Kdor še ni, ga toplo vabim, da predhodno prebere 1.del, kajti v tem delu gremo dalje od tam, kjer smo ostali. Še vedno smo v kombinaciji naukov/teorij recipročnega sistema fizikalne teorije, Deweya Larsona in »The Law of One« materiala, le da bo tokrat slednje pomembnejši vir, saj se pomikamo vedno bolj v težje, ali celo nedoumljivo.
Kakšne možnosti se odprejo naši Duši (enako prav je, če rečem kar »nam«, torej prvo-osebno) ob smrti, to je ob prenehanju delovanja našega biološkega telesa, ko smo jing bioenergijo (fizično energijo) potrošili? Duša je tisti del nas, ki je skozi življenje razpolagala z našo bioenergijo v skladu s svojim nivojem duhovne inteligence in karmo. Za nadaljnjo pot Duše je pomembno, koliko in katere vrste smo jo akumulirali do točke biološke smrti.
Če imamo na voljo dovolj qi, se lahko začne »onostranski« proces, ki je, bodisi proces, ki pelje v reinkarnacijo, ali proces, ki pelje v vnebovzetje (to besedo uporabljam zaradi pomanjkanja boljše; ang. beseda je ascension). Najprej pa, kaj bi se zgodilo, če za aktivacijo omenjenih dveh procesov ne bi bilo dovolj qi? Takrat bi smrt pomenila naš dejanski konec. Medij, ki bi bil sposoben naš energetski vzorec prenesti naprej, se ne bi mogel formirati. Ampak, to je izjemno redko v primeru človeka in skoraj obvezno pri nižjih bioloških vrstah (živalstvo in rastlinstvo). V nasprotnem primeru, pa je odvisno od shen bioenergije (duhovne ali kundalini energije), kateri od obeh procesov se bo aktiviral. Če je shen dovolj, se bo aktiviralo vnebovzetje, če ne, pa reinkarnacija. Kaj sploh je eno in kaj drugo?
Reinkarnacija je ponovna inkarnacija v materialni (prostorski) sektor. S tem da se med smrtjo in reinkarnacijo dogaja »življenje« v astralnem (časovnem) sektorju. Tehnično je tudi to »reinkarnacija«, torej ponovna »inkarnacija« v astralni svet. Vnebovzetje pa je proces, ki nas pelje naprej, v duhovno, neumrljivo sfero, ker ni več potrebe po ponovni inkarnaciji v fizični, umrljivi sferi (čeprav to ni čisto res, kot bomo videli v nadaljevanju). Vse procese bom v nadaljevanju prikazal podrobneje, najprej pa sledi še nekaj potrebnih konceptov. Prvi je o energetskem ustroju človeka (oz. bitij na splošno) in vesolja.
Predstavil sem že tipe in vloge bioenergij, spomniti pa se še moramo na telesne energetske centre (čakre). Predpostavljam, da bralec pozna sistem sedmih čaker. Na tem mestu jih ne bom posebej predstavljal, saj o tem obstaja veliko napisanega, navedel bom le povezavo z duhovnimi pod-sferami, oziroma duhovnimi gostotami. Energetskih centrov je toliko, kot je duhovnih gostot. Pri tem je gostota »količina« ki pove, kako »gosto« se lahko fizično telo (materialno + astralno) »prepoji« z duhovno energijo (s svetlobo, z univerzalno ljubeznijo). Višja gostota pomeni večjo prepojenost in višji duhovni nivo. Gostota v kateri se neko bitje nahaja, kaže tudi na pripadajočo čakro, ki je najdejavnejša (prva gostota – prva čakra itd).
Prva je gostota rojenega zavedanja – začne se v brezčasju, iz katerega se rodi prvo zavedanje v obliki elementarnih bitij (entitet): ogenj, voda, zemlja, zrak.
Druga je gostota rasti in usmerjanja proti »svetlobi« – kristalni, rastlinski in živalski svet stremi proti izvoru univerzalne ljubezni.
Tretja je gostota rojenega samozavedanja, ali individualiziranja duhovne inteligence in zavestne izbire polarizacije – na primer, fizično življenje nas, ljudi planeta Zemlje.
