Gasligting se začne pri človeku samem. Tako zelo smo naučeni, da pazimo, da nas nekaj ne prizadene, da nenehno preverjamo, če se v okolici nahaja karkoli škodljivega, kar bi lahko učinkovalo na nas. In med tem, ko to počnemo, no seveda, se začnemo informirati in tem, o čem premišljujemo.

Gaslighting je sociološki fenomen, a pozabljamo, da temelji na zakonu privlačnosti. O tem namreč, o čem premišljujemo, tako zavestno, kot podzavestno, to namreč privlačimo. Ne gre se namreč za to, da nas nekdo želi podjarmiti, temveč bolj o tem, kar se moramo naučiti. In tu ne govorim o mentalnih akcijah.

Če govorimo o poizkusu manipulacije, ki je vsekakor oblika gaslightinga, govorimo o mentalnem poneumljanju. A pri duhovnem gaslihtingu, se pravzaprav ne gre za onega zunanjega. Pri njem enostavno prestopimo okvire sociološkega poneumljanja.

Gre se za nas same, takšne kot smo. In to ne tako, da nekdo rine v nas, čeprav pri gaslightgu pravzaprav za to gre, temveč se gre za naše meje. Da, pri gaslightingu se pravzaprav učimo naših meja, da bi več ne dovolili, da jih nekdo drug prestopi.

Kot vemo je prestopanje meja možno samo takrat, ko to dovolimo. Včasih s tem, da ostanemo v družbi ljudi, ki to počnejo, drugič spet, ko se ne zavedamo, da to nekdo počne. Kar pa je tukaj pomembno pa je to, da se gre pravzaprav za nas same.

Pri tem so prestopljene naše meje in če ne naredimo nekaj s tem, da se konstantno prečkajo in nas ob tem, ko gredo vse te vibracije, ki prihajajo od zunaj, preko naših zdravih meja, no, potem smo gaslightirani.

Gre se pravzaprav za to, da se, če še ne vemo prepoznavati prečkanja oz. ko drugi prestopajo naše meje, tega začnemo zavedati in potem reagirati v skladu s tem, da te naše meje več ne bodo prestopljene.

Včasih je zelo težko, ko vidimo, da nam nekdo krši našo energijo iti stran ali mu to povedati v nos. Vendar pa je ravno to ena od lekcij, ki smo se jih prišli naučit v zvezi z nami. Če seveda vidimo, da nam drugi kršijo naše meje in potem to slabo vpliva na nas, v zvezi s tem pa ne naredimo čisto ničesar, no, potem je to popolnoma naša krivda.

Lekcija zlorabljanja samega sebe gre celo tako daleč, da se počutimo čisto izčrpani samo za delček tistega, kar pričakujemo, da nas bo doletelo ali bomo dobili v nekem odnosu in včasih nas to pelje na rob preživetja ali celo čez.

Osebe, ki so še posebej občutljive, so empati. Fizični empati namreč čutijo celo notranje fizične procese, procese v možganih, v ledvicah, v rokah ipd. in če niso dovolj pazljivi, jih lahko prikrita ali odkrita bolezen, bolečina pripelje do tega, da sami zelo zbolijo. Prav tako pa tudi lahko zelo močno zbolijo na raznih področjih, ki so dojemljivi za druge vrste fizičnih, čustvenih, mentalnih ali duhovnih vibracij.

Da, potrebno je zelo paziti, kaj se dogaja z nami. Veste, drugi so pač takšni, kot so. Oni najverjetneje ne delajo zlorabe na sebi. So pač, kakršni so in če sami ne odreagiramo, no, potem, smo mi na slabem. Posebej je to opazno v zvezah, kjer smo s človekom veliko časa…

Empati, ne tisti, ki so samo empatični, smo do neke mere vsi, ker vsi na nekem nivoju srkamo energijo. Če že ne od drugih pa od krajev, narave, knjig… Vsi nekaj čutimo in to kar čutimo najverjetneje ni naše. To je nekaj kar čutimo od drugih, ob umetninah, v naravi, ob filmih in še marsikje. In to kar ni nastalo znotraj našega lastnega procesa čustvovanja, razmišljanja, čutenja, notranjih bioloških procesov, vsekakor ni naše.

