Indigo otroci 1. del

OGLAS

Ideja o indigo otrocih se je rodila gospe Nancy Ann Tappe.

Nancy Ann Tappe govori o tem, da je indigo otroke poimenovala tako, ker je to barva, s kakršno jo vidi. Ljudje seveda stvari razumemo drugače in izjave, ki jih ne razumemo priredimo temu, kar razumemo. Logično seveda je, da je vid povezan z očmi in ker ne vidimo vsi te barve mora biti to aura, ker je to logično sprejemljivo.

A ni.

OGLAS

Ga. Tappe je namreč sinestezijstka. To pomeni, da ima nevrološko motnjo, zaradi katere hkratno doživlja oz. združuje čutne zaznave. Po domače bi rekli, da sinestezisti lahko slišijo barve, vidijo zvoke, okusijo tisto, kar otipajo, vidijo številke ali besede v barvah … Sinestezija je relativno redka, saj naj bi jo mel le vsak 20. Med njimi so najpogostejši umetniki, pisci, skladatelji … (Bethoven je recimo videl glasbo v barvah …).

Nancy Ann Tappe je sintezijstka, ki je uspela svoj dar umestiti v strukturo, ki jo je poimenovala barvalogija (Colorology) – študij osebnosti preko znanosti o barvah. Sama povezuje osebnosti ljudi z barvami, ki so pravzaprav univerzalni jezik. Ker ji je uspelo, da je iz tega naredila strukturo, bi lahko rekli, da ji je uspelo priti do arhetipov, ki so predstavljeni z barvami. Iz tega lahko sklepamo, da je indigo barva ime za otroke/ljudi, ki posedujejo določene lastnosti, delujejo na določen način in to ona zaznava, kot barvo indigo.

Tako, kot za neke ljudi rečemo, da so sončni, da so rumeni, tako za te rečemo da so indigo. A hkrati ne govorimo o barvi aure.

Doreen Virtue v svoji knjigi The care and feeding of Indigo Children, indigo otroke opisuje kot posebno vrsto posameznikov, ki so prišli na naš planet, da nas obdarujejo s svojimi darili. Vsekakor res, se pa to za nekoga, ki ni naklonjen tej ideji, sliši to tako, kot da so nezemljani prišli na zemljo in jo bodo sedaj zavzeli …

Pravzaprav so indigo otroci »samo« otroci, ki so prišli na Zemljo tako kot vsi ostali in imajo tu posebno nalogo, kot jo imajo čisto vsi ljudje. Tudi oni enkrat odrastejo. Kar je edinstvenega, je to, da imajo nalogo rušiti stare sisteme, hkrati pa nam pomagajo doseči naš potencial, da se vračamo nazaj k naravi in uporabljamo svoje duhovne darove, postajamo bolj odprti za intuicijo in za pogovor z duhovnim svetom.

Danes vem, da rušenje sistemov samo zaradi rušenja pač ni poslanstvo indigov. A o tem več v naslednjih člankih.

Ker se mi zdi tema že precej znana, vem pa, da so tudi ljudje, ki se s tem ne ukvarjajo in torej teme ne poznajo dobro, se bom na začetku ustavila pri sami teoriji in predstavila kaj indigo otroci pravzaprav so.

Lee Caroll in Jan Tober v svoji knjigi Indigo otroci opredelita indigo otroke kot otroke, za katere veljajo naslednje značilnosti:

• videti je, da indigo otroci v duhovnem pogledu »vedo, kdo so« in to že v najzgodnejših letih dajo vedeti tudi svojim staršem,
• na svet pridejo z občutkom, da so kraljeve visokosti in se temu primerno pogosto tudi obnašajo,
• imajo občutek, da »si zaslužijo, da so na svetu« in so presenečeni, če drugi ne delijo z njimi tega mnenja,
• občutek lastne vrednosti je za njih samoumeven. Pogosto zelo jasno povedo svojim staršem, kdo so,
• imajo težave z absolutno avtoriteto (avtoriteto brez razlage ali brez možnosti izbire),
• nekaterih stvari nikakor ne počno, zelo težko jim je npr. stati v vrsti,
• frustrirani so, če so sistemi ritualizirani in če ne zahtevajo ustvarjalnega mišljenja,
• pogosto vidijo boljše možnosti za to, kako bi se česa lotili, doma ali v šoli, in tako jih drugi vidijo kot otroke, ki se obstoječim sistemom upirajo in se z nobenim sistemom ne konformirajo,
• delujejo nesocialno ali pa se zapro vase, in če v bližini ni nikogar, čigar zavest bi bila podobno strukturirana, potem imajo občutek, da jih nihče ne razume. Šola je zanje s socialnega gledišča pogosto izredno težavna,
• ne odzivajo se na »discipliniranje« in na »občutke krivde« (»Čakaj, da pride oče domov in izve, kaj si napravil.«),
• niso zadržani, če je treba jasno povedati, kaj potrebujejo.

Ob branju zgornjih vrstic je imelo veliko ljudi, s katerimi sem se o tej temi pogovarjala, zadržke, češ da je to samo napaka v vzgoji in da so taki otroci razvajeni. Da bi dokazala drugače, se bom pri nekaterih najbolj “spornih” točkah malce zaustavila in jih v naslednjih člankih podrobneje razložila.

Avtor: Pia Klančar
www.nalina.si