Moja predstava imeti manj, pomeni imeti več. Imeti več življenja in manj obremenitve.
Zakaj imeti nekaj v lasti? Sprašujem se zakaj bi si želeli (pre)veliko hišo, nov moderen avto, specialno kolo in torbico, ki je zadnji hit? Ker je moderno? Čeprav ne potrebujemo bi imeli zato, ker želimo tekmovati, se primerjati ali samo želimo pozornost? Morda zato, da se za kratek čas potolažimo in se počutimo srečne?
Ko imaš manj, imaš tudi manj skrbi, strahu in stresa. Si miren in ceniš tisto kar ti je res pomembno.
Ko imamo in na veliko kopičimo materialno in na zunaj vredno s tem hkrati povečujemo izdatke. In če večamo izdatke avtomatsko sami sebi stopnjujemo napetost, smo živčni in si ustvarjamo dodatne težave, katerih ne bi bilo, če ne bi hoteli in želeli vseh teh stvari, ki nas potem nervirajo. Bi si morda želeli prekiniti krog vseh trgovskih manipulacij in umetno ustvarjanje potreb in želja? Preden se odločamo za nakup je potrebno razmisliti kaj je za nas vredno in kar samo mislimo, da je vredno.
Sprašujem se zakaj bi želeli z zunanjostjo dokazati nekomu, da smo mi nekaj vredni? Ne vem zakaj je tako močna potreba hlastati po nekaj kar si želimo samo zaradi tega, da bomo ponosni in da bi se počutili pomembne. Zakaj bi na tak način iskali in kazali svojo vrednost drugim?
Ko dojameš, da te nekdo spoštuje zaradi stvari, ki jih imaš v lasti, takrat je jasno, da nekoga s takšnimi načeli v življenju pač ne potrebuješ. Žalostno je, da čutimo potrebo po menjavi avta zaradi tega, ker ga je ravno zamenjal naš prijatelj, sorodnik ali sosed. Samo zato, da mu pokažemo, da mi tudi lahko, v bistvu pa avta ne potrebujemo, ker imamo do službe 3 minute peš hoje. In zakaj bi ženska na primer potrebovala 16 parov čevljev z visoko peto? Obuješ lahko naenkrat samo ene. Ne vem, morda potrebuješ 3 pare, razumem, ker vsaka barva ne paše k obleki ampak zakaj še več? In hudo mi je, ko vidim, da nekdo zapravlja denar za stvari za katere se sploh ne vpraša ali to rabim? Je uporabno? Je nujno ta trenutek, je življenjsko potrebno? Saj vsake toliko časa se pocartljamo in se nagradimo, kupimo nekaj kar si že dolgo želimo, ampak ali ne bi bilo bolje, da smo zavestni potrošniki in premislimo preden impulzivno skočimo in takoj kupimo, potem pa nečesa sploh ne uporabljamo. Pač imamo, ker je fensi in imajo vsi okrog nas. In potem ne vemo najti niti primernega prostora za pravkar kupljeno posodo ali nov par obutve.
Ali morda nek izdelek rabi samo naš prijatelj ego, ki si stvar želi dobiti, da bi pred drugim imel občutek, da je cenjen. Ni nam potrebno dokazovanje in velikokrat opazim primerjanja in razkazovanje pametnega telefona ali tablice, računalnika. Nekdo potrebuje vso to moderno tehnologijo za svoje delo, da preživi. Da, saj razumem, da ne bo pomote, tudi sama imam telefon in prenosnik, ampak v veliko primerih temu ni tako in smo ubogi, ko želimo s tem nekomu dati vedeti, da smo zaradi teh naprav dobri, pomembni ali vredni. Ne obsojam, samo moje gledanje in moja resnica je, da na žalost (ali na srečo) nismo vredni zaradi stvari.
