OGLAS

Pričakujemo, da nam bo razvoj znanosti in medicine ter sodobne tehnologije prinesel večje možnosti za zdravljenje tako akutnih kot tudi kroničnih zdravstvenih težav.

In vendar je danes vse več ljudi bolnih in poznamo več neozdravljivih bolezni, ki jim medicina ni kos. Res je, da medicina s pomočjo zdravil in sodobne tehnologije podaljšuje in rešuje življenja, vendar menim, da samo podaljšanje življenja brez izboljšanja njegove kvalitete ne vodi v pravo smer. Osebno se ne bi veselil, da bi mi podaljšali življenje, ob tem pa bi živel v nenehnem trpljenju. To se mi zdi tudi neetično, namreč prav bi bilo dopustiti ali omogočiti izčrpanemu telesu, ki ne služi več svojemu namenu, da umre.

Sprašujemo se, ali je ozdravitev in podaljševanje življenja uresničljivo. Za večino ljudi se to sliši kot znanstvena fantastika. Tržišče nam ponuja vrsto ‘čudežnih’ sokov, naravnih zdravil in naprav, ki naj bi nas pozdravile. Tudi nekateri alternativni in komplementarni načini zdravljenja nam ne nudijo rešitve, še posebej če zdravijo energijsko simptomatsko, in če ne najdejo in ne odpravijo vzrokov za naše težave. Na koncu pa vendar vsi spoznamo, da si največ lahko pomagamo prav sami, da sami prevzamemo odgovornost za svoje zdravje. Menim, da samozdravljenje in vse metode, ki nam pri tem pomagajo, postajajo vedno bolj pomembne in nepogrešljive. Različni načini pravilnega dihanja, pa naj gre za jogijsko ali kakšno drugo dihanje, vsekakor spadajo v samozdravljenje.

OGLAS

Znanstveniki že leta iščejo skupni imenovalec dolgoživečih ljudi. Včasih so mislili, da jim je skupna prehrana, mogoče gibanje ali pa način življenja … Pogosto nekritično posnemamo prehranjevanje ljudstev z bistveno daljšo življenjsko dobo. Nekateri celo mislijo, da s pitjem visokogorske vode ali pa vode, bogate s kristali silicija, dočakajo sto in več let. Na podlagi te zamisli potem razvijejo vodne dodatke. V glavnem gre za brezuspešne poizkuse podaljševanja življenja. Kljub temu, da ima večina dolgoživečih ljudi umirjeno življenje, da jedo zdravo hrano, so si znanstveniki edini, da je vsem skupno življenje na višjih nadmorskih višinah.

Na Zemlji se nahajajo tri področja, znana po dolgoživečih in zdravih ljudeh: Kavkaz, Pakistan (Himalaja) in področje južnega ekvatorja. Znano je tudi proučevanje ljudstva, ki živi ob reki, ki teče z visokogorja. Čeprav gre za isto ljudstvo, pa tisti, ki živijo višje ob reki, dosežejo bistveno večjo starost. Na večjih nadmorskih višinah je vsebnost kisika v zraku bistveno zmanjšana, lahko bi celo rekli, da je dihanje v hipoksičnem režimu (zmanjšana vsebnost kisika). To pa je bila dobra podlaga za raziskave v smeri, kako ustvariti pogoje za hipoksično dihanje tudi v pogojih nizke nadmorske višine. Več ruskih znanstvenikov je poskušalo z raznimi načini dihanja bodisi simulirati hipoksični način dihanja ali pa dihanje v hiperkapniji (povišan odstotek ogljikovega dioksida), vendar pa je šele ruskemu zdravniku Vladimiru Frolovu uspelo združiti oba načina dihanja in povezati njun učinek. Svoja odkritja o endogenem dihanju, do katerih je prišel po dolgoletnih raziskavah, je objavil leta 1995. Gre za odkritje, ki daje nove možnosti tako pri zdravljenju kot preventivi ter podaljšanju življenja. Zelo verjetno človeštvo prihaja v novo obdobje zemeljskega bivanja, ki ga, med ostalimi spoznanji o zdravem načinu življenja, označuje tudi endogeno dihanje.

FIZIOLOŠKE OSNOVE ENDOGENEGA DIHANJA

Endogeno dihanje opredeljujejo naslednje pomembne lastnosti:

omogoča drugačen način delovanja metabolizma in s tem pogoje za boljše zdravje in dolgo življenje, tako na novo nastali metabolizem se potem izpopolnjuje in sčasoma postane temeljni način našega delovanja, vsak lahko prevzame odgovornost za svoje zdravje, ki je v veliki meri odvisno od tega, koliko kdo dela na sebi.

