Živimo v kontaminiranem svetu in na to smo se navadili. Zlasti v velikih mestih se onesnaženost okolja iz dneva v dan povečuje, ker pa je ne moremo odpraviti, saj to za nas pomeni določene obveznosti, smo se na to preprosto navadili. Naši organizmi so razvili protitelesa in skoraj naravno se prilagajamo protinaravnemu.
Toda proces je še večplastnejši. Kontaminacija namreč ni omejena na fizično okolje, temveč vključuje tudi psihološke in mentalne ravni, s čimer do neslutenih razsežnosti vpliva na človekovo doživljanje sveta.
Obrambna protitelesa
Psihološka umazanija se izraža v obliki grobih čustev, ki pronicajo v vse razpoke življenja. Zdi se, da so nasilje, agresivnost in skrajni egoizem v večini družb nekaj povsem običajnega. Na začetku so povzročali veliko bolečino – in jo še vedno povzročajo – toda če so se prej še spraševali, do kod je mogoče še iti, smo danes ustvarili “protitelesa”, da bi se zaščitili in po svojih najboljših močeh živeli naprej. Seveda nas pestijo negotovost, strah, nemoč, toda protitelesa so ustvarila določeno brezbrižnost, pri kateri pa se dejansko samo zdi, da gre za brezbrižnost. Ta hladnost, s katero sprejemamo najhujše oblike krutosti, ob katerih zajtrkujemo iz dneva v dan, je način odpora, tega, da si rečemo: “To me še ne bo prizadelo, ali me bo prizadelo pozneje, ali morda nikoli …”
In kaj narediti s korupcijo, ki jo obupani vidimo na vsakem koraku, in to celo pri tistih, za katere smo mislili, da jih poznamo in da so brez madežev? Spet vidimo brezbrižnost, izogibanje odgovornosti in še naprej hodimo naprej, kot da nismo ničesar videli, saj čutimo, da bi bil vsak odpor ne le brezploden, temveč da bi tudi ogrozil našo varnost. Nekateri vstopijo v to igro in jo opravičujejo; drugi pa se postavijo na stran, da se ne bi okužili. Tako ali drugače zaradi omenjenih protiteles vidimo kot nekaj skoraj običajnega tisto, zaradi česar bi nas bilo sram, če bi poslušali svojo vest.
Bolezen na ravni razmišljanja
Tudi ideje, ki prevladujejo danes, napadajo različni virusi. Kot prvo, ni običajno imeti ideje, misliti; prej lahko govorimo o precej bornem skupku javno sprejetih mišljenj, ki so podvržena spretni manipulaciji, in ker ni drugega, vsi privzamemo ta mišljenja. Tudi proti tej bolezni so se pojavila “protitelesa”: to je, da asimiliramo te ideje – če si sploh zaslužijo ta naziv – in zavržemo vse druge, ki jim nasprotujejo. Toda ta pasivnost dejansko za nas ni preveč dobrodejna. Je le podzavestno priznanje tega, da se nismo naučili razmišljati z lastnimi sredstvi in da tudi če bi to poskušali, bi nas označili kot nore.
V teh okoliščinah nam preostajata dve možnosti: lahko se prepustimo spremembam ter ustvarjamo vse bolj umetne generacije, prilagojene deformirajoči kontaminaciji, ali pa te spremembe zavrnemo in poiščemo sredstva, s katerimi lahko očistimo zrak, čustva in ideje. Ta zadnja naloga je težak oreh: treba se je namreč spopasti z umazanijo, v kateri se utapljamo, pri čemer moramo vložiti kar nekaj naporov, da bi si še utrli poti skozi njo. Toda vredno je truda.
Gledamo, vendar ne vidimo
Ne vem, ali naš svet trpi zaradi neustreznega delovanja čustev ali pomanjkanja tankočutnosti. Človeško telo je očitno dovolj “opremljeno” s tipom, sluhom, vidom, okusom in vohom, da se lahko dobro znajde in zadosti svojim potrebam. Zato menim, da manjka predvsem tankočutnosti, da napačno uporabljamo svoja čutila ter da je napaka v miselni in zavestni predelavi tega, kar zaznamo s čutili.
Danes je nekaj povsem običajnega gledati, vendar ne videti. Oči delujejo, gledajo, vendar gredo stvari mimo njih, ne da bi jim dale kakršno koli pomembnost. Navadili smo se na najbolj žalostne, na najbolj ponižujoče, na najbolj grozljive in divje podobe, ki jih vidimo neposredno pred svojimi očmi ali pa na kinematografskih in televizijskih platnih. Življenje tako za nas postane fikcija, ki nas zaposluje le mimobežno in za nekaj trenutkov.
Okoli nas se vsakodnevno dogajajo stvari, ki bi nas morale premakniti in zavezati k ukrepanju … vendar se to ne zgodi. Za vse nam je vseeno. Ne zanimajo nas kriki in jok v hišah sosedov, raztrgani berači na ulicah, to, kako nekdo nekaznovano nekoga udari ali ga okrade, tujci brez cilja, ki tavajo od enega mesta do drugega, dokler ne zaidejo na enostavno pot kriminala … Gledamo, ne da bi videli, ne da bi ukrepali, kot da bi bili ljudje imaginarni, neresnični, kot da bi bili mi sami v nepredirnem mehurčku.
Na drugi strani vojne, revščina, politične igrice, korupcija nepopravljivo uničujejo ljudstva, medtem ko mednarodne organizacije, ustanovljene za preprečevanje katastrof, pošiljajo svoje opazovalce … ki pa prav tako gledajo, ne da bi videli. Sterilne nacionalne ustanove imajo v enem ali drugem mestu sestanke in sprejemajo dolge deklaracije z rednimi odpori in prikritimi grožnjami ukrepanja, ki pa se ne uresničijo, razen če so ekonomski interesi dovolj močni.
Je tako težko ukrepati?
Ljudje pa ne znamo pogledati niti vase. Oči uporabljamo samo za gledanje zunanjega, pomanjkljiva sposobnost dojemanja pa ne prizadeva le zunanjega, temveč tudi notranji svet. Večinoma živimo skupaj, ne da bi se sploh poznali. Tako minevajo leta, ne da bi lahko sanje iz mladosti postale resničnost, ker ni živega in aktivnega pogleda, ki nas pripelje do dejanj, izvirajočih iz entuziazma in volje. Nasprotno, najvišje aspiracije so zatrte in umrejo v imenu te posebne slepote odprtih oči, ki niso sposobne videti.
Če bi ukrepali, bi to bilo morda tako razumno, kot bi si bilo razumno prilastiti in ustrezno uporabiti to, kar nam pripada po naravi, začenši s tem, da se naučimo združiti vse čute in tankočutnost v inteligenten pogled: oči s srcem in razumom.
Delia Steinberg Guzmán, predsednica mednarodne Nove Akropole
