Res je, da smo ljudje sami »krivi« za naša odzivanja na zunanje dražljaje. Res je tudi, da je v nas »tisto nekaj« zaradi česa odreagiramo s smehom, jezo, strahom, zaupanjem, nezaupanjem, veseljem, žalostjo, zbeganostjo, občutkom zapuščenosti… In »tisto nekaj« so naše pretekle izkušnje, ki smo jih pridobivali vse svoje življenje. Prve in najbolj pomembne v primarni družini, kasneje od bližnje in širše okolice, družbe (vrtec, šola, prijatelji, služba… ).
Seveda, v svojo bližino privabljamo ljudi, ki »dišijo« po vsem tem, predvsem pa po tem, kar smo živeli v svojem otroštvu. Dobili smo vzorec, ki nam je kasneje v življenju neko vodilo pri naših odločitvah, obnašanju, funkcioniranju… Nekaterim celo uspe to prepoznati, vendar so zmedeni in ne vedo, kaj naj s tem počno. Nekateri poskušajo biti prisotni v sebi in se opazujejo, spet drugi so usmerjeni navzven in iščejo rešitve na drugačen način.
Torej nihče več, danes, ko to ozavestimo, ni kriv za naše občutke. Pa je res tako? Res je, za naše občutke, naša odzivanja, naša nagnjenja… smo krivi sami, ker dovolimo, da nas vedno znova preplavijo ob določenih »kritičnih« situacijah. Najpogosteje se nam to dogaja ob ljudeh, ki so nam zelo blizu. Občutki, taki ali drugačni, so takrat bolj intenzivni in naša odzivanja/reakcije na njih prav tako. Torej je potrebno delati na sebi, sploh, če so odzivanja/reakcije na zunanje dražljaje boleče. Pa vendar nam tisti, ki so nam zelo blizu lahko pomagajo, čeprav namesto nas tega ne bodo rešili. Pomagajo nam pa lahko, da poskušajo biti empatični, torej čutni. Da nas zavestno ne potiskajo v stresne situacije in da nam zavestno povzročajo situacije, ki nas osrečujejo.
Najlažje je reči: »Problem je v tebi. Reši ga.« S tem sebe razbremenijo odgovornosti in posledic (neprijetnih), ki jih s svojimi dejanji počnejo. In naj tej stopnji lahko govorimo o osebni zrelosti in o korektnosti v medosebnih odnosih, ki sta zelo visoko na evoluciji osebnega in duhovnega razvoja.
