“V času polne lune v juniju več kot 300.000 ljudi roma v sveto mesto kakšnih 5.500 metrov visoko v zasneženih Andih. Praznik je povezan s pojavom ozvezdja Plejad na nebu, ki je pomembno astronomsko dejstvo, za Zemljo pa življenjsko važen energetski dogodek.
Ogromen tok energij povezuje naš planet z zvezdami in zaradi tega dejstva se združi vsa ta množica ljudi v duhovnem razpoloženju. Moderna znanost potrjuje dejstvo, da so energije sonca življenjskega pomena za življenje na Zemlji. Vendar je videti, da ni zmožna razumeti, da takšni tokovi energij dosegajo naš mali planet od vsepovsod. Na nas vplivajo energije planetov in sončnih sistemov okrog nas. V človeškem telesu kroženje krvi povezuje in oživlja vse dele; prav tako v vesolju energetsko kroženje oživlja in povezuje planete in sisteme.”
Malo je verjetno, da bi ti podatki presenetili poznavalce ezoterike. Vendar pa so bile okoliščine, v katerih sem slišal te besede, zame še ena potrditev njihove univerzalne narave.
V zgodnjem poletju sem se kot novinar odpravil v Peru. Ena od mojih poti me je zanesla v Cuzco, nekoč sveto mesto in sedež vlade močnega inkovskega imperija. V mestu visoko v Andih sem srečal Carlosa Milla Vida, predsednika območne turistične organizacije, ki mi je prijazno svetoval, katere od mnogih znamenitosti te regije si je vredno ogledati.
Šel sem na izlet z vlakom k ruševinam skoraj nedostopnega inkovskega mesta Machu Pichu, ki je bilo ponovno odkrito v prejšnjem stoletju in je danes deloma obnovljeno. Najin pogovor se je neizogibno dotaknil legendarnega ‘El Dorada’, inkovskega kulta čaščenja Sonca in pomembne družbene strukture inkovskega cesarstva. Izkazalo se je, da je Carlos Milla živa enciklopedija glede tega predmeta. Njegov študij zgodovine ga je pripeljal do specializacije v kulturi in filozofiji indijanskih ljudstev, ki so nekaj stoletij prevladovala v obširnem predelu Južne Amerike. Njegovo izobraževanje je vključevalo tudi duhovne vidike inkovskega izročila in z lahkoto, ki je značilna za resničnega poznavalca, je razkril nekaj konceptov, ki bi lahko prišli naravnost iz knjig Alice A. Bailey. Analogije govorijo same zase do takšne mere, da bom povedal zgodbo, kot mi jo je povedal Carlos Milla, ne da bi nenehno opozarjal na podobnosti.
“Inki so za osnovo svojega odnosa do življenja imeli tri glavne zapovedi, tri načela: iskanje resnice, trdo delo in spoštovanje vseh oblik življenja. Ko so prišli Španci, so privzeli ista načela, toda v negativnem vidiku: ne laži, ne bodi len, ne kradi. To kaže na popolnoma drugačen odnos, ker med pozitivnim ‘iskanjem resnice’ in negativnim ‘ne laži’ obstaja ogromen prepad.
“Iskanje resnice je seveda povezano z notranjim odnosom. Pomeni razumevanje, da skrivnost življenja najdemo v svoji lastni naravi. Kot je rekel Sokrat: Spoznavaj samega sebe. Inkovska filozofija je upoštevala dve ravni znanja: eno za običajne ljudi, drugo za posvečence starodavne modrosti, torej eksoterično in ezoterično raven. Inkovsko cesarstvo so nadzorovali voditelji, ki so šli skozi proces posvetitve in ki so v sebi dosegli ‘iskanje resnice’. Bili so skrbniki skrivnostnega znanja o naravi življenja, kozmičnih odnosih in skrivnostih vesolja.
Verjetno je inkovska kultura uspevala tako dolgo časa zaradi obstoja okultnega kroga posvečencev. Govorimo vsaj o 25.000 letih razvoja, v katerih so ti posvečenci verjetno delovali kot svetovalci vlade. Njihovo znanje je navdihnilo ljudi Cuzca, da so ustanovili ogromno cesarstvo z ustrezno visoko ravnjo civilizacije. Zgradili so nekakšno ‘zvezno’ državo indijanskih ljudstev pod vodstvom Cuzca. Cesarstvo se je raztezalo od južne Kolumbije na severu do današnje države Čile, od Argentine na vzhodu do Tihega oceana na zahodu. Na tem pogosto odljudenem področju je bilo zgrajenih 23.000 kilometrov cest. Ustanovili so hierarhično državo, kakršno bi danes imenovali socialistična in ki je skrbela za gmotne potrebe vseh.
Krščanstvo ni nikoli razumelo starodavne modrosti, ki je osnova starim inkovskim pojmom, ampak se je osredotočilo le na nekatere eksoterične vidike inkovske tradicije. Tako so Inki dobili sloves ‘poganov’, častilcev Sonca, kristjani pa še danes verjamejo, da je bila ta starodavna kultura manjvredna, zaostala in vraževerna. Vendar inkovski svečeniki in posvečenci niso verjeli, da je Sonce Bog. Verjeli so v enega Boga, toda ne v osebnem smislu, kot to velja za kristjane. Zanje je bil Bog Pacha Yachay (kar pomeni vesolje oziroma ‘organizirati’). Zanje je bil Bog privlačnost, povezovalna sila, energija, ki vse drži skupaj. V svojem bistvu je ta energija ljubezen, katere zunanja oblika se izraža kot energija, katere simbol je ogenj. To energijsko obliko ognja najdemo povsod v vesolju in je identična z Bogom. Božanske energije so osredotočene v središčih moči, v vodnjakih energij: planetih. V našem sistemu Sonce opravlja vlogo takšnega energetskega središča. Vendar ta vodnjak energije ni energija sama, v končni fazi to ni božanstvo samo, ampak predstavlja izraz božanstva.