Večina ljudi išče zunanjo pomoč, neko čudežno zdravilo ali napravo, s pomočjo katere bi si lahko izboljšali svoje zdravje in živeli boljše. Mnoga nova spoznanja in metode zdravljenja niso samo dvomljive, ampak včasih celo škodljive. Znanstvene raziskave, ki potrjujejo njihovo učinkovitost, so velikokrat naročene s strani proizvajalca ali distributerja, zato so njihovi izsledki vprašljivi. Razni farmakološki preparati, prehrambeni dodatki, zdravila za izgorevanje maščob, posti, preveč intenzivna telovadba, izpostavljanje preveliki temperaturi v savnah ali kopanje v ledeno mrzli vodi v glavnem zvišujejo energetiko in metabolizem. Njihov vpliv pa zaradi visoke ravni energije predvsem lokalno pogosto povzroča poškodbe na celični ravni.

V glavnem pa se ljudje zelo radi ukvarjajo z metodami, ki dajejo občutek zvišanja ravni energije, ker se počutijo evforično. Vzemimo za primer kopanje v ledeno mrzli vodi; ugotovimo lahko, da se zaradi stresa, ki ga ta povzroči v telesu, dvigne raven stresnih hormonov, kar povzroči evforičen občutek, občutek visoke ravni energije in posledično toplote. Če s takim kopanjem pretiravamo, pa lahko tako visoka raven stresnih hormonov sčasoma povzroči poškodbe predvsem v celicah dihalnega sistema in krvnega obtoka. Posledice tega pa se ponavadi opazijo šele po več letih. Razmerje med koristnostjo ali škodljivostjo uporabe takih načinov pa je odvisno od stanja posameznega organizma. Ravno tako pomemben je tudi odnos do telesne vadbe. Če to počnemo zaradi dokazovanja meja svojih zmogljivosti, če smo v času vadbe jezni in agresivni, imamo veliko nerešenih problemov, bo ta vadba bistveno manj učinkovita, kot bi bila zmerna vadba v času, ko smo prijazni do svojega telesa in na sploh do sebe in drugih.

Endogeno dihanje je botrovalo novim spoznanjem in močno spremenilo razumevanje fizioloških procesov v telesu. Včasih so razloge za zdravstvene probleme iskali v procesih metabolizma, vendar so znanstveniki prišli do odkritja, da so problemi večinoma povezani z nezadostno proizvodnjo in izmenjavo energije. Pri navadnem dihanju, tudi če je dovolj globoko in če organizmu od zunaj dovedemo dovolj kisika, večji del organizma trpi zaradi pomanjkanja energije, istočasno pa obstajajo področja preveč koncentriranega dovajanja energije, kar poškoduje in razgrajuje tkiva. Najpogosteje se poškodujejo drobne žilice, notranja površina arterij, krvne celice in pljučni mehurčki. Ti procesi nastanejo zaradi močnejšega dihanja zaradi fizičnih ali psihičnih obremenitev in se nadaljujejo tudi v spanju. Dolgotrajno seštevanje teh škodljivih vplivov povzročajo aterosklerozo in poškodbe tkiva, kar pri zmanjšanem delovanju imunskega sistema pripelje do različnih bolezni in pospešenega staranja.

FROLOV DIHALNIK

Dihanje je izredno zapleten fiziološki proces, ki ga sodobna znanost še vedno ne razume povsem oziroma si ga razlaga na način, ki nam nič ali pa zelo malo pove o notranjem celičnem dihanju, endogenem dihanju.

Da bi lažje razumeli proces endogenega dihanja, bomo pogledali nekatera spoznanja na področju fiziologije in biokemije živih bitij moskovskega znanstvenika in zdravnika G. N. Petrakoviča. Podal je novo hipotezo o dihanju, ki menja tradicionalne predstave o metabolnih procesih v organizmu. V skladu s to hipotezo celice ne funkcionirajo zaradi kisika, ki ga prejmejo od zunaj, temveč predvsem zaradi energijske pobude, ki pospeši oksidacijo svobodnih radikalov nenasičenih maščobnih kislin v celičnih membranah, kar daje nujno potrebno energijo in potrebni kisik v celicah. Po njegovih trditvah samo pljuča uporabljajo kisik iz zraka, medtem ko ostale celice v telesu proizvajajo kisik pretežno same, dihajo anaerobno. Na temelju te zamisli je zdravnik Vladimir Frolov izumil preprost pripomoček, ki spodbuja endogeno oziroma notranje dihanje.