Četrta je gostota ljubezni in razumevanja – bitja, ki so se uspela dovolj polarizirati v ljubezni do sebe (negativna četrta gostota), ali v ljubezni do drugih-sebe (pozitivna četrta gostota), učijo se brezpogojne ljubezni.
Peta je gostota svetlobe in modrosti – bitja, ki obvladajo brezpogojno ljubezen do sebe (negativna peta gostota), ali do drugih sebe (pozitivna peta gostota), učijo se modrosti, ki uravnoteži brezpogojno ljubezen.
Šesta je gostota združevanja – bitja, ki v popolnosti obvladajo ravnotežje med ljubeznijo in modrostjo; ločeni polarizaciji se zlijeta/združita zaradi doseženega ravnotežja.
Sedma je gostota zlivanja v večnost – individualizirani deli zavesti, ki so v procesu zlivanja z najvišjim stvarnikom in s tem prenehanja individualizma; konec sedme gostote je hkrati nov začetek naslednje (duhovno obogatene) prve gostote.
Bitja prve in druge gostote niso sposobna samostojno zbirati bioenergije shen, ker nimajo samozavedanja, zato imajo ta bitja skupinsko Dušo. Ljudje tretje gostote smo prvi, v tem razvoju, ki smo sposobni duhovnosti (kot posledica zmožnosti samozavedanja) in s tem akumuliranja shen. Skozi več izmeničnih inkarnacij na materialni in astralni svet se učimo načinov ljubezni, dokler ne izberemo ene od obeh možnih poti: ljubim sebe, ker se zavedam, da je Bog v meni in jaz sem Bog, ali: ljubim druge-sebe in s tem sebe, ker se zavedam, da smo vsi izraz Boga, najvišjega stvarnika, torej smo vsi eno.
Na oba sektorja in pod-sfere je treba gledati, kot na plasti, ki so vse hkrati prisotne tukaj in zdaj. Naš materialni svet je sočasen s fazno zamaknjenim (recipročnim) astralnim svetom. Duhovni svet v sedmih plasteh pa prežema oba recipročna svetova, torej fizično sfero. Več shen kot je inkarnirano bitje, ki je fokus Duše, uspe zbrati, višje Duša vibrira, višja je gostota duhovne pod-sfere, v kateri Duša »biva« (in iz katere kontrolira). Seveda, količina shen bioenergije je vedno sorazmerna z osvojenim duhovnim znanjem (zato ni mogoče na silo dvigovati kundalini, oziroma, posledice niso predvidljive zaradi neusklajenosti z dejanskim stanjem duha).
Vsaka čakra telesa je tesneje od ostalih povezana z eno (točno določeno) izmed sedmih gostot duhovne sfere. Čakre pa so povezane tudi s sedmimi telesi človeka (bitja), ki prežemajo druga drugo kot plasti čebule (podobno kot prežemajo duhovne pod-sfere druga drugo). Za ta telesa obstaja veliko različnih imenovanj. Včasih isto imenovanje pri različnih razlagalcih ne predstavlja isto stvar. Zato bomo raje telesa imenovali kar s številko gostote in jih povezali z ustrezno barvo čakre.
- Prvo telo je telo rdečega žarka – neformirano telo elementalov, ki jih predstavljajo kemijski elementi.
- Drugo telo je telo oranžnega žarka – biološki organizem, sestavljen (formiran) iz organskih molekul.
- Tretje telo je telo rumenega žarka – mental, um, ki »naseljuje« biološki organizem (naša osebnost).
Prva tri telesa so fizična (vezana na fizično sfero in s tem umrljiva), četrto telo in vsa naslednja, pa so nefizična (neumrljiva) in so prava telesa Duše na različnem duhovnem nivoju/razvoju.
- Četrto je telo zelenega žarka – neumrljivo srce, središče brezpogojne ljubezni – prvi sedež Duše.
- Peto je telo modrega žarka – svetlobno telo, središče modrosti.
- Šesto je telo indigo žarka – vrata, ki omogočajo stik do neskončne inteligence (najvišjega Boga stvarnika).
- In končno, sedmo telo je telo vijoličnega žarka – popolno telo.
