Guru v celostni jogi

Kot je najvišja šastra celostne joge, večna Veda, skrita v srcu vsakega človeka, tako je skrit v nas tudi najvišji vodnik in učitelj, notranji Vodnik, Učitelj sveta, džagadguru. S sijočo lučjo svojega znanja uničuje našo temo in ta luč se spreminja v naraščajočo slavo njegovega samrazodevanja, postopoma razkriva v nas svojo naravo svobode, blaženosti, ljubezni, moči, nesmrtnega bitja. Kot zgled nam predstavi svoj božanski primer in preobrazi nižjo naravo tako, da odseva tisto, kar hoče. Z lastnim vplivom in prisotnostjo v posamezniku mu omogoči, da se lahko poisti s splošnim in presežnim.

Kakšna je vodnikova metoda in kakšen je njegov sestav? Nobene metode nima in hkrati vse. Njegov sestav predstavlja naravno organizacijo najvišjih procesov in vzgibov, ki jih je narava sposobna. Ko se enako resno uporabljajo tako pri najmanjših in navidez nepomembnih podrobnostih in dejavnostih kot tudi pri največjih zadevah, nazadnje vse povzdignejo k Luči in preobrazijo. Saj v njegovi jogi ni ničesar tako majhnega, da bi ne bilo uporabno in ničesar tako velikega, kar naj ne bi poskušali. Kot služabnik in učenec Mojstra nima opravka s ponosom in sebičnostjo, saj je zanj vse opravljeno od zgoraj, in tudi nima pravice obupovati zaradi svojih osebnih pomanjkljivosti ali spodrsljajev svoje narave. Kajti sila, ki deluje v njem, je brezosebna ali nadosebna in neskončna.

Popolno priznanje tega notranjega Vodnika, Mojstra joge, gospoda luči, uživalca in cilja vseh daritev in prizadevanj, je najpomembnejše na poti celostne popolnosti. Ni pomembno, ali v njem vidimo najprej brezosebno Modrost, Ljubezen in Moč, ki je izza vsega, ali Absolutno, ki se razodeva v relativnem in ga privlači, ali pa svojo najvišjo Bit in najvišjo Bit vsega, Božansko osebo v nas in v svetu v eni izmed njegovih – ali njenih – neštevilnih oblik in imen, ali pa kot vzor, ki si ga je izmislil um. Na koncu spoznamo, da je vse to skupaj in še več tega. Vrata uma, ki vodijo k umevanju Njega, se glede na dotedanji razvoj in sedanjo naravo nujno razlikujejo.

OGLAS

Tega notranjega Vodnika sprva pogosto zakriva naše močno osebno prizadevanje in preobremenjenost ega s samim seboj in svojimi cilji. Ko se povečuje jasnost in zmešnjava egoističnega prizadevanja odstopi prostor spokojnejšemu samospoznavanju, prepoznamo v sebi vir rastoče luči. To prepoznamo za nazaj, ko uvidimo, koliko nerazumljivih in nasprotnih vzgibov smo se posluževali na poti proti cilju, ki ga pričenjamo zaznavati komaj sedaj, in kako je bil razvoj našega življenja celo pred stopanjem na pot joge namerno voden k njegovemu preobratu. Kajti šele sedaj začenjamo dojemati pomen svojih bojev in prizadevanj, uspehov in neuspehov. Končno smo zmožni dojeti tudi smisel svojih preizkušenj in trpljenja ter ceniti pomoč, ki nam je bila dana z vsemi bolečinami in odpori pa tudi padci in spotikanjem. Tega božanskega vodstva kasneje ne prepoznavamo za nazaj, ampak takoj po tem, kako presežni Videc oblikuje naše misli, vseobsegajoča Moč našo voljo in dejanja, vseprivlačujoča in vsepresnavljajoča Blaženost in Ljubezen pa naše čustveno življenje. Prepoznamo ga tudi v bolj osebnem razmerju, ki se nas najprej dotakne ali nas končno zajame; čutimo večno navzočnost najvišjega Mojstra, Prijatelja, Ljubimca, Učitelja. Prepoznamo ga v srži svojega bivanja, ko se to razvija v podobnost in enost z večjim in širšim bivanjem. Spoznamo namreč, da ta čudežni razvoj ne izhaja iz naših lastnih prizadevanj; večna Popolnost nas oblikuje v svojo lastno podobo. Mojster naše joge je tisti, ki je Gospod ali Išvara jogijskih filozofij, Vodnik v zavestnem bitju caitjaguru aliantarjamin, Absolutno mislecev, Nespoznavno agnostikov, vesoljna Sila materialistov, najvišja Duša in najvišja Šakti, Edini, ki ga v različnih verstvih različno imenujejo in upodabljajo.

