UČENJE ŠAMANOV
Indijanski šamani prakticirajo energijsko medicino že več kot pet tisoč let. Nekateri vrači trdijo, da njihov duhovni rod sega še dlje v preteklost. Spomnijo se zgodb, ki so od starih mater prehajale na vnukinje in govorijo o času, ko je bila zemlja še mlada. Čeprav so prvi prebivalci Amerik sloveli po izjemnem poznavanju astronomije, matematike in arhitekture, ga niso zapisovali. Poznavalci so prezrli indijanska duhovna izročila v korist judaizma, krščanstva in budizma, v katerih mrgoli zapisov. Čeprav zahodni teologi proučujejo budizem že več kot dve stoletji, se šele zadnjih štirideset let resno zanimajo tudi za indijansko duhovnost. Študij šamanizma so prepustili antropologom, ki so bili razen redkih izjem, kot je bila Margaret Mead, slabo podkovani za proučevanje duha.
Evropski priseljenci so množično iztrebljali severnoameriške Indijance, zato so se preživeli zatekli v rezervate, kjer so starešine skrbno ohranjali duhovno izročilo. Razumljivo je, da so izjemno neradi delili svojo dediščino z belskimi gospodarji. Perujskim Indijancem se ni godilo nič bolje. Španski konkvistadorji so vdrli v državo in iskali zlato, inkovska duhovna izročila jih sploh niso zanimala. Toda kar so konkvistadorji spregledali, so uničili misijonarji.
Razcapane tolpe zlatokopov, ki so prispele na južnoameriško celino, so prinesle s seboj sistem prepričanj, nedoumljivih Indijancem. Prvo je bilo, da vsa hrana na svetu po božji pravici pripada ljudem – zlasti Evropejcem -, ki gospodujejo živalim in rastlinam na zemlji. Drugo je bilo, da ljudje ne morejo govoriti z rekami, živalmi, gorami ali z bogom. In tretje, da človeštvo lahko okusi neskončnost šele po koncu časov.
Za Indijance je bilo vse to nesmiselno. Medtem ko so Evropejci verjeli, da so bili pregnani iz mitskega rajskega vrta, so bili Indijanci prepričani, da so služabniki in skrbniki tega vrta. Pogovarjali so se s hrumečimi rekami in šepetajočimi gorami ter slišali glas boga v vetru. Španski kronisti v Peruju so zapisali, da je konkvistador Pizarro že na prvem srečanju podaril inkovskemu vladarju Atahualpi Sveto pismo in mu dejal, da je v njem zapisana Božja beseda. Inka je prislonil knjigo k ušesu, nekaj trenutkov pozorno poslušal, nato pa jo vrgel na tla in vzkliknil: “Kakšen bog pa je to, da ne govori?”
Indijancev ni begal le molk evropskega boga, motil jih je tudi njegov spol. Konkvistadorji so prinesli patriarhalno mitologijo, ki je ustrahovala indijansko žensko izročilo. Pred prihodom Špancem so mati Zemlja in njene ženske oblike – votline, lagune in druge odprtine v zemlji – predstavljale božja načela. Evropejci so jim vsiljevali moško božje načelo – falus ali drevo življenja. Cerkvene zvonike so dvigali v nebesa, zemlje pa niso več častili ali spoštovali. Divje so plenili drevesa, živali in gozdove.
Še vedno živimo v primežu tega pogleda na svet. Verjamemo, da ni živo, če ne diha, se premika ali raste. Na energijo gledamo kot na gorivo, pridobljeno iz virov, kot so les, nafta ali premog. V starem svetu je energija veljala za živo tkivo vesolja in bila je manifestacija stvarjenja. Najpomembnejši sodobni izraz tega prepričanja je oblikoval Albert Einstein, ko je opisal odnos med energijo in snovjo v enačbi E = MC2. Na zahodu se istovetimo s snovjo, ki je po naravi končna. Šaman se istoveti z energijo, ki je po naravi neskončna.
Naj navedem še drugo temeljno razliko med starimi in sodobnimi Američani. Današnji smo ljudje predpisov. Živimo v družbi, urejeni po pravilih, ki se opira na listine, kot so ustava, deset zapovedi in zakoni, ki jih sprejemajo izvoljeni uradniki. Kadar želimo spremeniti svet, spremenimo predpise (pravila ali zakone). Stari Grki, po drugi strani, so bili ljudje koncepta. Bolj kot pravila so jih zanimale ideje. Verjeli so, da ena sama ideja lahko spremeni svet in da ni nič mogočnejšega od ideje, katere čas je napočil. Šamani so ljudje zaznave. Kadar želijo spremeniti svet, sprožijo zaznavne premike, ki spremenijo njihov odnos do življenja. Zamislijo si mogoče in zunanji svet se spremeni. Zato skupina inkovskih starešin sedi in meditira ter si zamišlja svet, kakršnega naj bi podedovali njihovi vnuki.
Šamani skrbno čuvajo prakse energijskega zdravljenja, da jih ne bi zamenjevali z nizom tehnik, podobno kot se zahodno medicino enači z nizom postopkov. Zmotno menimo, da je energijsko zdravljenje mogoče obvladati z naučenimi pravili. Šaman se ne opira na pravila ali ideje, temveč na videnje in duha. In čeprav se zdravilne prakse razlikujejo od vasi do vasi, se duh nikoli ne. Pravo zdravljenje ni nič drugega kot prebujenje videnju zaceljene narave in doživetje neskončnosti.
Povzeto iz Šaman, zdravilec, modrec >>