Zelo dobro se je učiti razločevati, a ne samo to, temveč tudi čutiti, saj ima večina od nas neko osnovno čutenje. Vsi poznamo svoja osnovna čustva, ljubezen, radost, žalost, ipd. Da, vsi poznamo to, kar čutimo sami.

Velika težava pri čutenju je, da nas od majhnega naprej učijo kaj čutimo in kako se to kar čutimo imenuje. In zanimivo, padli smo na finto. Finta namreč je, da to, kar nekdo drug poizkuša razložiti kot moje, da je mogoče to približek tega, kar čutim sam, vendar pa ni nikakor to to, kar jaz v resnici čutim.

Zelo velika težava za objektivnost je namreč subjektivna izkušnja, za katero imajo tudi psihologi, psihiatri, kognitivni znanstveniki, nevrologi in še mnogi drugi izraz »trdi problem zavesti«, saj enostavno ne vedo, kako se zgodi to, da naš organizem preklopi iz objektivne izkušnje v subjektivno izkušnjo, v izkušnjo. In če tega ne vedo, podobno, kot pri ostalih znanostih, kjer se subjektivnega ne da prevesti v objektivno, še vedno vsi tavajo po temi.

Zelo zanimivo je, da je naša zavest kot raziskovanje vesolja, tako notranjega, kot zunanjega in vsi ti, ki postavljajo pravila, prav tako kot cerkev, znanost, politika ipd. mantrajo »verjamite, verjamite, verjamite«, dokler seveda ne odkrijemo nečesa novega, kar razlaga subjektivno izkušnjo na malo drugačen način, ki je morda malo bližje ali pa ne k temu, za kar se zdi, da bi lahko bilo tako, kot se zdi.

Pri gaslightingu se gre pravzaprav za to, da poizkuša nekdo tvojo osebno, notranjo izkušnjo, ki je lastna samo tebi, postaviti v objektivni okvir, katerega je postavil on sam. Vendar pa to ne gre, niti nikoli ni šlo.

In med tem, ko poizkuša nekdo vsiliti tebi svoj objektiven pogled na tebe in ne celotno situacijo v kateri se nahajaš, ti jemlje tvojo duševno širino, da bi lahko čutil in bil to kar si. No, in ravno takrat je zelo pomembno, da začutite, da razločite, za kaj se pravzaprav gre.

Če takrat zanemarimo signale, ker smo pač naučeni, da moramo sprejeti objektivno in zanemariti subjektivno, potem je to naša krivda in se lahko zelo začnemo utapljati v tem, kar želijo drugi. Seveda pa do tega pride tudi, ko signalov sploh ne razumemo in se sploh ne čutijo kot vsiljevanje, ker smo neuki in neizobraženi o sebi, o svojem čustvovanju, o svojih procesih.

V vsakem primeru, smo tisti, ki smo ‘nasankali’. V prvem primeru zlorabljamo sami sebe, v drugem nas mogoče zlorabljajo drugi, mogoče ne, kar je seveda odvisno od tega, če nas v nekaj prepričujejo ali pa le govorijo to, v kar verjamejo. Vendar pa se gre pri gaslightingu vedno pravzaprav za nas same.

Gre se za proces, da se naučimo postavljati svoje lastne meje, da ne bomo zboleli ali počeli nekaj, česar ne želimo. In te meje največkrat sploh niso mentalne, temveč se gre za energetske.

Kar vam polagam na srce je to: Učite se o sebi, o svojem čutenju, razlikovanju, kajti ravno znanje in razumevanje vam prinese potrebo, da vedno bolj ščitite sebe. In tu se ne gre za previsoko zaščito, temveč se gre se zaščito svoje lastne identitete, da boste lahko v življenju to, kar ste si vedno želeli biti.