Ta pojmovanje je bilo preveč abstraktno za običajne ljudi in zanje je bil Inti, Sonce, identičen z Bogom. Posvečenci pa so poznali resnico. Vedeli so tudi, da je to znanje nekoristno, če je samo zunanje znanje. Njegova resnična vrednost je le v doživetju, v uresničitvi njegove resnice. Zunanje znanje naj bi našlo svoj notranji dokaz v srcih posvečencev. V sebi so odkrili, da v najglobljem smislu obstaja le ena energija, eno življenje, en ogenj: notranje so našli svoje lastno sonce ljubezni in ognja. Spoznali so kot živo resničnost, da njihov notranji jaz najde svoj vir v srcu Sonca. Ali bolje povedano: energija ljubezni, ki se izraža skozi Sonce, najde svojega dvojnika v srcih ljudi. To ni lirična prispodoba, temveč fizična resničnost. Maloštevilni Indijanci, ki so dosegli to raven znanja o sebi in istovetnost s svojim najglobljim bitjem, so uporabljali besede: JAZ SEM. Imenovali so se Srca ognja.
Da bi ljudem predstavili te globoke in večne resnice, so Inki uporabili formalno organizacijo, cerkev. Cerkev je simbolizirala ezoterično znanje v obliki obredov, ki pa so pogosto napačno razumljeni in postanejo togi. Pogosto uporabljen simbol, ki predstavlja odnos med ‘Srcem ognja’ in Soncem kot virom energije ljubezni, je zlato. Zato je bilo zlato za Inke sveta kovina. Verjeli so, da ima zlato posebno lastnost, ki obdrži in prenaša sončno energijo. Vsi sveti artefakti so bili zlati. Za Inke zlato kot lastnina ni bilo pomembno. Dejansko njihov sistem ni dovoljeval osebne lastnine. Njihovo vodilo je bilo ‘bivanje’, ne ‘posedovanje’. Zlato je bilo pomembno kot umetnost, uporabljali so ga v verske namene, v magičnih obredih, ni pa imelo komercialne vrednosti. Ko so prišli Španci in zahtevali zlato, so jim ga preprosto dali. Kot je bilo pričakovati, so Španci postali pohlepni in so želeli vse več zlata. Zanj so bili pripravljeni tudi ubijati.
V Cuzcu je bila palača, Sončev tempelj, z zlatim vrtom. Vse, prav vse v tem vrtu je bilo napravljeno iz čistega zlata: drevesa, rastline, skale, metulji. Cuzco kot ‘zlato mesto’ je bilo zelo slavno, toda za Špance tudi to ni bilo dovolj in začeli so mučiti ljudi v upanju, da bodo ugotovili, kje je El Dorado, Dežela zlata.
Legeda o El Doradu ni potegavščina. El Dorado je obstajal, obstaja še danes. Kmalu po invaziji iz Evrope je začelo inkovsko cesarstvo propadati. Kot pravijo legende, so nekateri posvečenci stare modrosti izginili in našli zatočišče na svetem kraju, ki so ga Indijanci imenovali Paititi. Tam varujejo starodavno modrost, tam celo danes živi skupina mojstrov, skrbnikov starega znanja. El Dorado Špancev in indijanski Paititi se nanašata na isto legendarno mesto; za ene je to predstavljajo zlato, za druge pa modrost. Paititi obstaja, čeprav ga ni nikjer.”
Carlos Milla me je odpeljal na ogled stare slike, ki je malce razjasnila to paradoksalno izjavo. Ob robu platna je bilo besedilo v španščini: Srca vseh src. To je zemljevid indijanske dežele, ki se imenuje Paititi. Vsa kraljestva mejijo nanjo, toda ona nima meja. Tukaj lahko vidite barvo pesmi nevidnih ptic. Običajni človek bo tam našel le hrano, toda pesnik morda lahko odpre dolgo zapečatena vrata najčistejši in najbolj starodavni ljubezni.
“V teh simboličnih besedah, ki so Špancem skrivale resničen pomen, je skrit namig, da Paititi ne obstaja v zunanjem, fizičnem svetu. Zemljevid lahko kaže gore, reke, džunglo, toda Paititi je v resnici v etrskem svetu. Tam, nevidni in izven dosega povprečnega človeka živijo duhovni mojstri kot ohranjevalci tradicije, kulture in skrivne modrosti. Prepričani smo, da trdo delajo, medtem ko nadzirajo našo civilizacijo in razvoj. Verjamemo tudi, da bo prišel čas, ko se bodo lahko ponovno pokazali javnosti. Ne vemo, kdaj bo prišlo do preporoda naše kulture, niti ne vemo, kako se bo to zgodilo, toda prišel bo čas, ko se bo to zgodilo.”
Avtor: Peter Liefhebber
www.share-international.net
