Ena večjih prevar Zakona privlačnosti – 2. del

OGLAS

Ni vse zlato, kar se sveti, čeprav se dobra čustva svetijo dobro, kot zlato. Z dobrimi čustvi lahko zelo poškodujemo nekoga drugega, še posebej, če ga vključimo kot tlačana v svojo zgodbo, v kateri bo on služil nam. Ni vse kar se sveti vedno brezpogojno.

Jezus ni privlačil ničesar, pa je bil samo on sam. Tudi potreboval ni ničesar.
Kar pa se je zgodilo, pa je bilo to, da je le enostavno preživljal svojo izkušnjo, kot se je le-ta prikazovala pred njegovimi očmi.
Ni manipuliral časa in prostora zato, da bi nekomu nekaj dal ali odvzel. To se je dogajalo popolnoma spontano. In pri zakonu privlačnosti bi moralo biti podobno, ne da se moral truditi za to ali ono.
Kajti, če privlačiš, to pomeni, da nimaš, pa kakorkoli že obrnemo.
Nekaj v tvoji izkušnji ni takšno, kot bi si želel.
In četudi si je izmislil, domišljal ali na katerikoli način ustvaril domišljijo, da bi nekaj ustvaril, tega pred tem ni bilo v materialnem svetu. Vsaj v tvojem ne.

Domišljija ima velike oči, saj hoče to in ono. Ta umski koncept, ki v popolnosti nastaja iz misli, čustev, občutkov, idej, spominov, ni nič drugega kot še ena mentalna kreacija.

OGLAS

Vse kar se dogaja pri privlaku, se dogaja, da neka mentalna kreacija pritegne neko drugo mentalno kreacijo. Tu ni neke igre duhovnosti, razen igre duhovnosti, ki misli, da je igra duhovnosti.
Vse kar je podprto z mentalnom, in zakon privlačnosti to vsekakor je, je mentalna kreacija.
In s tem ni čisto nič narobe. A dobro je, da si nalijemo čiste vode, ki je nevtralna, kajti vino že daje okus temu, o čem želimo govoriti oz. kaj želimo povedati.

Vsaka mentalna kreacija je toliko čista, kolikor manj ima v sebi pritiklin, motnosti, prijetnosti, tonacij ipd. Ker, če ima v sebi karkoli od tega, potem je to tonirana mentalna kreacija, ki normalno vleče v neko smer.
Pa tudi privlači. Kar je seveda normalno, saj nekaj, kar obstaja v polju gravitacije privlači isto težo, isto lastnost, istovrstnost.

Težave pri mentalnih kreacijah, kot domišljija. čustvo, misel, spomin je v tem, da nosijo nek naboj. In mnogim je to všeč, saj želijo k sebi pritegniti enak naboj, da bi jim pomagal na njihovi poti v prihodnost.

Pa ste vedeli, da je misel le izmišljotina prihodnosti, preteklosti in da nima nič za opraviti s sedanjostjo?
Misel imamo oz. jo naš um ustvari, da bi nekaj opisal. Prav tako čustvo, idejo, spomin. In v sedanjem trenutku ni treba opisati ničesar.
Je takšen kot je.

Ko pa vnesemo v sedanji trenutek željo, misel, potrebo, čustvo ipd., pa ga želimo olepšati, spremeniti, pogršati ipd. To mentalna funkcija v človeku počne.

In medtem, ko to počne, spreminja polje gravitacije, ki privlači ali odbija tisto, kar je pač v njenem polju.
Zakon privlačnosti je uvedel pojem dobrega počutja. Tudi to je mentalna kreacija.

A s tem, ko je uvedel nekaj kot dobro, je tudi uvedel koncept, da je nekaj slabo. In s tem, ko je nekaj, kar je dobro pozitivno, je tisto, kar je slabo, negativno. S tem pa je razvrednotil vse izkušnje tistih, ki ustvarjajo svoj svet iz tega, kar je negativno.

Vsak človek, tudi Jezus, je svoje stvaritve ustvarjal iz tega, kar je, ne iz tega, kar mu je govoril mental.
Rib ni vrgel iz morja ribičem, ker mu je to govoril njegov mental, temveč, kar se je skozi njega želelo izraziti nekaj globljega, kar prihaja od oz. iz duha samega.

S tem, ko sodimo, saj smo ljudje nalezljiva bitja, in se kaj hitro nalezemo nekih konceptov, ki so dobri ali slabi, pa tistim, ki govorijo, da je resnica, ki jo živijo tisti, ki ne privlačijo dobrega, slaba, govorimo: “S tabo je nekaj narobe. Ti ne ustvarjaš sveta, kot bi ga moral. Trudi se, trudi se!”

Jezus se nikoli ni trudil. To kar je prihajalo skozi njega in še mnoge druge razsvetljence kot so Ramana Maharhi, Buddha, Ananda Mayi Ma, sv. Germani, sv. Frančišek ipd.

Ti veličastni posamezniki, ki so prišli v polje enosti, tja niso prišli, ker so nekaj privlačili, nekaj počeli, ker so želeli tja.

Vse kar so počeli, je bilo le to, da so nagovarjali višjo silo, boga, naravo, stvarjenje, ali kakorkoli že to poimenujemo, da so bili sprejeti.

