Še pred tednom dni mi beseda hvaležnost ni vzbudila nikakršnih močnejših čustev. Seveda sem kot pridna učenka naštevala v mislih stvari in osebe za katere sem hvaležna v življenju, vendar nekakšnih globljih čustev pri tem nisem čutila. Kaj sploh je hvaležnost? In zakaj je potrebno to čustvo obešati na velik zvon?
Izkušnja ”tragedije” ki je v sekundi spremenila vsa moja stališča je bila ena sama nevihta… Večini je prinesla dolgo pričakovano ohladitev, po vročinskem valu, mojem bratu pa v trenutku spremenila življenje. Kot kartonsko škatlo je sunek vetra dvignil celotno streho in jo zalučal na bližnji travnik. Ko sem dobila klic, sem se zlomila kot mali otrok. Moj brat nima stalne službe, niti družine. Živi čisto sam in se komaj preživlja iz meseca v mesec. Živi pošteno in se trudi z priložnostnimi deli po svojih najboljših močeh. To je njegov konec. Nima denarja, da bi lahko popravil nastalo škodo. Zakaj se takšne katastrofe dogajajo majhnim ljudem?
Hiška v kateri živi je dotrajana, zlasti streha je bila nujno potrebna obnove. Vendar denarja ni bilo. Ko sem prišla na kraj dogodka, je bilo vse polno gasilcev in sokrajanov, ki so se trudili rešiti, kar se je dalo. Globoko ganjena in še v šoku, sem se zavedla, da se dogaja nekaj čudnega, meni nepredstavljivega. Skozi življenje sva se z bratom vedno prebijala brez tuje pomoči, tako da je bilo globoko v meni zakoreninjeno prepričanje, da si za vse vedno sam. In potem se ozrem po kaosu, kjer se vsi trudijo in rešujejo lastnino, ki sploh ni njihova. In jo začutim prvič v življenju v vsej svoji veličastnosti – HVALEŽNOST… oblijejo me solze, zmanjka besed, zavem se razsežnosti trenutka. In tragedija se spremeni v nekaj najlepšega, kar sem doživela v svojem življenju. Naslednji dan se vreme umiri. Pomoč začne prihajati dobesedno iz vseh strani. Srce igra v neskončni hvaležnosti, oči se zarosijo vsakič, ko sprejmem pomoč in zavem se majhnosti besede HVALA. Kako opisati občutke, ki presegajo čisto vse besede? Kako se zahvaliti za vso pomoč dobrih in sočutnih ljudi? Kako poplačati vso to dobroto? Prosim vesolje za pomoč. Da nekako povrnem ali nekako poplačam trud in nesebično dajanje. Kmalu dobim odgovor…
Ko daješ iz srca, dobiš veliko, veliko več. Energija se podvoji in te obdaruje na drugih področjih. Ko pomagaš iz nesebičnih razlogov se ti dvigne vibracija in ti olajša tvoje bitke. Dajati je prejemati. V stiski in obupu se rodijo novi začetki.
Ko sem si dovolila stopiti izven dogajanja in videti to lepoto, sem se zavedala kako bogati smo v resnici. Kako močni smo, ko stopimo skupaj. Neverjeten red je v kaosu, če ga le lahko pogledaš iz pravega zornega kota.
Potem sem pozorneje opazovala ljudi, ki so nam nudil svojo pomoč in spet so se mi zasolzile oči, ko sem videla kako so se spremenili, ko so darovali iz srca. Neka posebna iskrica jim je osvetlila pogled, izžarevali so posebno energijo. Dobila sem svojo potrditev.
Dajati je prejemati.
Hvaležna sem za vsakega, ki je kakorkoli pomagal v težkih trenutkih, hvaležna za vse, ki še boste. Upam in želim si, da začnemo deliti in sprejemati. Komerkoli in kjerkoli. Mogoče tudi ti, ki bereš ta blog začutiš potrebo, da bi pomagal bližnjemu. Časi so kruti, ljudi v stiski je veliko. Zato odpri srce in se prepusti ter pomagaj po svojih močeh. Včasih je že objem in stisk roke za nekoga, ki je čisto sam zelo veliko. Privoščim čisto vsakemu, da začuti lepoto dajanja in prejemanja. Še je upanja za ta svet. Tukaj živijo dobri in srčni ljudje. Zdaj sem v to popolnoma prepričana, ne glede kaj pišejo in govorijo v medijih. Hvaležnost je močno in prelepo čustvo, ki topi stare zamere in združuje ljudi. Pošiljam ga tudi tebi, ki to bereš. Širi ga naprej med ljudi, da ne bo pozabljeno spalo nekje na dnu srca!
Objem Simona
Masaže Monca – terapevtske masaže, Tesla Metamorfoza, Vodene meditacije in Svetovanje s kanaliziranjem
Internetna stran
