Indigo otroci – občutek kraljevskosti

Tokrat bom pisala o občutku kraljevskosti, ki ga imajo indigo otroci in je tolikokrat kamen spotike.

Velika občutljivost in njihova bojevitost sta tako del njih, kot je del njih zavedanje, da imajo pravico biti na tem svetu, da so pomembni in da imajo občutek, da bi jim morali to priznavati tudi drugi. Tu ne gre za veliko samozavest ali egocentričnost. Gre preprosto za nek izvoren občutek, da so dobri, da so vredni ljubezni in nežnosti, da so izredno sposobni.

Osebno mislim, da je kamen spotike tu velikokrat v nas samih. Res sprejmemo nekoga, ki o sebi misli dobro, ki se ima rad pa zato ni sebičen ali vase zagledan? Mislim, da je ta občutek vrednosti nekaj, kar bi morali imeti vsi. V resnici pa tega nima veliko ljudi. V vzroke za to se ne želim poglabljati, vem pa, da nas najbolj boli to, kar vemo, da bi morali biti sami ali imeti pa nimamo, ima pa to nekdo drug. Sam občutek manjvrednosti nas, pri že tako načeti samozavesti in ljubezni do sebe, še bolj boli. Osebno mislim, da je tu veliko naredila naša vzgoja in da se to da popraviti.

OGLAS

Luise L. Hay pravi, da bi se morali ljudje večkrat na dan pogledati v ogledalo in si reči, lep si, rad te imam. Morda pa je prvi korak do sprejetja samega sebe zahteva indigo otrok, da se jim prizna vrednost in da jo priznamo tudi sami sebi.

Sama ravno v zahtevah vidim veliko nevarnost v razumevanju ideje o indigo otrocih.

Otrok želi nekaj in to izrazi tako, da od svojih staršev to zahteva. Če poznamo teorijo bolj površno in nam je blizu potem takemu otroku ustrežemo v njegovi zahtevi. Otrok prepozna vzorec in tako nadaljuje, vse do odrasle dobe, kjer najverjetneje s takim vzorcem deluje v svetu. Zaradi tega ima strašne težave. Vem, da se vas večina strinja z mano, da tako ravnanje z otrokom ni primerno pa vendar sem pri svojem delu opazila tudi take vzorce.

Izraz kraljevskost se napačno interpretira, skupaj z napačnim pojmovanjem spoštovanja pa pride do skorajšnje katastrofe. Sama njihov občutek kraljevskosti razumem kot občutek, da so vredni priznanja, da imajo neko vrednost in NE da se jim je potrebno klanjati in jim izpolniti vse kar zahtevajo.

V otroških letih sem slišala veliko staršev reči: »Kaj pa ti veš, saj si samo otrok« ali »saj je samo otrok, otrok se ne rabi spoštovati.« Čez leta mislim, da sem te stavke slišala manjkrat, vendar so bili prisotni. To je ravno nasprotno temu občutku, da je tudi otrok vreden, da tudi otrok ve nekaj, česar ne vedo niti njegovi starši, kljub vsem njihovim izkušnjam. Verjamem, da je to za starše težko in jih razumem, pa vendar vem, da iz tega nerazumevanja indigo otrok prihaja do velikih frustracij in jeze, ki jih zavre v njegovem razvoju – takem ali drugačnem. Odvzem tega priznanja lahko otroke pripelje na rob, ko se morajo soočiti celo z odločitvijo o življenju ali smrti.

Kljub temu, da se jih opisuje in opredeljuje kot nekaj posebnega, se moramo zavedati, da niso nepremagljivi. Njihova rahločutnost in zatirajoča vzgoja jih lahko pripeljeta na rob in v upanju, da bodo zatrli bolečino postanejo kriminalci, uživajo različne droge in se zatekajo v alkohol.
Tisti, ki imajo srečo, da imajo dobro vzgojo, ki jih podpira v tem kar so in dobro okolje, pa imajo možnost razviti svoje potenciale do polnosti in spremeniti sebe, da spremenijo svet.

Avtor: Pia Klančar
www.nalina.si