Videti, spoznati, izpolniti in spreobrniti se v tega Edinega v svoji notranji biti in v vsej svoji zunanji naravi, je bil vedno skrivni cilj, sedaj pa postaja zavesten namen našega telesnega bivanja. Zavedati se ga v vseh delih svojega bitja in prav tako v vsem, kar vidi ločujoči um zunaj našega bitja, je dovršitev posamične zavesti. Biti posedovan od njega in posedovati ga v sebi in v vsem je skrajnost vsake oblasti in mojstrstva. Uživati ga v vsakem izkustvu nedejavnosti in dejavnosti, miru in moči, enosti in različnosti je sreča, ki jo nejasno išče dživa, posamična duša v svetu. Samo s tem je določljiv cilj celostne joge. To je v osebnem izkustvu upodobljena resnica, ki jo je splošna narava skrila vase, in ki si jo prizadeva razkriti. Gre za spreobrnitev človeške duše v božansko in naravnega življenja v božanskega.

Najzanesljivejša pot k celostni izpolnitvi je, da najdemo Mojstra skrivnosti, ki biva v nas, da se nenehno odpiramo božanski moči, ki je božanska modrost in ljubezen hkrati, in da ji zaupamo lastno spreobračanje. Toda sebična zavest to na začetku zelo težko izpelje. Če pa že izpelje, težko opravi to popolno in v vsakem vlaknu naše narave. Najprej je to težko, ker naše sebične navade v razmišljanju, občutenju in počutju zaprejo poti, po katerih lahko pridemo do potrebne popolnosti. Nato je težko tudi zato, ker pripomočke za to pot: vero, predanost in pogum težko doseže človek, ki ga zamegljuje ego. Božansko delovanje ni tisto delovanje, ki si ga egoistični um želi ali ga odobrava. Kajti, da bi dosegel resnico, se poslužuje zmote, da bi dosegel blaženost, uporablja trpljenje, in da bi dosegel popolnost, uporablja nepopolnost. Ego ne more videti, kam je voden. Vodenju se upira, izgublja zaupanje in pogum. Ta slabost bi bila brez pomena, saj božanskega Vodnika v nas upor ne gane, zaradi pomanjkanja naše vere ne obupuje in naše šibkosti ga ne odbijajo. V njem sta vsa materinska ljubezen in učiteljeva potrpežljivost. Toda ko ne pristanemo na vodenje, izgubimo zavest, čeprav ne vseh dobrobiti – nikakor pa ne vseh možnosti – ki jih takšno vodenje ponuja. Ne pristajamo pa zaradi tega, ker se nam ne posreči razločiti svojega višjega jaza od nižjega, prek katerega pripravlja svoje samorazodetje. Zaradi njegovega ravnanja in še posebej zato, ker v nas deluje prek naše narave in ne prek zaporedja neomejenih čudežev, ne moremo videti Boga ne v svetu in ne v sebi. Človek pa zahteva čudeže, da bi veroval, hoče zaslepitev, da bi videl. Takšna nepotrpežljivost, nevednost, se lahko spreobrne v veliko nevarnost in nesrečo, če se upiramo božanskemu vodenju in kličemo vase drugačno popačeno silo, ki bolj ustreza našim nagibom in željam, in jo prosimo, da nas vodi, ter ji pripisujemo božansko naravo.

Medtem ko je človeku težko verjeti v nekaj, česar ne vidi v sebi, pa zlahka verjame v tisto, kar si lahko predstavlja kot zunaj sebe. Duhovni napredek pri večini ljudi zahteva podporo od zunaj, predmet vere zunaj nas samih. Potrebuje zunanjo podobo Boga ali pa zunanjega človeškega zastopnika: utelešenje, preroka ali guruja. Lahko pa zahteva oboje in oboje dobi. Kajti skladno s človeško potrebo se za prenos svojega vodenja Božansko razodeva kot božanstvo, kot božanski človek ali preprosto kot človek z debelo preobleko, ki tako uspešno prikriva božanskost.