Ljudje, inkarnirani na Zemlji, ki smo bitja tretje gostote, imamo polno aktivirana prva tri telesa, četrto telo pa delno aktivno, le toliko, da lahko Duša iz tega telesa izvaja potrebno kontrolo; ostala telesa so pasivna (v potencialu), kar pa ne pomeni, da človek ne uporablja energetskih centrov od četrtega navzgor. Ob smrti, ko vsaka vez z fizičnimi telesi dokončno razpade, se najprej začasno aktivira šesto telo, vsa ostala postanejo pasivna. V tem telesu se izvede proces »tehtanja« akumulirane bioenergije. Če so pogoji za vnebovzetje izpolnjeni, se začasno aktivira še sedmo telo, skozi katerega se z nadaljnjim tehtanjem shen bioenergije, določi naslednje ustrezno aktivno duhovno telo. Ko se, tako ali drugače, določi najboljša možna pot nadaljevanja, se šesto oz. sedmo telo deaktivirata, z umestitvijo v primerni prostor-čas ali čas-prostor (inkarnacijo) pa se aktivirajo spet ustrezna telesa za delovanje (prvo, drugo, tretje za reinkarnacijo, četrto pri vnebovzetju).
Preden se vrnemo na bolj »domači teren«, samo še na kratko o »življenju« na višjih gostotah. Življenje na četrti gostoti prav tako, kot na tretji, za svojo izražanje potrebuje koncept recipročnih fizičnih svetov. Torej se nismo docela znebili umrljivosti. Vendar pa postopka smrt-rojstvo in rojstvo-smrt nista več takšna, na katera na moremo nič vplivati. Tudi zavese pozabe (ang. veil of forgetfulness) več ni, zato v vsakem trenutku vemo, da smo božansko bitje in ob prehajanju med fizičnima sektorjema več ne pozabljamo preteklih izkušenj. Lahko (pre)živimo, če želimo, célo četrto gostoto (to je: vso trajanje učenja »snovi« četrte gostote) z le eno inkarnacijo, lahko pa se odločimo za prenehanje inkarnacije in se po »premisleku« v astralnem svetu, znova inkarniramo. Bitja pete gostote nimajo več potrebe/želje po inkarniranju v materialnem (prostorskem) svetu, ampak célo gostoto preživijo v astralnem (časovnem) svetu, saj z usmerjenim namenom lahko zgostijo svojo zavest v prostorski svet kadarkoli/kjerkoli želijo. Ob tem je treba povedati, da se bitja od tretje gostote navzgor v fizičnem svetu ne srečujejo, oziroma, bitje nižje gostote ne more videti bitja višje gostote (razen če slednje sámo to želi), saj domače fizično okolje pravzaprav niti ni isto – gre za vibracijsko razliko. Če materialni svet četrte gostote določajo štiri dimenzije prostora, pete gostote pet dimenzij prostora in tako naprej, ni jasno, a to tudi ni pomembno. Bitja šeste gostote – bitja združenosti, ne razlikujejo več konceptov »prostor« in »čas«, lahko pa zgostijo svojo zavest kjerkoli želijo, ne glede na gostotno lupino (do vključno šeste). Sedme gostote in bitij te pod-sfere si ne moremo predstavljati (Ra – skupinska zavest, ki je posredovala material »The Law of One«, pripada šesti gostoti).
Predstaviti je treba še en koncept, to je koncept »Višjega Jaza«. Duša in Višji Jaz je in ni eno in isto. Ko smo govorili o kontrolni enoti, ki iz nefizične sfere upravlja izmenično inkarniranje v oba fizična sektorja, smo rekli, da je ta kontrolna enota Duša. To je res. Res pa je tudi, da je tudi Višji Jaz kontrolna enota. Kar sledi, je težko ubesediti. Višji Jaz je naša Popolna Duša, ki iz »prihodnosti«, iz konca šeste gostote (preden začne pot vračanja v večnost), pomaga v času nazaj sama sebi. Ta del besedne zveze: »iz prihodnosti«, je možno razumeti le skupaj s konceptom umeščenosti v prostor-čas, saj sta Duša in Višji Jaz oba onkraj časa in prostora, kjer vse obstaja hkrati. Tega se žal ne da pojasniti preprosteje. Višji Jaz je tisti, ki sodeluje pri prej omenjenem »tehtanju« naše akumulirane bioenergije in s tem pri pravilnem nadaljnjem umeščanju Duše. Naš Višji Jaz je tudi glavni zaščitnik naše svobodne volje in prva pomoč, na katero se lahko kadarkoli obrnemo.
