Veliko mi pomenijo trenutki, ki jih lahko preživljam sama. V miru in »tišini«, ko v vasi ni slišati človeškega glasu,niti glasu traktorjev, “motorke”… Tudi čebljanje ptičk je v današnjem jutru bolj umirjeno, saj včasih že ob četrti uri zjutraj glasno žvrgolijo. Takšna jutra so nedeljska jutra. Nedeljska jutra, ko so tudi preleti na nebu redkost.
Moj dragi je šel na kolo, jaz pa v svoj kotiček miru. Če bi se dalo bi ubežala tudi svojim mislim, vendar kratkoročno in kar takoj pač to ni možno.
Moj pogled prešine steklenička z eteričnim oljem Bosvelije, vendar pozornost takoj preusmerim na zavedanje, da mi narava ponuja različne vonjave kot so plodovi dreves, dišeče grmovnice in pridelki z vrta ter bližnjih njiv.
“Nedelja je dan za druženje« , bi rekli marsikateri. Dan, ko družina poskuša preživljati skupne trenutke izgubljenih dni minulega tedna. Pri nas pa je drugače. Naša družina šteje le dva člana. Skupne trenutke preživljava z mojim dragim malo po malo, vsak dan posebej. Kdaj bi kdo od naju želel več in bi to rad nadoknadil s skupnim »nedeljskim« preživljanjem časa, vendar drug drugemu dava darilo, da del dneva preživiva za stvari, ki osrečujejo vsakega posamezno in del dneva preživiva skupaj, ker se zavedava, da je za ohranjanje najinega odnosa skupno preživljanje časa pomembno. Kot je pomembna svoboda v odnosu. Sklenila sva kompromis, ki poteka spontano z opazovanjem drug drugega, s čutenjem in z izražanjem.
Se tudi kdaj kdo pritoži… seveda običajno jaz.
In ko takole letijo misli skozi mojo glavo, nezavedno predelujem svoj odnos do življenja, do ljudi, do partnerja, do družine, živali, stvari…
In nehote me oblije hvaležnost, ker imam vse. Vse kar je nujno potrebno za življenje in vse, kar lahko štejem kot nad-standard. Vidim, slišim, vonjam, okušam. Hodim, sedim, razmišljam. Čutim, mislim! Se prepuščam… Imam dom, družino (partnerja, otroke, starše, sorodnike), vedno več pristnih prijateljev, službo, avto, svobodo, mir, voljo… Čeprav hočem več (to razlagam kot nenehno rast), se zavedam, da imam vse in da sem lahko zaradi tega srečna. In ker sem srečna sem tudi hvaležna.
Ravno zaradi teh spoznanj ljubim svoje trenutke osame. Ljubim jih zaradi inventure preteklih dni. Ljubim jih zaradi spoznanj, lepih ali manj lepih, saj inventura minulih dni, inventura misli vedno na koncu prinese svobodo, čeprav se medtem kdaj lahko srečamo z bolečino.
In ker zmorem vse to in ker lahko dopuščam, ker se lahko izražam in ker sem lahko v trenutku, sem zaradi vsega tega HVALEŽNA SEBI!
