Intuicija v zen budizmu

Zen budizem je precej nenavadno učenje. Zgodovinarji in filozofi danes razpravljajo, ali je to religija ali filozofija, saj zen zanika vsakršne zunanje obrede, ne predpisuje posebnega načina oblačenja ali prehranjevanja, poleg tega pa nima filozofskih razprav niti religijskih razodetij. Celotno zenovsko literaturo sestavljajo anekdote iz življenja učiteljev zena in njihovih učencev. Vendar so tudi te anekdote, čeprav pogosto šaljive in zelo duhovite, načeloma nerazumljive in na prvi pogled celo nesmiselne. Seveda dejansko niso nesmiselne. Zen budizem je v resnici popolnoma skladen s filozofskim pojmovanjem budizma mahajana, pri čemer se še najbolj opira na učenja iz Pradžnaparamita suter. Zen nima knjig, ker je temeljni način poučevanja tak, da učitelj vodi svojega učenca. Anekdote o učiteljih so bile v tem smislu osnovna in praktična navodila za naslednje generacije učencev, čeprav je zmotno misliti, da te zajemajo celotno učenje zen budizma.

Zena ni mogoče razumeti brez poznavanja osnov budističnega učenja. Ta svet je v skladu z budizmom iluzija, ki jo povzroča Mara – božanstvo neobičajne lepote in privlačnosti, ki lahko človeka zaslepi s svojim sijajem, toda ta sijaj in lepota nista resnična, temveč del sveta fantazije. Mara predstavlja naš lastni pogled na resničnosti, ki je bolj plod naših želja in hotenj, tega, kar bi mi želeli, da je, ne pa tega, kar dejansko je. Na Japonskem in Kitajskem so idejo iluzije simbolizirala papirnata vrata – ta obstajajo za tiste, ki niso poskusili iti skoznje, misleč, da so trdna in nezlomljiva. Toda vrata so ovira le, dokler ne uvidimo, da so samo iz papirja.

Zen budizem je filozofska religija, katere osnovni cilj je razsvetlitev oziroma raztrganje papirnih vrat iluzije. Z drugimi besedami – cilj je spoznati sebe in svet, ki nas obkroža, da bi lahko živeli v skladu z lastno naravo. Treba je uvideti, kateri del nas je sestavljen iz papirja, in zbrati moč, da ga odvržemo in ohranimo le to, kar je del našega resničnega bitja. Da bi to uspelo, je treba v lastno bit vnesti svetlobo, se izpopolniti v vladanju samemu sebi, kar je mogoče zlasti z udejanjanjem vrline. Življenje je zato v zen budizmu pot, iskanje, ki temelji na moralnem prizadevanju. Šele z izpopolnjevanjem, šele takrat, ko človek pridobi sijaj svetlobe in se osvobodi teme iluzij, mu ta svetloba daje zmožnost, da naredi do tedaj neizvedljiv korak – spoznavanje metafizične resničnosti zunaj vseh lažnih iluzij sveta. Zen budisti trenutek, v katerem se to zgodi, imenujejo satori, razsvetlitev, rezultat pa je dosega nirvane, kar dobesedno pomeni “izhod iz neprehodnega gozda”, v katerem je človek do tedaj prebival. Metafizična resničnost je izvor vsega, v njej ni dualnosti niti razdelitev, o njej ni mogoče ničesar reči niti je ni mogoče razumeti ali opisati tako, da bi to lahko dojel razum. Budisti jo zato preprosto imenujejo šunjata, praznina, pri čemer pa šunjata ne pomeni praznega prostora, temveč celoto brez delov, ki je razum ne more dojeti.

OGLAS

Razum je v skladu z budističnim učenjem tisti, ki diferencira stvari. Pri njem sta vedno navzoča opazovalec in objekt opazovanja. Razum je del celote, ker pa je celota skupek različnih delov in s tem več od vsakega posameznega dela, je ni mogoče spoznati prek nobenega njenega posamičnega dela. Narava celote je zato “izpraznjena” od vseh pojmovanj, ki jih je mogoče dojeti z razumom in se nanašajo na njene dele. Zen budizma zato ne zanima pot razuma, ne išče racionalne pojasnitve stvari, tako da nauki, namenjeni učencem, vsebujejo nelogičnosti in se zdijo nesmiselni, saj je dejanski cilj preseči meje razuma in razviti zmožnost neposrednega spoznanja resničnosti.