Zdaj pa končno: nekaj o astralnem življenju, to je o procesih po materialni smrti in pred reinkarnacijo oziroma vnebovzetjem. Nekaj časa po materialni smrti eterični dvojnik še »biva« v prostorskem sektorju. V tem prehodnem obdobju astralni del nas samih pride do potrebnih ugotovitev, se na nek način poslovi od materialnega, nakar se prepusti svoji kontrolni enoti. Ta sproži nadaljnje postopke, najprej pregled dogodkov pravkar končanega življenja. Nato nekaj časa »prebijemo« v iluziji, ki je neposredna posledica materialnega življenja, vendar ne v smislu kaznovanja, ampak kot pesem iz radia, ki se je še nekaj časa ne moremo znebiti. Za ta »svet« obstaja ljudski naziv in ta je vice. Ta iluzija je lahko za nas zelo naporna, lahko pa je popolnoma lahkotna, odvisno od tega, kako se nam je »pesem« življenja vtisnila in nam daje možnost, da pridemo do še kakšnih pomembnih zaključkov. Kot direktna posledica te izkušnje sledi samo-obsodba. Mlajše duše običajno »vidijo« stvari zelo črno-bele; bodisi da se ocenijo kot nevredne sebičneže in si s tem ustvarijo osebni pekel, ali usmiljene žrtve in si s tem ustvarijo osebna nebesa. Duša ostane v svoji iluziji tako dolgo, dokler ne ugotovi razloga za njegovo samo-kreacijo, nakar sledi reinkarnacija. Starejše duše, se zavedajo razlogov za odločitve, da so v materialnem življenju delovale včasih sebično, včasih sočutno. Te duše imajo možnost priti preko duhovne sfere (to je: pod-sfere lastne duhovne gostote) v stik s svojim Višjim Jazom, s katerim skupaj načrtujeta naslednje korake, vselej v smislu duhovnega napredovanja. Med naslednje korake spada tudi bivanje v dveh splošno znanih kolektivnih iluzijah, to sta »pekel« in »nebesa«, vendar to bivanje v osnovi ni kaznovanje ali nagrada (kot razlaga krščanska cerkev), ampak uravnotežanje dejanj in namenov. Ko pride do potrebnega ravnotežja, bivanje v nebesih ali peklu ni več potrebno, zato sledi reinkarnacija. Ob tem se večina bioenergije pretvori v fizično bioenergijo jing. Razdelitev količin prenesenih bioenergij je sicer odvisna od karme, čeprav to ni čisto res. Kajti karma se v astralnem svetu vedno uravnoteži (torej izniči). To, čemu mi rečemo karma, pa je pravzaprav kombinacija preostale vztrajnosti sil, ki so usmerjale naše namene, dejanja in odvisnosti v preteklih inkarnacijah (kot, ko se poletje neha, vendar toplota, ki se je akumulirala poleti, še nekaj časa segreva zrak tudi v jesenske dni) in pa nastavek sil, ki šele bodo usmerjale naše namene, dejanja in odvisnosti. Če v začasnem bivanju v duhovni sferi Višji Jaz »ugotovi« zadosten duhovni napredek, lahko Duša po svoji želji podaljša bivanje v duhovni sferi. Dokler se ne odloči inkarnirati, a tokrat prvič, v materialni sektor četrte gostote in ob tem prvič obdrži ves spomin na pretekle izkušnje (ker zavese pozabe več ni). Zanimiva posledica tega je, da vsakdo, tisti vsakdo, ki nosi zdaj tukaj svoje osebno ime, lahko »postane« nesmrten s tem, da ohrani svojo osebnost za vse čase.
Bodi dovolj. To je bil res zelo skrajšan opis »kozmologije«. Po lastni želji lahko poglabljate razmišljanje, lahko tudi brez slabe vesti vse popolnoma pozabite. Ali pa morda ohranite le tisti delček »ujete« informacije, da je edini pravi namen obstoja, obstoj sam.
