Individuacija ob alkoholiku

Jung je menil, da lahko človek doseže individuacijo na dva načina:

– prvi je spontan, intuitivno nezaveden z naravno zanesljivostjo (lahko tudi pod vplivom višjih, religioznih nagibov), kjer analiza ni potrebna.    

 – drugi je zavestna pot pod vplivom analitične izkušnje, kjer gre za dialog med analizantom in analitikom. V tem procesu gre predvsem za razumevanje samega sebe, ozaveščanje posameznih vsebin pa tudi za delo na nezavednih vsebinah. Ne moremo pričakovati hitrih in nebolečih poti do spoznanja. Gre za intenzivno analitično delo, ki se koncentrira na notranji psihični proces, kjer se z maksimalnim aktiviranjem vsebin nezavednega mehča vsa nasprotja, spoznava njihova struktura in vodi skozi vse nevarnosti, sloj za slojem proti jedru, k Sebstvu (Jacobi, 2000).

OGLAS

V proces individuacije lahko človeka spodbudijo tudi nenadne in hude izgube v življenju, fizična bolezen, psihološke in fiziološke spremembe v sredini življenja; proces staranja, zavedanje smrtnosti, spremembe v odnosih, razlike v preferencah zahtevajo od posameznika, da se posveti psihološko globljim zadevam s pomenom.

Otroci alkoholikov so usodno zaznamovani že ob rojstvu, saj alkoholikova žena ne zmore ustvariti zdravega odnosa z novorojenčkom. Ker se ne počuti ljubljena, podaljšuje simbiozo z otrokom ter ga ovira v razvoju, četudi do njega čuti materinsko ljubezen. Trezna mati škoduje otroku bolj kot alkoholični oče, saj otrok živi v relativnem čustvenem uboštvu (kljub temu da je opran in zlikan). Mati, ki ni deležna partnerjeve ljubezni, je namreč tesnobna, nezadovoljna ali vzkipljiva. Zato še zdaleč ni zmožna mirno in preudarno ravnati z otrokom, temveč je do njega večinoma »krivična«. Če pa je žena poleg prikrajšane ljubezni, deležna še sitnobe, zaničevanja, žalitev, sovražnosti, kar je z alkoholikom prej pravilo kot izjema, potem se v odnosu z otrokom ni sposobna več obvladati. Brez potrebe kriči, vpije, žali, skratka do otrok je zelo krivična, predvsem pa ni sposobna brezpogojne ljubezni do otroka. Otroci v takih družinah so pod stalnim pritiskom: enkrat nasilni oče, drugič objokane, žalostne ali jezne, vzkipljive mame. Očetovo vedenje in nesramnost si lahko razložijo z njegovim pijančevanjem, ne morejo pa si razložiti materine jeze in jeznega ravnanja. Ti otroci iščejo uteho pri starih starših, pri tetah, sosedah, učiteljicah, saj nujno potrebujejo razumevanje, ljubezen in zaščito, ki je niso deležni v primarnem domu. Če tega ne dobijo nikjer, so nepopravljivo prizadeti v svojem razvoju.      

– Sergeja Pene Traven

Celoten članek bo predstavljen na 9. Akademiji Instituta IPAL: Hoteti ali morati – proces individuacije in njene stranpoti (celodnevna javna konferenca s predavanji, 10. 2. 2019) in objavljen v zborniku.