Endogeno – notranje dihanje pa je del dihanja, ki se dejansko odvija v celicah. Imenujemo ga anaerobno dihanje oziroma dihanje, pri katerem pridobivamo energijo z glikolizo. Sposobnost tovrstnega dihanja se sicer aktivira v začetku intenzivnega gibanja, ko telo še ne dobi zadosti kisika. Telo takrat že potrebuje energijo, a dovolj kisika še ni, ker dihanje še ni dovolj intenzivno. Zato energijo v prvih desetih do tridesetih sekundah ustvari iz razpoložljivih virov, ki vsebujejo kisik – lipidov, proteinov in ogljikovih hidratov. Ta proces poteka brez navzočnosti potrebne količine atmosferskega kisika. Dr. Frolov je naredil meritve količine vdihnjenega in izdihnjenega zraka pri endogenem dihanju in pri tem ugotovil, da je izdihnjenega zraka nekajkrat več kot vdihnjenega. To je dovolj močan dokaz, da je telo sposobno samo proizvajati kisik v svojih celicah; potrebno ga je le stimulirati, da začne z novim načinom dihanja. Veliko športnih rezultatov temelji na anaerobnem dihanju. To so med drugim tudi šprinti, meti in skoki v atletiki. Neželeni učinek pa je nastajanje mlečne kisline, ki ga občutimo kot pekočo bolečino in utrujenost ter zadihanost, kar vse sledi naporu.

Ko se po takšni kratki, anaerobni vadbi, dihanje pospeši, pride do celic dovolj kisika za aerobno dihanje – pri tem nastaja veliko več energije. V športnem žargonu pravimo, da poravnamo tako imenovani kisikov dolg. Vendar se tudi tukaj ne moremo izogniti neželenemu učinku – nastajanju vodikovega peroksida, ki se pozneje spremeni v hidroksidni radikal – zelo močan oksidant, ki ovira delovanje celice (bolj znan je kot mlečna kislina). Po nekaterih znanstvenih hipotezah naj bi bil ta mehanizem odgovoren za staranje in poškodbe organizma.

Z endogenim dihanjem izkoriščamo prednosti obeh dihanj, ki potekata v našem telesu, hkrati pa se zmanjšujeta oba neprijetna, neželena učinka. Ob dihanju energijo črpamo pretežno iz anaerobnega mehanizma, obenem pa ohranjamo minimalen potreben delež aerobnega dihanja; tako zmanjšamo nastajanje hidroksidnega radikala kot mlečne kisline.

Te zgoraj navedene zamisli in izsledki najnovejših znanstvenih raziskav na tem področju so bili osnova za teoretično razlago endogenega dihanja dr. Frolova. Kažejo na to, da ima človek neslutene možnosti prilagajanja in večje možnosti preživetja. To pa zlahka dosežemo z endogenim dihanjem s pomočjo Frolovega dihalnika.

Tudi sam sem preizkusil dihalnik in pred tem temeljito preučil navodila in vse teoretske vire, kajti nezaupljiv sem do novosti, ki ponujajo čudežne ozdravitve. Dihalnik sem dal tudi eni naših najboljših športnic, ki v potapljanju na dah (apnea) dosega vrhunske rezultate. Za ilustracijo, v mirovanju pod vodo lahko zdrži 5 min in 20 sekund, brez vdiha pa preplava 75 m pod vodo. Nad rezultati je bila navdušena, saj se ji je odprl povsem nov vidik njenih sposobnosti, kar je dokazovala tudi na tekmovanjih. Zdaj lahko prestopi v drugo stanje zavesti.

Po dvomesečni vadbi sem pri sebi ugotovil velike fiziološke spremembe, višjo raven energije in nasploh boljše funkcioniram. Ko to pišem, še nisem prišel do stopnje, ki jo kot cilj navaja avtor, to je trajanja izdiha na dihalniku do ene ure. Za sedaj mi uspeva izdih podaljšati do 40 sekund. Ob tem se mi zniža srčni utrip in telesna temperatura. V vsaki celici čutim povišano energijo.

IN BREZ DIHALNIKA …?

Avtor navaja možnost, da do endogenega dihanja pridemo tudi brez dihalnika, s posebnim načinom dihanja, ki vsebuje več postopnih faz, ki si sledijo v določenem vrstnem redu in jih ne smemo preskakovati, kajti ne samo, da ne bi bilo pravega učinka, ampak bi bilo tako dihanje lahko celo škodljivo. Tehnika je preprosta, in vendar izjemno blagodejno vpliva na ves organizem – aktivira cirkulacijo in povečanje energije na celični ravni, pravzaprav prebuja celice, ki so bile do sedaj zaradi pomanjkanja cirkulacije in energije delno ali povsem izven funkcije, napol odmrle.