Poučevanje v zen budizmu je potekalo tako, da je učitelj postavil vprašanje, na katero je moral učenec ustrezno odgovoriti. Znana vprašanja so na primer: “Kaj je glas ene roke?”, “Ko bik pride do prepada, gredo glava, rogovi in kopita čez – zakaj pa ne gre čez rep?”, “Kadar ne misliš na dobro in ne misliš na zlo, kako je videti tvoj prvotni obraz, ki si ga imel pred rojstvom?” Taka vprašanja se imenujejo koani. Koan dobesedno pomeni “neprehoden prehod”, ker je neprehoden za vse miselne tokove, vendar gre učenec vseeno lahko čezenj, potem ko doseže zmožnost neposrednega, intuitivnega spoznanja, ki ga budisti imenujejo pradžna.

Človek je v skladu z budizmom kot številnimi drugimi učenji celota, sestavljena iz sedmih osnovnih dimenzij – fizičnega telesa, energije oziroma vitalnosti, čustev, subjektivnega in objektivnega uma, intuicije in volje. Na vsaki dimenziji lahko v okvirih te dimenzije dojema resničnost. Subjektivni um ima tako na primer egocentrični pogled na resničnost oziroma gleda na svet z enega, to je svojega zornega kota, zato je njegova zmožnost videnja omejena. Dva opazovalca, ki gledata isto drevo iz različnih strani, imata zato drugačne predstave o tem drevesu. Te predstave poleg tega vsakdo obarva s tem, kar želi videti, oziroma s tem, čemur daje prednost.

Subjektivni um torej ne daje ustrezne podobe resničnosti. Objektivni um lahko prek inteligence opazuje stvari z vseh strani in dobi veliko natančnejšo podobo tega, kar opazuje, vendar niti ta um ne more videti vsega. Ker je vedno razdeljen na opazovalca in objekt opazovanja ne more uvideti biti stvari, zato njegovo pogled ni popoln. Da bi bil popoln, se morata opazovalec in njegov objekt zliti v eno. To je mogoče šele z razvojem intuicije, pri kateri se izgubijo razlike med opazovalcem in objektom opazovanja. Intuicija pri tem ni slutnja niti videnje prihodnosti, temveč najvišja oblika spoznanja, ki jo lahko doseže človek. Za budiste je to zmožnost spoznanja šunjate.

Priljubljen budistični prikaz narave intuicije pradžna je luna, ki se zrcali v neskončno spremenljivih oblikah vode, pri čemer ta prikaz ne pomeni, da med “resnično” luno in njenimi “neresničnimi” odrazi obstaja razlika. Pradžna je notranje spoznanje o celoti, v kateri je enotnost mnoštvo in mnoštvo enotnost. V tem smislu postaneta pradžna in šunjata sopomenki.

Kaj je intuicija, ni mogoče pojasniti, čeprav jo – kot pravijo budisti – v potencialu nosi v sebi vsak človek. Kdor je razvil to sposobnost, lahko prepozna pri drugih, ali to isto sposobnost imajo ali ne. Vendar je drugim ne more racionalno pojasniti, ker presega logiko razuma. Zenovski učitelj Mumon je zapisal: “Vedeli boste, vendar le zase; kakor nem človek, ki je sanjal nekaj, česar ne more prenesti nikomur.”

Prav zato, ker narave neposrednega spoznanja ni mogoče pojasniti na logičen način, v zenovski literaturi najdemo “nelogične” pojasnitve intuicije pradžna, kot na primer v Pradžnaparamita sutrah: “To, kar je znano kot pradžna, ni pradžna, in zato je znano kot pradžna.” “Jaz nisem Jaz, zato sem Jaz Jaz.” “Buda je dejal: moje učenje je misliti brez razmišljanja, govoriti brez govorjenja, uriti se v disciplini nediscipline.”

Fu Daiši je v tem duhu napisal pesem:
“Hodim praznih rok, a v mojih rokah je lopata.
Pešačim, jahajoč na govedu.
Ko prečkam most, glej, teče most, ne pa reka.”

Še ena značilnost intuicije pradžna je njena pretočnost, ki jo poudarjajo zenovski učitelji. Je neposredna, zato v njej ne sme biti prostora za razmišljanje, kajti čim se vplete razmišljanje, se pradžna umakne, izgine. Zato odgovori učiteljev včasih presenečajo, kot na primer v koanu o Tozanu, v katerem menih vpraša: “Kaj je Buda?” In Tozan brez razmišljanja odgovori: “Trije kilogrami lanu.”

Že omenjeni Mumon je napisal: “Kdor se opira na besede in poskuša razumeti zen prek pojasnitev, je kakor topoglavec, ki poskuša udariti luno s palico ali popraskati stopalo skozi podplat na čevlju.”