Hindujski duhovni nauk ima za takšne človekove potrebe pojem išta devata, avatar inguru. Z išta devata, izbranim božanstvom, ni mišljena kaka manjvredna Moč, ampak ime in podoba presežnega in občega božanstva. Skoraj vsa verstva temeljijo (ali pa ga uporabljajo) na kakšnem takšnem imenu in podobi Božanskega. Človek jo očitno potrebuje. Bog je Vse in več kot Vse. A kako naj si človek zamišlja nekaj, kar je več kot Vse? Celo samo Vse mu je sprva pretežko, kajti s svojo dejavno zavestjo predstavlja omejeno in izbirajočo tvorbo in se zato lahko odpira samo tistemu, kar se sklada z njegovo omejeno naravo. V Vsem pa so stvari, ki so za njegovo dojemanje pretežke in prestrašne za njegova rahla čustva in trepetajoče občutke. Ali pa si preprosto ne more predstavljati samega sebe kot Božansko, ne more se približati ali priznati nečesa, kar je preveč oddaljeno od kroga njegovega nevednega ali enostranskega pojmovanja. Zato je neizogibno, da si Boga predstavlja v lastni podobi ali pa v obliki, ki ga presega, se pa ujema z njegovimi najvišjimi težnjami in jo lahko dosežejo njegova čustva ali razum. Sicer bo težko stopil v stik in se združil z Božanskim.

Celo v takšnem primeru bo njegova narava zahtevala človeškega posrednika, tako da bo lahko čutil Božansko v nečem, kar je povsem blizu njegovi človeškosti in zaznavno človeškem vplivu in primeru. Temu je zadoščeno s pojavitvijo Božanskega v človeški podobi, utelešenju, avatarju: Krišni, Kristusu, Budi. Ali pa če mu je pretežko prazumeti, se Božansko predstavlja prek manj čudežnega posrednika: preroka ali učitelja. Saj so se mnogi, ki ne morejo razumeti božanskega človeka ali ga niso voljni sprejeti, pripravljeni odpreti višjemu človeku, ki ga ne imenujejo utelešenje, ampak učitelj sveta in božanski predstavnik.

Tudi to ne zadošča. Potreben je živ vpliv, živ primer, sedanji napotki. Saj jih je zelo malo, ki lahko iz nekoč živečega učitelja in njegovega nauka, iz nekega utelešenja v preteklosti in njegovega zgleda in vpliva napravijo živo silo v svojem življenju. Za te potrebe ponuja hindujski nauk razmerje med gurujem in učencem. Guru je lahko včasih utelešenje ali učitelj sveta. Toda zadošča, da učencu predstavi božansko modrost, posreduje nekaj božanskega vzora ali mu da čutiti uresničeno razmerje med človekom in Neskončnim.

Sadhak integralne joge se bo skladno s svojo naravo posluževal vseh teh pripomočkov. Mora pa se izogibati izjemni težnji sebičnega uma, ki kriči: Moj Bog, moje utelešenje, moj prerok, moj guru, in ga postavlja nasproti drugim uresničenjem v razkolniškem ali gorečnostnem duhu. Izogniti se je treba vsakemu sektaštvu, vsakemu fanatizmu, kajti ne ujema se s popolnostjo božanskega uresničenja.

Nasprotno, sadhak celostne joge ne bo zadovoljen dokler v svoje pojmovanje ne vključi vseh drugih imen in podob božanstva, ne vidi svojega išta devate v vseh drugih, ne združi vseh avatarjev v enosti Njega, ki se spusti v avatarja, dokler ne poveže resnice vseh naukov v ubranost neskončne modrosti.

Prav tako ne sme pozabiti na namen teh zunanjih pripomočkov, ki naj bi prebudili njegovo dušo Božanskemu v sebi. Ničesar ni mogoče do konca doseči, če ne dosežemo tega. Ni dovolj, da častimo Krišno, Kristusa ali Budo, če ne odkrijemo in oblikujemo Bude, Kristusa ali Krišne v sebi. Tudi vsi drugi pripomočki nimajo drugega namena. Vsak je most med človekovim nespreobrnjenim stanjem in odkritjem Božanskega v njem.

Šri Arobindo, SA20,61-TJ
arja.in