo in iztapkali vsa neravnotežja.
Si predstavljate, kako bi bilo, če bi to počeli vsi ljudje? Naše življenje bi potekalo popolnoma drugače.

Kaj nas ovira pri premagovanju problemov?

Toda ali je ta cilj, da bi vsi ljudje za vsakodnevno duševno higieno uporabljali energijske tehnike, res nedosegljiv?

Nekateri ne udejanjajo eftanja in drugih tehnik, ker jih (še) ne poznajo, nekaterim pa so že pomagale pri premagovanju kakega problema, vendar jih kljub temu ne uporabljajo redno. Razlogov za to je več.

Prvi je psihološki obrat, odpor do izboljšanja oziroma ozdravitve. To je star znanec različnih terapij. Povezan je z negativnim razmišljanjem, z odvisniškim vedenjem, s pomanjkanjem vode ter z vsebnostjo težkih kovin in drugih strupov v telesu. Včasih nočemo spremembe, ker ne vemo, kako bi jo vgradili v življenje.
Na primer: zavestno si želimo shujšati, naše nezavedno pa vedno znova poskrbi, da se spet zredimo, saj bi si v nasprotnem primeru morali kupiti novo garderobo, zanjo pa nimamo denarja. Zveni nenavadno, toda pogosto je natanko tako.

Odpori do zdravljenja lahko izvirajo iz strahu, kaj se skriva pod plastmi naših obrambnih mehanizmov. Navadno se res, vendar največkrat nič, kar bi nas resnično ogrožalo. Vedeti moramo, kako, kdaj in zakaj potlačimo posamezne vsebine. Včasih jih potlačimo zato, ker preprosto nimamo časa, da bi se jim posvetili, ker jih je preveč na kupu, vsaka posebej pa nam ne predstavlja posebnega izziva. Včasih ohranjamo potlačene vsebine iz otroštva, ki so že zdavnaj minile, čeprav nas zdaj, ko smo odrasli, sploh ne bi ogrožale. Toda ko smo bili še majhni, smo jih potisnili v nezavedno, ker jih nismo razumeli, ker nismo imeli izkušenj, ki bi nam bile v pomoč pri njihovem predelovanju. Ohranile so se v obliki, ki nas je takrat ogrožala, zdaj pa se jim lahko le nasmehnemo.

Druge vsebine smo v resnici potlačili zato, ker so travmatske. Včasih smo pri tem tako uspešni, da se jih sploh ne spominjamo več, vendar čutimo, da gre za pravo travmo. Ne poznam blažje tehnike za zdravljenje travm, kot so energijske tehnike – z eftanjem na čelu. Z njimi razmeroma hitro dosežemo te vsebine, vendar s tempom, ki ga zmoremo. Odgrinjamo tančice, z vsako novo, ki jo odvržemo, smo močnejši, travmatski spomin pa je manj boleč.

Včasih, ko smo imeli manj terapevtskega znanja, se je pogosto dogajalo, da so bilo odpori tako siloviti, da je bilo travmatski spomin nemogoče doseči brez vnovične travmatizacije.
Hude travme spadajo med nekaj redkih področij, pri katerih je bolje sodelovati s terapevtom, ki obvlada energijske terapevtske tehnike. Lahko pa se dela lotite tudi sami, vendar si najprej pridobite čimveč izkušenj z manj ogrožajočimi temami. Pri premagovanju odpora do tapkanja nam pomagata potreba po čim večji povezanosti s samim s seboj in potreba po osebnostni rasti. Obe sta trajni potrebi, ki pa ju resda nekaj časa lahko odrivamo.

Če čutimo, da imamo veliko nepredelanih tem, čutimo tudi odtujenost, pomanjkanje ljubezni do sebe. Sodimo se strogo, saj smo se odtujili od svojih programov za ljubezen do sebe in osebnostno rast.

Okrepite svojo moč!

Osnovni stavek pri eftanju pravi:
“Kljub temu (tej težavi) se popolnoma sprejemam in ljubim.”

Včasih je težko izgovorljiv, namenjen pa je prav premagovanju tega primanjkljaja. Včasih se nam zdi težava ogromna, ljubezen do sebe pa neznatna. V takih primerih osnovni stavek ponovimo večkrat, kot bi ga sicer, lahko pa ga spremenimo in uporabljamo stavek “globoko v sebi vem, da sem dober človek”, ”pripravljena sem se naučiti ljubezni do sebe“ ali pa “pripravljena sem opustiti sodbe o sebi in se sprejeti tako, kot pač sem”.

Opazite, kako se krepi vaša moč? S tem pa se manjša (nezavedna) potreba po tej težavi, samousmiljenju (jezi, samoobtoževanju, žalovanju …) in pritegovanju pozornosti. Če imamo sebe, ne potrebujemo drugih!

Zakaj bi še naprej plačevali visoke račune za življenjsko energijo, zamrznjeno v teh potisnjenih energijah. Mar se jih ni preprosteje za vedno znebiti in izprazniti prostor za kaj bolj zadovoljujočega?
Mar ne velja, da moramo, če si želimo v skodelico natočiti svež popoldanski čaj, najprej pomiti skodelico z usedlino jutranje kave?

Akupresurne točke in z njimi povezana čustva

Vsakič ko pretirano intenzivno čutimo katerokoli, četudi pozitivno čustvo, smo neuravnoteženi … Čeprav se nam zdijo nekatera negativna čustva upravičena, nam pretirano intenzivno in dolgotrajno čustvovanje škoduje. Za uravnoteženje uporabljamo vse akupresurne točke osnovnega recepta, še posebno pa spodbujamo točke, ki so povezane z našim konkretnim čustvom:

• mehur: travma, frustracija, nemir
• žolčnik: bes
• želodec: zaskrbljenost/bojazen, živčnost, hrepenenje
• glavni meridijan: zadrega
• osrednji meridijan: sram, občutek poraza
• ledvice: zaskrbljenost, negotovost
• vranica: zaskrbljenost, strah pred prihodnostjo, krhko samospoštovanje
• jetra: občutek nesreče, jeza
• pljuča: žalovanje, nestrpnost, aroganca
• debelo črevo: krivda, oklepanje, osvobajanje
• ožilje, spolovila: ljubosumje, zasvojenost
• srce: jeza
• tenko črevo: žalost, odpor, strah pred spremembami

Kadar se ukvarjamo z odpori, vedno uporabljamo karate ali bolečo točko, in to še preden se lotimo osnovne težave.

Pojdimo do konca

Včasih je dovolj že nekaj krogov tapkanja po osnovnem receptu, pri čemer posebno pozornost namenimo točkam, ki so povezane z našim konkretnim čustvom. Ko opravimo, vsakič preverimo, ali je ostalo še kaj tega čustva, misli ali telesnega občutka, in ga iztapkamo do konca. Potem nekajkrat globoko izdihnemo, da iz sebe spravimo ogljikov dioksid (gradnik stresnih hormonov), in popijmo kozarec vode, da se strupi lažje odplavijo iz telesa. Tako smo nared za nadaljevanje dneva.

Avtor: Sabina Šilc
www.viva.si