Ejlieni, vaši, naši, je sploh važno? Vse kar je, je tukaj zaradi nas. To je naša bistvena prisotnost. Pravzaprav smo vse to mi. A je sploh vse to važno?
Ejlieni so pač ena energija, ki jo je nekdo poimenoval kot zunanja, izvenzemeljska. Zanimivo je, da je vesolje znotraj nas in da se pravzaprav vse dogaja tukaj. Vse kar doživljamo, je namreč znotraj nas, četudi za vse to pravimo, da je nekaj zunanjega. Je že res, da s čutili to zaznavamo kot nekaj, kar je onstran naše zaznave. A čigava in kdo je pravzaprav ta, ki vse to gleda?
Vsaka zaznava ima več nivojev. Ker se je naš um pač tako odločil. Za tistega, ki samo je, ne obstaja zunanje, ne notranje. On samo je.
In zunanje? To je pač raziskovanje nečesa, kar se nam kaže kot zunaj nas. A kaj pravzaprav je to zunaj nas, če je vse kar čutimo pravzaprav v našem telesu, v naših čustvih, občutkih? Je to nekaj, kaj je onstran naše zaznave? In kako, če se vse kar se odvija, odvija pravzaprav v tem enem bitju, ki pravzaprav mi smo?
To eno bitje nam je, zaradi debate, dalo možnost, da lahko raziskujemo zunanje in notranje. A tu se ne gre toliko za zunanje in za notranje tega kar mi smo, kajti mi smo v svojem bistvu eno, temveč se bolj gre ta to, kar čutimo. Čutimo to izven tega kar mislimo, da smo mi, ali znotraj tega?
Zanimivo je, da vse to, kar se nam dogaja, da pravzaprav opazujemo mi sami. Torej opazujemo nekaj, kar se dogaja znotraj nas, v naših čutilih, občutkih, zaznavah in pravimo, da je to zunaj. A kaj so pravzaprav te zaznave?
No, če dobro pogledamo, začutimo, je to le nekaj, kar se pojavlja v nas in če gremo naprej, je v tem kar se pojavlja v nas, tudi to kar definiramo kot zunaj ali znotraj, pravzaprav le nekaj, kar je difinirano onstran tega kar čutimo, zaznavamo, pravzaprav nekaj znotraj nas.
Občutek, zaznava se pojavi znotraj nas in tudi to, kar zaznavamo, občutimo kot nekaj kar je zunaj ali znotraj tega, kar zaznavamo, je pravzaprav zaznano znotraj nas. Kako je to mogoče? Ker smo mi tisti, ki to doživljamo in ker smo mi tisti, ki postavljamo pravila, kaj je znotraj in kaj je zunaj, kljub temu, da se vse čuti znotraj.
To kar čutimo znotraj in se zdi zunaj je le projekcija, ki jo naš um naredi, kot nekaj zunanjega. Še več, to nam da občutek, da je to nekaj zunanjega, nekaj onstran tega, kar smo pravzaprav zaznali. Je pa zanimivo, da tako mi zaznavamo to kar je znotraj in to kar je zunaj. Ta občutek nam torej mora biti poznan.
Kaj torej ustvarjamo s tem, ko pravimo, da je nekaj zunaj in nekaj znotraj? Seveda dva pola, dvojnost. Pa da ne bo pomote, zato smo tu, a ne samo zato, temveč predvsem, da prepoznamo, da dvojnosti ni.
Vsi tisti, ki zagovarjate ejliene, a se sploh zavedate, da zagovarjate to, kar čutite znotraj sebe kot svojo resničnost? To kar čutimo vsi, znotraj, to je naša resničnost. Zunanjega ni. In v trenutku, ko začnemo projicirati naše notranje navzven, ustvarjamo še večji razkol, razkol, ki je tem večji, čim večja je naša zaznava, da smo mi tisti, ki imamo prav, oni drugi pa tisti, ki nimajo prav.
Vse kar se odvija, se pravzaprav odvija znotraj nas in ni važno, če je resničnost zunaj takšna in takšna. To kar je resničnost zunaj, je pač njena stvar. Mi moramo poskrbeti za nas. Da ne bo razceplejna naša lastna resničnost, to kar mi smatramo za to, kar je res ni kar ni res.
