Tokratna tema pa je le na videz nasprotna odlašanju, gre za isto temo, NEbivanje v zdajšnjem trenutku, njegovo žrtvovanje za neke “višje” cilje.
Kar naprej hitimo!
Na izletu se nam mudi od spomenika do spomenika, nobenega si ne utegnemo ogledati, a se zato slikamo. Slik potem nimamo časa pogledati, čeprav jih imamo polne predale in CD-je.
Poznam ljudi, ki se odpovedujejo življenju, da si zgradijo počitniško hišico, v kateri potem nimajo časa uživati.
Po cestah vozimo noro, ker se nam tako mudi v … smrt? …
Pa ni normalno!
Prepričana sem, da je hitenje najbolj razširjen, vendar najredkeje omenjan psihološki sindrom zdajšnjega časa. V našem življenju se razraste kot rak, sploh se ga ne zavedamo več, imamo ga za nekaj normalnega. Pa ni! Oddaljuje nas od nas samih, naših bližnjih, od življenja. Nosi nas vrtinec hitenja, nestrpnosti in nezadovoljstva, saj v resnici nismo v stiku z ničimer. Čas in denar, ki ju prihranimo (?) s hitenjem, pozneje porabimo za lovljenje osebnega ravnotežja.
Zamudimo občutek stika
Spet gre za začaran krog: ker nimamo nadzora nad življenjem, hitimo, da bi ga dobili, preganja nas strah, da zamujamo ključno, s tem pa zamudimo prav to, zamudimo občutek stika, vse bolj nas je strah in čedalje manj se nam zdi, da smo za krmilom, zato hitimo, da bi že končno prišli do …
Drvimo!
Predstavljajmo si življenje kot daljico, na začetku je rojstvo in na koncu smrt. Ljudje jo večinoma doživljajo kot prekratko. Tako je zato, ker v resnici življenja nismo živeli, ampak smo drveli od enega problema do drugega, od enega dela do drugega.
Zdaj!
In vendar je daljica življenja sestavljena iz (končnega števila) intervalov, ki se imenujejo ZDAJ. Ves čas so le to: ZDAJ. Če jih ozavestimo, vemo, da SMO. Takrat tudi lahko odločamo, KAKO jih bomo preživeli. O tem, KAJ se nam dogaja, ne odločamo v celoti, na voljo pa nam je izbira, KAKO se bomo odzivali na objektivno stvarnost. Za droben ZDAJ se lahko odločimo, da je v nas mir, čeprav je okrog nas kaos. Umetnost življenja je nizanje takih polno doživetih trenutkov. Če se spomnimo utrinkov, ki jih je bilo RES vredno živeti, ugotovimo, da vsi premorejo to značilnost. Koliko jih lahko naštejete? S tem, kako živimo ZDAJ, tlakujemo prihodnost.
Ne čakajte na …
Pogosto se hitenja zavemo šele tedaj, ko smo blizu smrti. Veliko starih ljudi je zagrenjenih, ker se počutijo opeharjeni za življenje. Veliko hudih bolnikov se odpove zdravilom za lajšanje bolečin, ker jim ožijo zavest. Raje v polnosti živijo ZDAJ, čeprav so ti trenutki napolnjeni z neznosno bolečino.
Doživimo ga …
Vsak ZDAJ prinaša priložnost, da ga doživimo. Življenje večinoma doživljamo kot sivo, včasih kot zelo težko, le redko kot zelo dobro, večinoma pa kot … sivo. Tudi medicina nas pozdravi samo za milimeter čez ločnico med boleznijo in zdravjem. Kar sprijaznili smo se s tem, saj drugega nismo vajeni, niso nas učili … Niso nas naučili, da nam pripada več. Učili so nas odlaganja zadovoljitve, stremenja k ciljem, žrtvovanja za druge … To samo po sebi ni nič slabega, če sta v tej enačbi tudi JAZ in ZDAJ. Tako pa hitimo skozi življenje, kot da bi ga namesto nas režiral kdo drug. Zvečer zaspimo, ne da bi se zavedali, da je minil še en dragocen, neponovljiv dan, brez možnosti ponovitve. Ne zavedamo se, da bo jutrišnji podoben − in zato tudi je.