Pri višji sili se gre za nekaj drugega kot pri mentalnih konceptih, saj to, kar prihaja od tega višjega prinaša skozi nekaj neotipljivega, ne kot pri zakonu privlačnosti, nekaj otipljivega, dobrega, čustvenega.
Pri višji sili se nikoli ne gre za čustva, občutke, ideje, spomine.
Vsekakor so le-ti prisotni, a ne kot del tega, kar naj se izrazi, temveč kot del nečesa večjega.
Zelo težko je namreč, da bi skozi nekaj, čutnega, čustvenega, mentalnega pripeljal nekaj, kar je neotipljivo. In če to pripelješ skozi, je mnogokrat to obarvano s stališči, mnenji, potrebami, čutenje, čustvovanjem tistega, ki to izraža.

Vsekakor, ljudje smo čuteča bitja, čutimo. In ravno v tem je težava. Kajti če se ge za nekaj višjega, neotipljivega, je to, če je pomešano s nečim, kar govori um, ovira.
Ovira je pri izražanju nečesa višjega, ovira pa je tudi pri sprejemanju nečesa višjega, saj mental privlači mental. In kot ste rekli, gre se za privlak.

Če želiš komu “v najvišje dobro” potem ne vmešuješ v to, kar prosiš čustev, občutkov, idej, kajti vsi ti mentalni koncepti so nekaj, kar “v najvišje dobro” preprečuje, da bi bilo v najvišje dobro.
“V najvišje dobro” je lahko samo takrat, ko le-to ni popacano s potrebami človeka, da bi naj bilo to, ali ono.
Naj duh naredi, ali kot je rekel Jezus,: “Oče naj se zgodi tvoja volja, ne moja!”
Kajti, k se zgodi moja volja, je to nekaj, kar prihaja iz mojih potreb, mojih misli, čustev, občutkov, idej. In to je v dobro tega, da se bom sam dobro počutil, ne v dobro tistega, kar mora biti označeno kot dobro.

Ljudje imamo k dobremu pripetih mnogo predstav, konceptov, idej.
Za nekoga je dobro, če je prijazno, za nekoga drugega, če se čuti kot ljubeče. Za nekoga tretjega pa, če on sam v sebi čuti ljubezen.
Težave pri tovrstnem način kreiranja je v tem, da zanika vse ostale načine, od katerih so nekateri lahko dosti bolj globoki in vodijo v dosti širši globino kot si sploh kdorkoli lahko predstavlja. In to je ovira. Ovira za tiste, ki si želijo tja, pa ne vedo kako.
Le čutijo, da pot zakona privlačnosti ni prava za njih.

Mnogo teh, ki se zakonu privlačnosti ogibajo čuti, da to za njih pomeni še eno posilstvo, ne nekimi koncepti, ki nimajo nič za opraviti z resnico. Vsekakor imajo z osebno, a ne s tisto, ki jo iščejo sami.
Vsak od nas ima namreč svojo verzijo resnice. Ta je osebna in prihaja iz čustev, misli, občutkov, idej, konceptov.
Vsak pa je tudi del nečesa večjega, kar pa ni osebna resnica.
Naš občutek za obstajanje namreč nima potrebe, da sledi nečemu, kar je zanj nepomembno. Sledi le sebi.
In zakaj?
Kar se čustva, občutki, ideje, koncepti, spomin le pojavljajo znotraj njega.

Občutek za obstajanje namreč globoko v sebi ve, se zaveda samega sebe. In ve, da so čustva, občutki, ideje, koncepti le nekaj prehodnega, nekaj kar se zelo spreminja glede na okoliščine, ki se človeku prikazujejo v življenju.
Sam pa je stabilen, nepremičen.

Globlji uvid je nekaj, kar znotraj sebe zaznavamo ali ne in je tisti, ki bi ga morali iskati. A s tem, ko se omejujemo na pogled na nekaj minljivega, smo njegovi ujetniki, ne znamo, ne zmoremo in nočemo stran od tega.

Kar je lahko ena velikih lekcij, ki se jo človek zave, ko raziskuje naravo resničnosti je to, da kaj hitro prepozna kaj je minljivo in kaj ni. Potem ima izbiro. In če izbere minljivost, je to za njega v redu, in če ne, je tudi to zanj v redu.
Težava pa nastane, ko se ti dve resničnosti med sabo srečata in ena rine v drugo, da bi naj prepoznala lastnosti, ki mu jih ponuja druga.

Mi vsi smo še do neke ravni v umskem polju, v ustvarjanju, v kreiranju nečesa iz nečesa, ker si pač želimo, hočemo ipd. A to ni razlog, da lahko s svojimi pogledi posiljujemo druge.

Obstajajo ljudje, ki niso nikoli bili obremenjeni s tem, kar je dobro ali slabo. In se je iz njih kreiralo samo po sebi. A se je s prihodom zakona privlačnosti vse začelo spreminjati.

Ljudje kar ustvarjajo mentalne fenomene čutenja, čustev, občutkov, idej z močno, energijo in s potrebo, da se le ti uvrstijo v svetu, v katerem živimo. In s tem ni čisto nič narobe.
Težava pa nastane, ko s svojo potisno močjo želijo okužiti še vse druge.

In ko počnejo točno to, potem več niso brezpogojni, niso več uslužni, prijazni, pa kakorkoli si domišljajo, da so njegova čustva, takšna in drugačna. Kajti nobene razlike med njimi ni in tistimi, ki drugim iskreno povedo, da se naj naselijo v njihovo hišo in da naj prisilno delajo to, kar si želijo oni sami. In to ni pot.
Pot je tista, ki pač je. In če si jo ustvariš z umom, da naj bo to tvoja pot, potem je to pot uma, s katerim želiš vplivati na druge, da bi naj služili tebi, in ne ti njim. Razen seveda, če misliš, da jim služiš tako, da najprej poskrbiš za svojo malenkost. 😛