Po mojih lastnih izkušnjah je brez dihalnika zelo težko dobro kontrolirati režim dihanja, da bi postopno prešli na endogeno dihanje, ni pa nemogoče. Vsekakor je z dihalnikom preprostejše in dosegljivo vsakomur, tudi tistim z najtežjimi boleznimi.

Dihalniku so priložena enostavna navodila, kar je dovolj, da lahko sledimo napotkom za postopen prehod iz uvodne faze preko faze hipoksičnega načina dihanja do endogenega dihanja. Po dveh ali več mesecih pa smo endogeno dihati sposobni brez dihalnika, tudi pri vsakdanjih opravilih bodisi pri telesni vadbi. Sčasoma se način našega dihanja tako spremeni, da samodejno dihamo endogeno celo med spanjem, kar je tudi cilj.

Pomembno je, da vadimo vsak dan, najbolje zvečer, 2 do 3 ure po zadnjem obroku. Večerno dihanje na dihalniku je po navedbi avtorja 3 do 5 krat bolj učinkovito kot tisto, ki ga izvajamo podnevi.

Praktični rezultati so izredno spodbudni, če le zberemo dovolj moči in poguma, da se lotimo te razmeroma težke vaje. Sedenje in počasno dihanje je sprva videti precej lahko, že po nekaj vdihih pa spoznamo, da gre za trdo delo. Na začetku dihanja se nekateri močno znojijo ali pa se sprožijo nekateri procesi čiščenja, ki pa jih moramo sprejeti kot način čiščenja organizma na vseh ravneh. Izdihi se hitro podaljšujejo z začetnih petnajst sekund na dvajset, pa do štirideset …

Sam sem po endogenem dihanju z dihalnikom opazil izboljšanje splošnega počutja, gibljivosti in sproščenosti. Spremembe pa sem zaznal tudi ob izvajanju drugih vaj kot je tai chi in chi gong. Dihanje je daljše, bolj sproščeno, preponsko in enakomerno. Gibi telesa pri vadbi tai chija so mehkejši, ritmični …

Avtor v svoji knjigi Endogeno dihanje – medicina tretjega tisočletja navaja veliko klinično dokazanih ozdravitev ali pa samo izboljšanj zdravstvenega stanja. Pravi, da je endogeno dihanje preizkusilo že na milijone ljudi po svetu. Njihova pričevanja govorijo o izboljšanju zdravstvenih težav kot je previsok krvni tlak, o povečanju delovne zmogljivosti, odpravljanju sezonskih bolezni dihal, simptomov astme in nespečnosti. Nekateri govorijo celo o izboljšanju vida in spomina ter zdravja zob in dlesni. Avtor navaja, da se pri endogenem dihanju že po nekajdnevni vadbi aktivira imunski sistem in da oksidacija prostih radikalov, ki jo inicirajo eritrociti, ki imajo povišano raven energije, povzroča razgrajevanje membrane rakastih celic, ki niso odporne na oksidacijo prostih radikalov. Na ta način se lahko zaustavi ali pa povsem razgradi rakasta tvorba. Glavne spremembe se dogajajo na celični ravni, to pa se neizogibno pozna na celotnem organizmu. Ko celicam začne primanjkovati kisika, začnejo z endogenim dihanjem in tako s to tehniko dihanja aktiviramo vse celice v telesu.

Sčasoma pa endogeni način dihanja, ki smo ga izvajali nadzorovano, postane samodejen. Ko endogeno zadihamo spontano, to pomeni tudi drugačno delovanje naše zavesti. Lahko pride do sprememb, ki sem jih omenil zgoraj, saj z dihanjem spremenimo stanje svojega duha in pogoje, v katerih živimo. Sami začnemo voditi svoje življenje in z redno vadbo izboljšujemo svoje zdravstveno stanje. Vsekakor pa je ob endogenem dihanju priporočljivo, da se trudimo ugotoviti tudi vzroke naših težav in jih odpraviti. Potem bo endogeno dihanje bolj učinkovito.

Avtor: Marjan Ogorevc
www.marjanogorevc.si

Viri:
Vladimir Frolov: Endogeno dihanje – Medicina tretjega tisočletja, C OOO »Dinamika«, Novosibirsk 2000

Zinatulin Sergej Nakifovič: Kako sam živio bez kisika – Izkustvo »bezobraznog« doktora, OOO »Dinamika«, Novosibirsk 2002

Verigo Evgenij Leonidovič in avtorji: Endogeno disanje – Izkustvo primjene metode disanja na dihalici Frolova

www.intellectbreathing.com – spletna stran v petih jezikih

Navedene knjige so neuradno prevedene v hrvaški jezik.

Oglas