Poslušajmo torej nasvet in opustimo ugibanja o naravi intuicije. Ta nasvet namiguje tudi na nekaj drugega, in sicer, da obstaja drugačen način razumevanja zena. Mondoi, pogovori med učiteljem in učencem na štiri oči, katerih cilj je bil preveriti stopnjo spoznanja učenca, in koani, ki jih je učitelj postavljal učencu, so bili namenjeni učencem, ki so že šli skozi določene faze notranjega razvoja, kajtipradžna paramita je zadnja od šestih paramit, ki jih mora učenec obvladati.

Paramite so “popolnosti”, vrline, ki jih mora učenec popolnoma osvojiti. Prvih pet vrlin zajema vrline zavesti, srca in volje, ki učencu omogočajo, da se notranje očisti in v svojo bit vnese svetlobo. Šele ko jih osvoji, je pripravljen na veliko pustolovščino osvajanja pradžne. Danes mnogi “raziskovalci” zena tega ne razumejo in zato mislijo, da mora zenovski učenec zavreči razum in logiko ter si prizadevati doseči pradžno. Toda v zenu ni govora o zavračanju razuma, temveč o njegovem preseganju. Ne moremo pa preseči tega, česar prej nismo osvojili.

Zen budizem zunanjim opazovalcem daje vtis blagosti, dobrote in tolerance, kar povsem drži z vidika delovanja učitelja in učenca v odnosu do drugih bitij. Vendar če pogledamo, kakšni so bili do samih sebe, bomo videli veliko strogost in nepopustljivost, kar je povsem v skladu z vrlinami popolnosti, ki so jih poskušali doseči. Prva med njimi je dana – dajanje, nesebično delovanje kot posledica ljubezni in sočutja do vseh živih bitij. Druga je šila – moralna doslednost, ki zahteva usklajenost med mislimi, besedami in delovanjem. Tretja je kšanti – zaobjema potrpežljivost in stanovitnost, prežeti z ljubeznijo v izvrševanju dolžnosti do sebe in drugih živih bitij. Četrta virja – notranja energija, ki daje srčnost in pogum v tem, kar je potrebno in koristno, brez podleganja sebičnim željam. Peta dhjana – meditacija oziroma stanje notranjega miru v vseh okoliščinah, ki omogoča pravilno osredotočenost nase in svet okoli sebe.

Poimenovanje zen je samo japonski način branja kitajskega ideograma za dhjano – meditacijo, vendar tega izraza ne smemo razumeti kot poziv k asketizmu, umiku v osamo in urjenju sedeče kontemplacije. Zenovski učitelji so zanikali vrednost takega načina iskanja resnice, kot je razvidno iz zgodbe o srečanju med Huai Čangom in Ma Cujem. Ma Cu (japonski Baso, ki je pozneje postal največji učitelj zen budizma na Kitajskem) se je svoje čase uril v meditaciji v samostanu Čuanfau. “Kakšen je namen sedenja in meditacije,” ga je vprašal Huai Čang, učenec Hui Nenga. “Cilj je postati Buda,” je odgovoril Ma Cu. Huai Čang je nato vzel dve opeki s tal in ju začel drgniti eno ob drugo. Ma Cu ga je vprašal: “Kaj počnete, mojster?” “Izdelujem ogledalo,” je odgovoril Huai Čang. “Kako je mogoče izdelati ogledalo z drgnjenjem opek?” ga je začudeno vprašal Ma Cu. “Kako je mogoče postati Buda s sedenjem in meditacijo?” je odvrnil Huai Čang.

Šele ko se človek sreča z življenjskimi okoliščinami, potrebami in težavami, lahko zares razvija svoje sposobnosti in meri, koliko je pri tem uspešen oziroma kako resnično je to, kar je dosegel. Zato je življenje veljalo za pot, iskanje, v katerem se človek z vsakim dnem in vsako novo izkušnjo uči živeti čim bližje resnici.

Naj za konec to zenovsko resnico ponazorimo z zgodbo o mladih učencih z Zahoda, ki so se nekje sredi prejšnjega stoletja odpravili na Japonsko, da bi se uvedli v zen. Ena od prvih nalog, ki so jo dobili, je bilo čiščenje stranišča. Ker so mislili, da učitelj želi se tem neprijetnim opravilom preizkusiti, kako iskrena je njihova želja po učenju, so bili globoko presenečeni, ko so tam našli učitelja, ki je prav tako čistil stranišče. Vprašali so ga: “Učitelj, zakaj pa Vi čistite stranišče?” “Ker je umazano,” je odgovoril.

Avtor:Jerko Grgić