Kar pobiramo stran od drugih, je seveda naše. Pa ne tako zares, temveč je naše, dokler se tega držimo. A kaj je pravzaprav držanje drugih? Je to oprijem? Fokus? Kaj?
Vsak od nas je svoboden, svoboden pa ni takrat, ko se ukvarjajo s svetom, torej drugimi. In to s čimer se ukvarja takrat, je zelo raznovrstno, od držanja fokusa na strahu, ker se bojimo drugega, do zadrževanja v sebi sline, ker so nas prestrašili, pa vse do skrbi, da bomo zaradi drugih zboleli. Pa bomo res ali je vse le mentalna igrica sveta, ki se poigrava z nami?
Sem na ta planet smo se inkarnirali, torej prišli v zavestno zavedanje s samo enim namenom, da namreč prepoznamo sami sebe. In to ni tako lahka naloga, če nas vsi drugi odvračajo od nas samih. A kdo so pravzaprav drugi? In ali sploh obstajajo?
No, že v svetem pismu in mnogih religioznih tekstih piše, da je vse nastalo iz energa, torej tudi mi. Tudi naša izvorna iskra je eno z vsem. In to ni tako lahki koncept za nas ljudi, saj smo vajeni vsega kar je, da je dvojno. Vse čutimo zunaj nas in znotraj nas, vse je tukaj in tam hkrati.
To dvojnost je potrebno prepoznati in potrebno je iti dalje. A težava je, da tukaj in zdaj, vsaj v tej inkarnaciji, kjer smo na zemlji, prepoznavamo samo dvojnost.
Je že res, da imamo prebliske enosti in jim pravimo navdih, spontanost, intuicija ipd. Vendar pa namen življenja ni čakati na prebliske. Namen je živeti enost, in to ne na način, da bi bila dvojnost skozi enost, kajti mnogi to počnejo.
Enost je enost in ne dvojnost. In če želimo živeti enost se je potrebno odločiti, da bomo enost živeli. A kaj to pomeni?
To pomeni preprosto to, da prenehamo živeti dvojnost, torej svet poln izbir, poln možnosti, poln raznovrstnosti in se prepustimo temu, kar nam narekuje življenje.
In kaj hoče življenje?
No, čisto nič drugega kot to, kar je najboljše za življenje samo.
Mi smo del življenje in življenje je del nas oz. z drugimi besedami, mi smo življenje in življenje smo mi. Razumljivo? Vsekakor zelo težko, saj sebe vedno vidimo kot nekaj na drugi strani, če gledamo iz perspektive dvojnosti.
Vendar pa, ko preklopimo na perspektivo enosti, torej na življenje iz enosti, pa izbir več ni, temveč je le tok zavesti, ki hoče, da se udejanji.
Ne glede na to, kam bomo šli, kaj bomo izbrali ali hoteli, se bo tok zavesti na koncu še vedno usmeril v smer, kamor se želi, pa kakorkoli že gledamo a to, saj je tok zavesti nadrejeni tok in pravzaprav ta tok smo mi sami.
Kako torej iz zanke dvojnosti?
Potrebno se je naučiti razločiti, čutiti in samo biti to, kar tok zavesti od nas želi. Kajti če ne, se bomo odrivali, silili, podrejali ali nadrejali, tega pa ne želimo. Vsak tok namreč teče, kamor teče in to je neizpodbitno dejstvo. In če mu to dovolimo, nas bo pripeljal domov. Če pa ga silimo z umom, z mislimi, čustvi, občutki, da bi moral biti nekaj drugega kot je, no potem, potem pa gremo nekam drugam
Izbira je vsekakor naša. Od nas je odvisno kaj bomo počeli. Ljudje, ki se ukvarjajo z duhovnostjo na neki ravni želijo prav to, da bi iz sebe izkoreninili izbire, ki jih vlečejo stran od tega toka in da bi bila izbira samo ena. Sicer pa v bistvu je samo ena izbira.
Misli, čustva, občutki, koncepti, pogledi na svet nam dajejo mnoge izbire. In seveda premišljevanje o njih, kupčkanje, njihovo postavljanje na »pravo« mesto, zato pa jih je več. In ko prenehamo, takrat ostane samo ena izbira. Torej tista, ki je že v začetku bila edina izbira.