Ne uvidimo …
Ves čas imamo na jeziku, da je življenje največja vrednota, in vendar mu ne ponudimo možnosti, da se nam kot tako tudi pokaže. Hitimo, v upanju, da bomo nekoč, ko premagamo še to oviro, rešimo še ta problem, opravimo še to delo, končno imeli čas tudi za sebe. Ne uvidimo, da se za vsako oviro skriva naslednja ovira, za vsakim delom naslednje delo, za vsakim izgubljenim trenutkom naslednji izgubljen trenutek. Ne uvidimo, da izgubljamo zmožnost za polno življenje, ki smo jo premogli kot otroci, ker postajamo utrujeni, zagrenjeni, nestrpni, odvisni, z(a)medeni … Tako slabo je z nami, da otrok ne učimo, kako ohraniti otroško veselje v življenju, ampak kako čim lažje vstopiti v ta vrtinec norosti.
Pa obstaja rešitev?
Da, le da se moramo najprej ustaviti! Drugi korak je, da se izpraznimo vseh teh negativnih vsebin in naredimo prostor za žuboreče življenje. Potem moramo biti pozorni, da nas tok spet ne potegne vase. Zavarujemo se tako, da se “priključimo” na stvari, ljudi in dejavnosti, ki vsebujejo pozitivne vibracije.
Eftajte in se doživite
Z EFT-postopkom se ustavimo in ozavestimo, da nas vrtinči. Občutenje, da nimamo nadzora nad življenjem, je povezano s stresno fiziologijo ter z negativnimi mislimi in čustvi. S tem ko ga ustavimo, ustavimo tudi nastajanje stresnih hormonov. Ko se preusmerimo k vizualizaciji pozitivnega dogodka, to spremlja pozitivna fiziologija, zato se umirimo, smo bolj pozitivno naravnani in s tem učinkovitejši kot prej, posledično so tudi naša čustva bolj pozitivna.
Sčasoma ugotovimo, da ni treba tako hiteti, da tega sploh nočemo. Brez napora se lahko priključimo na pozitivne vibracije: slišimo ptičje petje ali uživamo v pišu vetra, to pa potem ohranja našo pozitivno fiziologijo in z njo dobro počutje. Enako življenje doživljamo kot lažje in prijetnejše.
Prav ničesar ne zamujamo, nasprotno − vse doživimo v polnosti.
EFT-postopek si že znamo predpisati sami; naj bo čim bolj natančen in oseben.
Vsebuje naj več prvin (ustavitev hitenja, odločitev za ZDAJ, priključitev na pozitivne vibracije). Ob vseh se trepljamo po predvidenih akupresurnih točkah. Ponovimo toliko krogov, da bomo občutili olajšanje.
Na primer:
1. Čeprav bom zaradi gostega prometa najverjetneje zamudil sestanek, se globoko sprejemam in vem, da za to nisem kriv.
Kljub strahu pred posledicami zamude se odločam za notranji mir in vožnjo po predpisih. Petnajstminutna zamuda ne pomeni konca sveta.
Miren sem in sproščen, poslušam prijetno glasbo in mirno diham. Vse je v redu.
Ali:
2. Čeprav se mi mudi v službo, se povsem sprejemam in se imam rada.
Odločam se za mir v sebi. Četudi se mi mudi, bom kosilo skuhala z ljubeznijo in mislijo na svojo družino.
V celoti se posvečam kuhi. Za nekaj trenutkov ustavim čas in uživam v tem, kar delam.
Ali:
3. Vse se je nagrmadilo, ne vem, česa se naj najprej lotim. Bojim se, da ne bom zmogla, jezna sem nase, ker se mi takšne situacije nenehno ponavljajo.
Kljub takšnemu položaju se globoko sprejemam. Jaz nisem ta položaj. Spominjam se (vizualizacija lepega dogodka, koščka narave, dobrega počutja …). Mir, ki ga občutim, prenašam v vsakodnevno življenje. Dobro mi je.
Slovenski prevod priročnika o eftanju si lahko brezplačno naložite na spletnem naslovu www.sabinasilc.com. Tam so tudi članki o eftanju iz prejšnjih številk Vive, videi in še kaj.
S tem, kako živimo ZDAJ, tlakujemo prihodnost.
Učili so nas odlaganja zadovoljitve, stremenja k ciljem, žrtvovanja za druge … To samo po sebi ni nič slabega, če sta v tej enačbi tudi JAZ in ZDAJ.
Avtor: Sabina Šilc
www.viva.si
