Zdi se mi, da je kultura komunikacije zaradi nepremakljivih prepričanj in fanatizma vsak dan slabša. Videti je, kot da v času, še kako potrebnih sprememb, stojimo vsak na svojih stališčih, kar povzroča pat komunikacije. Ne znamo se več pogovarjati, dogovarjati in delovati skupaj v smeri istega cilja. Seveda je na tem mestu ključno vprašanje, ali mar ni človek v trenutku, ko je v prazgodovini začel ustvarjati lastnino, pozabil na skupno dobrobit.
Ljudje pogosto odreagirajo na način, ki je škodljiv za njih in druge. Prepričani so v svoj prav in ne odstopajo od tega, ob tem pa ne pomislijo na posledice zanje in druge. Menijo, da je njihova drža načelna in da če je nekaj načelno, to mora veljati za vedno.
Netolerantnost, ki jo rodi fanatizem, pa ima izhodišče predvsem v zavračanju nasprotnega prepričanja, ne pa v prikazovanju pozitivnih lastnosti fanatikovega lastnega prepričanja. Prepričanje lahko preraste v fanatizem: njegovi obrazi so škodljive ideologije, pomanjkanje posluha za sočloveka, destrukcija, nasilno udejanjanje verskih in političnih zamisli, lahko ga opazujemo v obliki besnenja ali nebrzdane vzhičenosti. Fanatizem zavira naš razvoj enako danes, kot je to počel pred desetletji ali v prazgodovini. Fanatike prepoznamo kot ljudi, ki niso sposobni spremeniti svojega mnenja, ne zamenjati teme pogovora, ki svoj vsakdan usmerjajo samo v eno – v predmet svojega fanatizma, v idejo, ki so ji vdani slepo in na slepo. Fanatiki so konformisti in uniformiranci, ki pripadajo za vsako ceno, po Frommu pa so tudi narcisoidni fantasti. Če se takšen fanatizem okrepi še s kultom osebnosti v obliki poveličevanja političnih, verskih, vojaških in vseh mogočih vodij, dobimo pravo sliko sedanje situacije – enako je doma in v svetu.
V svetu ezoterike, naravnega zdravljenja in športa, v katerem delujem, se srečujem z ex katedra zapovedmi, ki resnice vsaj uradno ne preverja in je ne pusti preverjati. Ta kvazi znanstvena zaplankanost je tako močna, da ne dopušča alternativi vstopa na sceno, vsaj ne toliko, kot bi si ta zaslužila. Na ta način kot družba in kot posamezniki stojimo na mestu ali se vrtimo v krogu, namesto, da se premaknemo naprej v iskanju novih rešitev, ki bi bile kos sodobnim izzivom. Naravnost grozljivo je, da je večina fanatikov na katerem koli področju prepričanih, da vse skupaj počnejo najbolje, včasih v imenu znanosti in znanja, ki so si ga pridobili v toku izobraževanja. Pravijo, da delujejo iz čiste skrbi za druge in nesebičnosti, in da se dobesedno žrtvujejo, da bi bilo drugim bolje. Prepričani so, da nas rešujejo in nas zaradi nevednosti celo varujejo pred usodnimi zmotami – naj si bo to pred nezdravo prehrano, alkoholom ali vdorom tujih idej, filozofij, načinov življenja. Ljudje pa so v časih moralne in eksistenčne krize, ko hipokrizije kot patološke sploh ne prepoznamo več, za takšno (pre)usmerjanje vse boj dojemljivi.
Ker fanatike zvozi čas, je koristno, da se začnemo zavedati, da lahko le sami prevzamemo odgovornost za svoje življenje, da si upamo stopati po poti, ki se nam samim zdi prava, si upati začutiti, ali se na tej poti počutimo dobro; ta notranji občutek nam pokaže, ali je ta pot za nas prava. Nefanatik si ne bo pomišljal glasno izraziti lastnega mnenja, četudi bi naletel na nestrinjanje.
Fanatikom odvzamemo moč, če jim ne sledimo.
Že zdavnaj je minil čas, ko je fanaticus v starem Rimu veljal za božanskega obsedenca in so ga upoštevali kot posrednika nadnaravnih sil. Kako sploh spremeniti škodljiva prepričanja, to je ključno vprašanje. Vsak jih mora spremeniti najprej pri sebi, še prej pa jih seveda mora prepoznati. Kar je najtežje. Vendar če si dovolimo pogledati sebe v zrcalu sočloveka, bomo z lahkoto začutili, ali s svojimi okorelimi prepričanji morda ne škodujemo sebi in okolju. Ta trenutek soočanja s sabo je pravi za začetek sprememb. Ko se skušamo spremeniti sami, se dober vpliv od nas širi na bližnjega, na naše družinske člane, sosedstvo, družbo, človeštvo.
Zakaj je torej tako težko spremeniti prepričanja?
Kot bioterapevt opazujem, da je prepričanje v naši podzavesti kot neke vrste program, ki nas določa. Prepričanja so lahko nastala v tem življenju, nekatera smo prevzeli od prednikov ali jih prinesli iz prejšnjih življenj ali pa prevzeli iz kolektivne zavesti. Največkrat pa gre za skupek naštetega. Naša prepričanja um zavestno ali nezavedno sprejema kot resnična in jih včasih stopnjuje do fanatizma. Če izhajamo iz tega, potem lahko rečemo, da nam ti programi prepričanj nadenejo očala, skozi katera opažamo in zaznavamo svet in vse, kar se nam dogaja. Vzemimo optimista in pesimista. Drugi vidi napol prazen, prvi pa napol poln kozarec. Drugi se bo odzval s skrbjo, jezo, zamero, odklonilno, prestrašeno, destruktivno, prvi pa z nasmehom, pričakujoče, blago, prizanesljivo, s svojo pojavnostjo bo izrazil notranje veselje, se ne ustrašil izzivov. Vsi ti odzivi nas vodijo iz ene izkušnje v drugo. Če se samo malo potrudimo in razmislimo o svojem odzivanju, bomo prišli do spoznanja, da so prepričanja nekaj, kar lahko oblikujemo in gnetemo.
Kaj pa športni fanatik?
Svoje telo denimo v maratonskem teku, kolesarjenju, plavanju, veslanju – postavlja na hudo preizkušnjo, a zato še ni nacionalni junak za posnemanje, pač pa le preizkuševalce človeške zmogljivosti. Seveda mejo zmogljivosti s treningom višamo, vprašanje pa je, ali nam bo uspeh prinesel tudi zadovoljstvo. In če že, ali ga bo športni fanatik sploh znal prenesti na druga področja svojega življenja.
