Energetska kontaminacija (3) | Nauk o mejah

OGLAS

Vsak človek je poseben, saj nosi čisto unikatne in posebne lastnosti, ki niso enake pri nobenem drugem živem bitju. To kar ga definira, ne prihaja iz vibracij, iz vibracijskega sveta, temveč od daleč prej.

Vsak človek je najprej duh, duhovno polje, ki ga tisti, ki nismo še razsvetljeni, zelo težko razumemo, saj tudi med subtilnim poljem, ki ga dojemamo in čistim duhovnim poljem obstaja meja. Ta meja je vsekakor bolj zabrisana, kot tista, ki loči fizično telo od ostalega sveta, se jo pa vsekakor da zaznati.

Meje med nami in svetom niso ostre, tudi med fizičnim telesom in ostalim svetom, dokler jih ne definiramo. Fizično telo je mehko in dokler ne osvojimo karakteristik svojega telesa, se kaj hitro spečemo, vrežemo ali kako drugače poškodujemo. In podobno je z vsemi nadaljnjimi telesi, razlika je le te, da so druga bolj subtilna.

OGLAS

Dokler človek ne najde zadostne mere jasnosti in čistine uma na ravni kateri je oz. z drugimi besedami povedano, dokler ne osvoji umetnosti ne prečkanja mej drugih ljudi, ne more začeti z osvajanjem česa, kar je še subtilnejše.

Razni svetovi nam omogočajo, da te meje prepoznamo, a dokler jih ne prepoznamo, lahko življenje, ki na nekem določenem nivoju obstaja, zelo poškodujemo. In namen življenja je rast, ne uničenje.

Je že res, da se iz ran učimo, a če akt ranjevanja izvira iz nevednosti ali še huje malomarnosti, je lahko tisti, ki nezavedno ali zavedno krši meje, zelo rušilna sila v življenju. Ko ranimo drugega, nikakor ni izgovor, da je to nekaj, kar mora on oddelati, temveč se lahko vedno vprašamo, kaj bi lahko naredil bolje, da ne bi več poškodoval ljudi.

Prepoznavanje mej je čudovit mehanizem evolucije, ki pelje v rast in razvoj, a le v primeru, da se iz te prepoznave kaj naučimo. Če ne, bomo lekcijo tako dolgo ponavljali, dokler je ne usvojimo.

Pri vsakem prečkanju mej pride do takšnega in drugačnega vpliva, zato je cilj evolucije postati prijazen, uslužen in dobrohoten, kajti v nasprotnem, če to nisi, vedno poškoduješ.

Ob tem, ko prečkamo mejo, je dobro ne pozabiti, da nosimo s sabo sebe, svoje lastnosti, ki pa so ali niso kompatibilne z onim drugim. Zelo dobro je biti pazljiv, kaj in kako, kajti, če ima druga stran težavo z jezo, mi pa smo jezni, bomo poškodovali tako sebe, ko njega.

Variacij čustev, s katerimi lahko vplivamo ali še hujše česa globljega je mnogo in če je namen našega izraza sebičen je to kot ostra puščica, ki se zarine v polje, v energijo druge osebe in takrat je samo od druge osebe oz. njene čistilne sposobnosti odvisno, kaj se bo zgodilo. Vsak človek ima namreč prirojeno odbojno sposobnost, seveda pa tudi sposobnost, da si krepi to odbojno sposobnost, ima pa tudi notranjo čistilno sposobnost. In če je prešibak v tem, da bi to kar mu pošiljamo v dar odbil, potem bo to prebilo njegovo energetsko polje.

A ne samo to, hkrati bo tudi znotraj njega začelo delovati na takšen ali drugačen način.

To, kar je sprejel kot neželeno darilo, je nekaj česar ne želi, iz kakršnega koli razloga. Seveda za to obstaja razlog, kot bi rekli pametni duhovneži. A razlog ni vedno v tem, da ima za oddelati isto stvar, kot jo vidijo drugi. Morda se samo mora naučiti biti to kar je, preden lahko sprejme še več daril od zunaj.

Seveda je razlog lahko tudi drugačen, kar pa je važno, pa je to, da darila ni želel in če bi tisti, ki želi darilo v obliki komunikacije predati, bi vedel, da ni pravi čas, pravi trenutek. Zato postavljajo mnoga duhovna učenja, ki izvirajo tako iz jogijske, tibetanske, keltske ali katere koli druge tradicije v ospredje prijaznost, ponižnost, uslužnost in dobrohotnost.

Če ima človek te lastnosti, ne bo nikoli pomislil, da bi prečkal mejo drugega zaradi svojega sebičnega namena, pa kar koli že ta je. Potreba, da skačemo drugim v besedo lahko temelji na tem, da želimo drugim vsiliti svojo resnico, potreba, da dopovedujemo, isto, potreba, da silimo druge ljudi, isto ipd.

Vedno, ko na kateri koli ravni silimo, na čustveni, umski, intelektualni ali fizični, želimo, da bi drug dojel našo stisko, našo potrebo po izražanju. A drug človek živi svojo različico resnice, ne našo in najverjetneje to, čemur pravimo resnica, tudi dojema popolnoma drugače.

Ko torej silimo v njega, v njegov ustroj in način razumevanja, on ne more tega dojeti na tak način, na kakšnega mi želimo, da bi to dojel.

Kar torej lahko storimo, če želimo, da bi nas dojel je to, da smo ponižni, kajti tudi znotraj njega so napetosti, prav tako, kot znotraj nas samih in prav te napetosti tudi njemu onemogočajo, da bi razumel. Ko smo ponižni, potrpežljivi, ko čakamo, bo čas naredil, da bo napetost v drugi strani popustila in bo, ko pride čas za to, to tudi dojela.

Seveda lahko k temu, da se notranje napetosti v drugem človeku zmehčajo pripomoremo s prijaznostjo, s tem, da mu služimo in ga s tem podpiramo.

Namen evolucije je, da se razvija in nemogoče je, da se razvija, če sili samo sebe.