Čutim, da še nisem dovolj poudarila tega, kar se mi zdi izredno pomembno in bom to izpostavila v tem delu, poleg tega pa se močno povezuje s še eno, velikokrat napačno razumljeno trditvijo, da indigo otroci ne prenesejo absolutne avtorite in da jim je konstantno treba dajati možnosti. Tu se zopet zelo hitro »zazankamo.«
Videla sem veliko primerov, ko so starši prišli po svojega otroka na kakšno popoldansko dejavnost in ga vprašali, če bi šel domov ali bi še ostal tam. Otrok, ki mu je bilo lepo na dejavnosti, je seveda rekel, da bo še ostal in starši so ga tako čakali in čakali. V tem primeru otrok ni imel nobenih mej, ki jih tako nujno potrebuje. Bistveno drugače je bilo v primerih, ko so starši otroka vprašali, če gre takoj ali bi bil tu še 2 minuti. V tem primeru mu postavimo meje, hkrati pa mu damo možnost odločanja in s tem avtoriteta ni absolutna.
Velikokrat se zgodi, da je avtoriteta povezana s kaznijo. Osebno mislim, da ni tako, oziroma, da ne bi smelo biti tako, vendar … resničnost je mnogokrat takšna. Zagovorniki ideje, da so indigo otroci samo razvajeni otroci, v primeru, ko pogovor nanese na kazen, povedo, da se indigo otrok ne sme kaznovati. To je še ena zmota.
Na enem izmed predavanj, ki sva jih imela s Tinetom, sva srečala mamo, ki naju je zelo resno vprašala: “Tem otrokom lahko rečemo ne?” Iskreno povedano sva se oba počutila, kot bi naju nekdo prilepil na stol. Čeljust pa se nama je od šoka vidno povesila.
Vse otroke je treba naučiti, da je za vsakim dejanjem tudi posledica. Lahko je dobra ali pa je slaba. Tako kot moramo nagraditi nekaj dobrega, moramo nekaj slabega tudi kaznovati.
Kazen v tem primeru ne pomeni klasične kazni, ko se je otroke pošiljalo v kot ali v sobo oziroma je tudi to čisto sprejemljivo, če temu dodamo še nekaj več – če dodamo pogovor. Majhen otrok ne bo razumel, če mu bomo na dolgo in široko razlagali, zakaj je bil poslan v sobo, lahko pa ga vprašamo (kar je boljše tudi pri večjih otrocih) zakaj misli, da je moral v sobo. Prepričana sem, da bodo otroci v 90 odstotkih odgovorili na vaše vprašanje pravilno. Tistim, ki pa ne bodo vedeli odgovora pa pač povemo kaj so naredili in kaj to pomeni (seveda na način, ki jim je blizu).
Zelo dobra metoda v takih primerih je tudi resnica. Ko recimo otrok naredi nekaj, kar bi bilo lahko potencialno nevarno, se z otrokom pogovorimo tako, da mu povemo, kako bi se stvar lahko končala. Vendar sama razlaga: »veš, tako bi se lahko zgodilo,« pri otrocih ne bo dosegla učinka. Bolje je, da se jim pove resničen pripetljaj – zgodbo, ki je zelo podoben temu, kar se je zgodilo njim. V to se bodo vživeli in to tudi ponotranjili.
Majhnim otrokom namesto resničnega primera povemo zgodbo, v kateri se bodo lahko povezali z glavnim junakom, ki se mu bo zgodilo to, kar bi se zgodilo njim. Ne govorimo: » lahko bi se mu zgodilo to in to, a se mu ni in se je vse srečno končalo.« Povemo nekako takole (prilagodimo glede na temperament otroka in na situacijo):
»Ker je Miha tekel po mokrih tleh, je padel in si poškodoval koleno. Rdeča kri mu je tekla po kolenu, bolelo ga je in debele solze so mu lile po licih. Mama je poklicala zdravnika, ki je prihitel s svojim avtom in Miha odpeljal v bolnico. Koleno so mu povili in mu naročili, da mora nekaj dni počivati. Zdravnik je rekel, da ne sme tekati zunaj, da se koleno ne bo še bolj razbolelo. Po treh dneh je bil Miha kot nov. Odšel je na igrišče in vsem prijateljem povedal, kaj se mu je zgodilo in jim rekel naj nikar tečejo po mokrih tleh.«
Tako si bodo otroci zgodbico zapomnili, hkrati pa tudi njen nauk, ne da bi ga vi sploh morali izpostavljati. Če pa slučajno pozabijo (kar je seveda logično) jih pa samo spomnite na Miha in takoj se bodo spomnili, kaj smejo in česa ne v določenem primeru.
Mnogokrat se bo zgodilo, da bodo te drobne zgodbice delili tudi z drugimi otroki in jih na tak način tudi učili. Seveda bodo to naredili le takrat, ko se jim bo zdelo, da je bila zgodba dobra, živa. V takem primeru jo bodo navdušeno povedali tudi kakšnemu odraslemu. So namreč izredno odkriti in povedo kar si mislijo. Povedo vse, dobro in slabo, kar pa je občudovanja vredno, sploh glede na to, da družba dolgo temu ni bila naklonjena. Ti otroci bodo povedali, če bodo zaslutili, da gre kje za nekaj, kar ni pravično in to zelo naglas. S tem pa nas pravzaprav učijo, da delujemo iz ljubezni.
Avtor: Pia Klančar
www.nalina.si