Želim, da bi človek nehal iskati zunaj in bi raje raziskal in pokazal vso svojo notranjo lepoto, zaradi katere je vreden. In vreden je veliko več kot vsa lastnina, ki jo premore. In ti zakladi, ki jih sami velikokrat ne opazimo in ne zaznamo čakajo, da bi lahko bili videni. Vse smo zakamuflirali in pokrili z več plastmi odej kot se zavedamo in še dodajamo. Kupujemo, se kreditiramo, trošimo za navlako, se grebemo in smo ponosni na to kaj imamo, poglejte koliko vsega in še fizično zlagamo stvari v že tako prepolne omare namesto bi stvari podarjali, zmanjševali in stroške več kot prepolovili. Poglejte z druge strani, kaj, če se zgodi, (srčno upam in si želim, da ne), da nam celotno imetje zgori, nam ga zasuje plaz in nam ne ostane niti ena žlica več? Kdo ali kaj smo potem?
Navajeni smo kupovati ljubezen, vrednost in želimo sprejemanje ter naklonjenost drugih. Vse to hočemo pridobiti s stvarmi in iščemo na napačnem mestu. Iščemo in želimo si občutek izpolnjenosti in sreče v kratkotrajnih rešitvah. To pa nas na koncu pokoplje in ugotovimo, da ni bilo vredno iskati bližnjice, ker je v resnici najdaljša pot. Raje odstranjujte- mentalno in fizično.
Razmišljam… Sem imela hišo in jo zapustila. Sem se preselila v drugo hišo in jo izgubila. Sem imela tretjo hišo in je tudi nimam več. Sem imela avto in sem ga prodala. Sem imela telefon in sem ga razbila. Še veliko bi lahko zapisala ampak nič od tega ni pomembno. Ker vse to materialno lahko gre na tak ali drugačen način od nas in znova od znova in spet lahko kupimo, zgradimo in si lastimo.
Vedno ostane nam to, kar smo in kar smo doživeli. In nihče nam ne more vzeti izkušenj in znanja, ne gre vzeti lepih doživetij in spominov iz potovanj. Ne gre odstraniti vseh tistih občutkov, ko se smejimo in veselimo z drugimi ljudmi. Plesa in petja se spomnimo in nikoli ne pozabimo tistega kar se ne da prijeti. Lepi trenutki in spomini nam ostanejo, radosti ob tem, ko smo premagali ovire se ne da izbrisati. Navdušenja ne gre vzeti. Ljubezni in strasti do življenja ne gre prezreti. Notranje moči nam ne more nihče zatreti.
Popolnoma se strinjam, da je pomembno prevzeti odgovornost zase in za svoje življenje, ne razumeti sporočilnosti, da je vse nujno reducirati ampak si samo želim, da bi zavestno in spoštljivo ravnali. Do stvari, ljudi, živali in sveta. Da bi kupovali tisto kar nam je potrebno in tisto kar si srčno želimo. Ne vsepovprek, in ne vsega tistega kar je trenutni hit ali ker želimo s tem nekomu pokazati , da imamo in lahko, čeprav ne potrebujemo.
Razmislite kaj je tisto kar vam ne služi več in podarite, razdelite, prodajte! Jemlje vam čas, denar in prostor. Jemlje prostor, ker nimamo kam pospraviti in včasih kupimo celo dodatno pohištvo za stvari, ki jih hranimo za drugo priložnost. Pospravljamo oblačila, da bi jih oblekli, ko bomo shujšali. Ničkolikokrat sem tudi sama prelagala in zlagala v omare za kasneje. Veste kolikokrat sem tisto majico ali obleko tudi dejansko ponovno oblekla? Nikoli, res je. Nekdo pa morda oblačila ravno v tem trenutku nujno potrebuje. In če pomislimo, zapravljamo energijo in dragocen čas, ki nam ne bo nikoli vrnjen.
Podarite stvari in jih ne dodajati, odstranite tudi ljudi in večajte svoje notranje bogastvo, odkrijte to plat vrednosti.
V branje priporočam knjigo Zaupaj življenju >>
Ko ugotovimo kaj v življenju je zares pomembno…
ko uvidimo, da, ko imamo manj imamo v bistvu več…
Ko vemo kaj je prioriteta in si postavimo lasten vrstni red…
Ko vemo kdaj pride kaj na vrsto…potem komaj začnemo zares… pravo življenje živeti.
Ko se zavedamo, da življenje ni tekmovanje…
Ni tvoje in moje. Naše je. Skupaj imamo lahko tisto kar šteje.
Lepe trenutke, ljubezen, veselje in smeh. Ti in jaz in mi vsi smo eno, radi se in vse imejmo.
