Premišljevanje o lastni moči
Imamo pravico pomagati ljudem v stiski? Tu mislim predvsem na naše najbližje. Ali ni to en velik paradoks? Nudimo pomoč zato, da lahko rečemo, »Ah, kako smo dobri!?« ali sledimo svojemu izkustvu, ko razumemo in vidimo, da nekdo potrebuje ponujeno roko, in to storimo? Mar s pomočjo res nekoga prikrajšamo za lastno izkustvo? Vsak izmed nas nosi svoj ‘križ’ ali svojo karmo. Toda mar nismo brali, da je tudi Jezusu priskočil na pomoč nekdo in nesel njegov križ del poti, mu ni Veronika s prtom obrisala pot z obraza ter olajšala trenutek? Mar nam pri karmi ne pomagajo Mojstri modrosti s svojim vijoličastim plamenom in svojimi žarki? Ali nam ne pomagajo angeli, predvsem nadangel Rafael z žarkom zdravljenja?
Kdo nam pravzaprav lahko pomaga? Pravzaprav nam ne more nihče, vse je v nas, vsa moč in odgovornost! Odgovornost ni mišljena kot neka kazen, temveč kot darilo, da imamo zmožnost poskrbeti za nekaj, kar nam je dano. Smo božji otroci in kot taki imamo pravico biti soustvarjalci. Lahko pa seveda prosimo za pomoč in prošnja zagotovo prikliče odziv! Včasih morda ne tako kot bi sami želeli, pa vendar se prošnji odzove na način, ki je v skladu z božanskim načrtom posamezne duše.
Na neki delavnici sem naletela na trditev, »Če nekomu ponudimo pomoč, mu s tem damo vedeti, da sam ni sposoben narediti potrebnega.« Ostra trditev, mar ne!? Prav vsi imamo v sebi neko pra-vedenje, kaj je prav in kaj ne in zagotovo smo vsi že doživeli, kako blagodejno de, ko nam nekdo ponudi roko, nam prižge svetlobo z iskrenim nasmehom, nas razume in verjame v nas. To je zagotovo milost in brezpogojna ljubezen.
Kakšna naj bo ta pomoč? Veliko je, da nam nekdo odstre tančico, nam pokaže orodje, ki nam bo v pomoč pri soočanju, premagovanju težave. Na prvem mestu je seveda poslušanje z odprtim srcem, empatija in sočutje. Ljudje smo tako zelo lačni razumevanja in osebnega stika, da se pogosto zatečeno v lastno temo in pestujemo bolečino, iščemo krivce zunaj sebe in ne v sebi. In to je začarani krog, ko se ujamemo v lastno pomilovanje.
Včasih so temne sile tako močne, da čeprav vemo, kako dobro bi nam delo, da prižgemo svečko, preberemo kako besedilo, ki bi nas pomiril in dvignil duha, pa tega preprosto nismo v stanju narediti. Takrat dobro dene, da samo ozavestimo dihanje in ‘vklopimo’ zavedanje, da izdihujemo tegobe, napetosti, vdihujemo pa svežo energijo, svetlobo. Toda, brez popolnega izdiha ne more biti popolnega vdiha! Torej, takrat samo dihamo. Dihamo ter umirimo svoje misli, dokler ne začutimo popolne sproščenosti. Ozavestimo tudi vso podporo nam dragih ljudi in celotnega vesolja.
Molitev je naš notranji pogovor, ki lahko poteka tudi takole (iz knjige Nadangel Rafael sporoča):
- »Duša, povej mi, kaj želiš. Razodeni se. Prosim za tvoje vodstvo. Bog v meni, vzemi vse moje skrbi in vse, kar me ločuje od tebe.
- Jaz sem Luč. Priznavam moč svojega srca. Vse, kar potrebujem, črpam iz moči svojega srca. Jaz sem Luč in nihče razen mene ne more zmanjšati njene svetlobe.«
Zagotovo ne moremo z razumom doumeti vsega. Naše življenje je polno blagoslovov, ki jih sprejemamo same po sebi umevne. Včasih je res dobro ustaviti se in si prisluhniti, prisluhniti svojemu dihu ter ozavestiti, kaj pravzaprav se dogaja v nas samih že samo z dihanjem. In ko bomo tako slišali, kako utripa tudi naše srce, se bomo lažje uskladili z utripom Zemlje. Takrat bomo tudi spoznali, da je v življenju za vse poskrbljeno, če smo le v sozvočju s seboj.
Včasih poiščemo pomoč, vendar si kar ne upamo verjeti, da smo sami ustvarjalci svojega življenja. Takrat vso odgovornost zopet preložimo na drugega, in se ponovno ujamemo v lastno past. Včasih se bojimo sprememb v svojem življenju, bojimo se narediti kaj dobrega zase, bojimo se lastnega uspeha in odgovornosti. Bojimo se, da ne bomo imeli več izgovorov za svoj lastni neuspeh.
Vsi imamo izkušnjo, kako je, če nas boli glava. Veliko raje vzamemo aspirin, namesto da bi se vprašali, kaj moramo odpustiti, kje smo slabo mislili, se morda vprašali, če smo zadostno poskrbeli za potrebe telesa. V trenutku nam je pomembno samo to, da glavobol preneha, da bomo lahko nadaljevali s svojimi dejavnostmi, ne da bi, kaj spremenili. Sebe pa ne slišimo, morda organizem potrebujem nekaj trenutkov v naravi, ali več vode … Ko bi le zmogli ozavestiti našo notranjo moč, ki se izraža vsak dan v drobnih stvareh, bi si lahko marsikaj olajšali.
Z vdihom se je začelo življenje in z izdihom ga končamo. Vmes pa le prosimo za pomoč, da nas nekdo ponovno ljubeče usmeri v nas same. Nihče nam ne more dati tistega, za kar mislimo, da nimamo. Kaj, vendar naj bi to bilo? Gre za Ljubezen, ki je v nas samih, izvor nje je v naših srcih. Naslednjič, ko bomo prižgali svečko, ozavestimo, da prižigamo svoj notranji plamen … Nikakor ne ugašajmo sveče tako, da bi pihnili vanjo, saj vendar vemo, da naš dih predstavlja življenje samo, zato ga nikakor ne sme jemati, četudi je to le simbolni plamenček na sveči.
V branje vam priporočam knjigo Nadangel Rafael sporoča
