»Eh, to že vem!«

V trenutku ko rečemo »to že vem« ali »s tem sem že opravila«, »to je že za mano«, to ravno pomeni, da temu niti slučajno ni tako!

Ogromno klientk in klientov, ki pride k meni na soulwork seanso, je presenečenih, ker še vedno predelujejo vzorce iz otroštva, ko pa so mislili, da so jih že presegli. So vam kaj znane izjave, kot so:

• »Joj, sem mislila, da sem mami že odpustila.«
• »Sem mislila, da sem ga že prebolela.«
• »Pa sem mislila, da je ta del preteklosti že za mano.«
• »Sem mislila, da sem spustila svoje zamere do očeta.«

Ali pa si med branjem članka, gledanjem informativne oddaje, poslušanjem terapevta (ali učitelja) rečete »to že vem« ali »to je že za mano«. Kaj se zgodi v takšnem trenutku? Vaša učna sposobnost v istem trenutku pade na nulo, nič, zero! Zaprete se za kakršnokoli informacijo, ki bi vam lahko koristila.

OGLAS

Samo predstavljajte si najstnika, ki misli, da že vse ve! Ali bo poslušal svoje starše, babico, učitelja? Seveda ne! Samo poskušajte mu karkoli dopovedati. Ko rečemo »to že vem« se na isti način zapremo za vstop novih ali drugačnih informacij.

In poglejmo še eno plat medalje: če imate že samo potrebo po tem, da rečete »to že vem« ali » s tem sem že opravila«, pomeni, da imate še uhuhu za naredit na tem področju. Ker takšen stavek lahko pride samo s strani domišljavega ega, ki si želi, da bi stvari in vaša prepričanja ostala ista. Aha, pa ga imamo! Vaš ego si ne želi (več) sprememb. Že tako ga »mučimo« in obdelujemo na vse pretege z branjem knjig in obiskovanjem delavnic, svetovalcev. In v nekem trenutku vam podtakne misel »Eh, to že vem. Ne da se mi več tega poslušat.« In vaš napredek se konča. Razumete?

Kdaj zares veste, da nekaj veste? Ko to počnete.

Kdaj je nekaj res za vami? Ko nimate niti potrebe reči, da je to za vami.

Kdaj ste nekomu res odpustili? Ko vam ni treba javno ali sebi izraziti, da ste mu odpustili. O tem sploh ne razmišljate več. Ni več napetosti in ni več misli o tej zadevi, preteklosti, osebi. Je samo sprejemanje, ljubezen, hvaležnost in v takšnem stanju brezpogojnih energij vam ni treba nobenemu dopovedati ali dokazati, da je nekaj za vami ali da to že veste. Niti sebi.

Največji premik se zgodi, ko vemo, da v resnici nič ne vemo. Takrat postanemo radovedni otrok, ki pije informacije in jih zlaga v svojo sestavljanko. Postanemo ponižni ob misli na to, kaj nam Vesolje ponuja. Namesto, da smo polna skodelica čaja, v katero ga ne moremo več dolivati, postanemo večja skodelica, ki jo bo Vesolje napolnilo z modrostjo in ljubeznijo. Našo dušo zanima evolucija, širitev zavesti, ne »Eh, to že vem!«.

Ali pa morda tudi to že vse veste?