Ena večjih prevar Zakona privlačnosti

OGLAS

Zakon privlačnosti je Bhakti, delo s čustvi. To je tudi eden razlogov, da je tako priljubljen, saj so čustva Alfa in Omega. Za nekatere.

A če pogledamo globlje, kaj so čustva, se moramo nujno spustiti raven globlje. A globlje kam?

Ko se spuščamo globlje v materialnem svetu, nam je popolnoma jasno, da se gre za eno dimenzijo časa in prostora. Časa, ker iti v globino traja in prostora, ker se premaknemo v neko smer, kjer se spremenijo relativne koordinate glede na prostor, kjer smo bili prej.

OGLAS

In čustva?

Z njimi je povsem podobno. Tudi ta se premaknemo nekam drugam v času, saj se spreminjajo skozi čas. Še več, v času vzniknejo in v času tudi izginejo.

In ko se gre za prostor, se tudi tukaj čustva premikajo, saj jih navezujemo na nekaj, kar se dogaja v času in prostoru. Čustva so torej zelo podobna temu, kar doživljamo v času in prostoru.

Lahko bi rekli, da v času in prostoru tudi obstajajo.

In seveda obstajajo v času in prostoru. Zaradi časa in prostora se pojavljajo, zaradi časa in prostora jih doživljamo. In seveda imamo jih zaradi časa in prostora.

Kam torej globlja?

Ko govorimo o globini, govorimo o duhovni globini.

Čas in prostor te ne nudita. Kar pa nudita, pa so vrata v duhovno globino. In če želimo v duhovno globino moramo opustiti prostorsko časovno dimenzijo doživljanja.

Kaj nam torej pove čutenje oz. navezanost na čutenje?

Pove nam nekaj o tem kako zelo smo navezani na to, kar čutimo. V času in prostoru. Pa ne samo to, temveč tudi to, kako močno si ne dovolimo okusiti globlje dimenzije našega obstoja.

V globljo dimenzijo, torej v duhovno, lahko zaviramo samo takrat, ko nam prostor in čas izgubita pomen, kar pa je nemogoče, če se oklepamo tega, da se moramo počutiti tako ali tako.

Globlje lahko človek pride samo takrat, ko je pripravljen izpustiti potrebo po materialnem, kar pa ravno čutenje ni.

Čutenje ustvarja še več želja po “dobrem” čutenju tega, kar se čuti, torej še več materialnosti in časovnosti.

Kvantna fizika je jasno pokazala v Nobelovi nagradi za fiziko 2022, da je vse kar nam je lokalno, torej tudi čustva, ki jih čutimo lokalno, s katerimi se naslajamo, jih hočemo čutiti, pa čeravno jih pritegnemo v svojo lokalno okolico preko instrumentov domišljije, neresnično.

Neresnično pa iz samo enega razloga. In ta je, da je to, kar je nam lokalno nekaj otipljivega, nekaj, kar lahko definiramo v času in prostoru.

Kar pa je še dokazal, pa je nasprotni pol. Da je torej resnično lahko samo tisto, kar ni lokalno. Kar z drugimi besedami pomeni, da mora to nujno biti onstran definiranosti, otipljivosti.

Zakon privlačnosti uči, da je potrebno ustvarjati otipljive manifestacija.

Je že prav, ker živimo v tem materialnem svetu. Ta materialni svet nam daje to, kar potrebujemo. A v trenutku, ko se podamo v svet želja, si začnemo namensko v sebe privlačiti neresnico.

Svet nam da to, kar nam da. Da pa nam bolečino, lepoto, čutenje ipd.

In če želimo to spremeniti, da bo postalo nekaj drugega, da bo naše čutenje drugačno od tega, kar moramo začutiti, si ustvarjamo iluzijo, pravljico, za katero pravi kvantna fizika, pa tudi mi sami, da je neresnična.

Da pa bi lahko šli globlje in biti v globini, pa moramo na čustva pogledati iz neke druge perspektive.

Čustva so nekaj, česar se zavedamo. Zavedamo se jih, ko so dobra, ko so slaba, ko jih hočemo, ko jih nočemo.

Torej moramo mi obstajati nad čustvi, ne kot del čustev, temveč kot del samega opazovanja, ki čustva opazuje.

Ko smo opazovanje, se nahajamo v nelokalnem prostoru iz vidika čustev. Takrat nam le-ta niso pomembna. Razen, če si jih želimo.

To, kar je bilo pravkar pokazano je relacija med umom in zavestjo. Um si namreč želi, zavest pa samo je.

Vse česar se zavedamo kot nekaj nelokalnega, se nahaja v naši zavesti. Ni pa vse kar je lokalno zavest sama.

Čustva, misli, občutki, ideje torej niso zavest. So pa dogodek, ki se pojavlja v zavesti.

In ker se pojavlja v zavesti mu pravimo zavestni dogodek, nikakor pa zavest sama.

Težava pri razumevanju zavest in uma je zelo očitna, saj nas silijo, da ustvarjamo zavestne dogodke, ki so potem merilo, koliko zavesten si oz. kakšen nivo zavesti imaš.

A nivo zavesti ni nivo ustvarjanja zavestnih dogodkov, temveč je nivo zavesti le to, kar nam kaže kjer v zavesti se ti zavestni dogodki prikažejo.

Pa je to sploh važno če ustvarjamo iz istega nivoja zavesti?

Še vedno smo namreč v lokalnosti.