Energijska terapija tretji osebi

Včasih so bili ljudje, ki so me prosili, da bi pomagal svojcu ali prijatelju, presenečeni, ker sem običajno odklonil; strogo sem se namreč držal načela, da se mora tisti, ki želi, da bi mu pomagal, obrniti osebno name. Izjeme so majhni otroci, starejši, ki ne zmorejo komunikacije ali umirajoči in ljudje v šoku.

Najpogostejši primeri so, ko žena sprašuje za svojega moža. Ponavadi to izgleda takole: Dvignem telefon in ženski glas mi reče: »Moj mož bi potreboval vašo energijsko pomoč!« Ko jo vprašam, zakaj ne pokliče sam, dobim odgovor, da to ni njegova odločitev, ker ne verjame, da vzrok bolezni tiči v človekovem biopolju. Kljub temu pa da pristanek, naj žena za vsak primer le vpraša, kajti, nikoli se ne ve, mogoče pa se celo na daljavo da kaj storiti, seveda brez njegovega aktivnega sodelovanja pri zdravljenju. Po mojih izkušnjah predvsem moški odgovornost za svoje zdravje radi prelagajo na druge, največkrat na partnerico. Ženske pa so tiste, ki najprej prevzamejo odgovornost za svoje zdravje in običajno pokličejo same. Velikokrat pokličejo tudi otroci, ali bi lahko pozdravil njihovega zelo bolnega očeta, on pa ne želi sodelovati pri tem.

Zakaj je torej tako pomembno, da me oseba za pomoč zaprosi osebno?

Prvič: tako vem, da si resnično želi moje pomoči in se bom za to tudi potrudil.
Drugič: tako vem, da je pripravljena nekaj storiti zase, kajti v resnici jaz sam ne morem storiti ničesar – sem samo ‘posrednik’, ki sproži proces samozdravljenja.
Tretjič: velja načelo, da je zdravje intimna stvar posameznika, skozi pogovor s terapevtom pa se ta intimnost še poglablja; o nekom tretjem govoriti bi bilo v tem primeru neetično.
In četrtič: z delom na daljavo hitreje nastopi verjetnost, da bo terapevt zdravil zgolj simptomatsko.

OGLAS

Znano mi je, da mnogo bioterapevtov pristane na pomoč tretji osebi, pri čemer gre ponavadi za delo na daljavo in navodila preko posrednika. Motivov za takšno početje je lahko več; včasih dobro plačilo, morda terapevt sam takega načina zaradi nevednosti nima za spornega, lahko pa preprosto terapevt deluje iz srca, ne premišljuje pa o vprašanju poklicne etike bodisi dejanske učinkovitosti tovrstnega načina. V opravičilo takemu razmišljanju sem že slišal misel, »ker se etika ukvarja s človekovim hotenjem ravnati dobro in moralno, kakršnakoli pomoč ne more biti nič spornega.«

Na tej strani sem pred časom v temi o etiki zdravilcev napisal, da mnogo zdravilcev svojo dejavnost, torej pomoč človeku, preprosto enači s pojmom etičnega ravnanja. Res je, da volja in trden namen ravnati v dobro človeka, ki je zdravilcu temelj njegovega delovanja, izvirata iz tako imenovanega delovanja na »višjih« ravneh«, torej preseganja posvetnega in zemeljskega, in vendar, transcendenca, ki je vodena z božanskimi energijami, še ne pomeni samodejnega etičnega ravnanja. Je pa ideal, ki se mu zdravilec skuša približati. Vsak pa si to lahko razlaga po svoje.

V okviru zdravilčeve etike je presoja, kdaj lahko zdravilec pomaga in kdaj ne, izjemno pomembna. Na splošno velja, da je cilj etike delovati dobro, brez škode za bolnika. Etika pa mora biti izražena tudi v praksi, in ne samo v naših namenih, v odnosu do drugega. Zato je moje stališče, da mora za energijski poseg, razen v uvodu omenjenih primerih, dati zdravljenec sam; to pa že hkrati pomeni, da ko se na zdravilca obrne osebno, pokaže pripravljenost na terapijo. Svojim učencem vedno znova poudarjam, kako je prevelika zdravilčeva vnema po pomoči lahko za zdravilca tudi past, predvsem pa vedno znova preizkus, ali ravna etično.

Vedno tudi opozarjam, da je zdravljenje z bioenergijo, kadar zdravljenec ne sodeluje aktivno in kadar skupaj s terapevtom ne poizkušata najti temeljnega vzroka za težave, zgolj odpravljanje simptomov in prelaganje bolezni; po vsej verjetnosti bo izboljšanje kratkotrajno.

Simptomatično energijsko zdravljenje pa bolnega prikrajša za možnost ozaveščanja kaj dela narobe, da je prišlo do bolezni, na daljši rok pa škodljivo. Simptomatsko zdravljenje je na začetku olajšanje za bolnega, vendar se vzroki premeščajo na globlje ravni in se čez čas ponovno javijo kot simptomi na istem ali drugem organu, najverjetneje v težji obliki.

Marjan Ogorevc, bioterapevt