Iskanwaya, bolivijski Machu Picchu

Iskanwaya leži v eni izmed dolin na severnem pobočju Vzhodne kordiljere, ki teče vzdolž jezera Titikaka. Devet ur cijazenja iz La Paza čez malo pod pet tisoč metrov visoke prelaze, po cesti, ki je ponekod sam prah, drugod pa same luknje – prebivalci Auacapate pač še dolgo ne bodo živeli od turizma, čeprav bdijo nad enim najpomembnejših arheoloških najdišč v Boliviji.

Ruševine Iskanwaye Bolivijci radi primerjajo z Machu Picchu – samo da jim manjka nekaj detajlov, zaradi katerih se v Peru zgrinjajo množice iskalcev: recimo kak skrivnosten obredni prostor, kjer sonce ob obratu posveti na natančno določeno točko, kak pomemben energijski center, ali pa vsaj kaka legenda, malo vonja po mistiki in kašna možnost, da bi se dalo kje kaj dobrega pojesti. V Peruju se človek otepa domačinov, ki obiskovalcu vsiljujejo vseh vrst uslug, od najugodnejšega hostla do veličastne šamanske iniciacije, v Aucapati pa prenočišča smrdijo po vlagi in nobena od treh obdeovalnic, ki smo jih preizkusili z bolivijskim arheološkim društvom, ni imela več kot ene same zanikrne, s popackanim polivinilom prevlečene mize.

Mistike v Iskanwayi res ni: v suhem trnjevem goščavju kraljujejo klopotače in krvosesne muhice maribi; na enem izmed dvorišč med razvalinami pa trije izgubljeni arheologi sejejo zemljo in skušajo določiti, kdaj so naselbino sploh zgradili. Zaenkrat velja, da je iz časa pred inkovsko civilizacijo, se pravi je kar nekaj stoletij starejša kot Machu Picchu. Kar arheologe muči, pa je skrbno zasnovana postavitev hiš: Iskanwaya zgleda kot predhodnik socialističnega delavskega naselja.

OGLAS

Gradnja je bila skrbno načrtovana, uličice so potegnjene kot z ravnilom, vse hiše imajo popolnoma enak tloris: miniaturno dvorišče, odprto na ulico, poldoprt predprostor in spalnico s pragom do višine kolen (zaradi kač). Do vsake hiše je speljan kanal za tekočo vodo. Ene ni, ki bi izstopala: družba je bila očitno popolnoma egalitarna, vse so delali skupaj. Tudi kuhinjice, ki jih v Andih še zdaj zaradi možnosti požara vedno postavljajo ločeno od glavnega poslopja, so postavljene v vrsto. Ženske so delale ena poleg druge – Iskanwaya zagotovo ni bila kraj, kjer bi lahko kdo imel pred kom kako skrivnost. Še mrtvi so bili ljudem na očeh: preminule otroke so pokopavali pred domačim pragom, ženske pod kuhinjo, moške pa na polju.

Arheologi so našli nekaj stel, ki kažejo na kult plodnosti, niso pa našli ničesar, kar bi bilo videti kot tempelj ali vsaj obredno mesto. To je čudno. Tako skrbno načrtovano naselje je zagotovo moralo imeti vsaj prostor za daritve, če že ne majhnega svetišča – na Altiplanu ni vasi, še zaselka ne, ki ne bi imelo svetega prostorčka, namenjenega ritualom. Res je, da v Andih danes delajo obrede na odprtem, v času Tiwanaka in kasneje Inkov (in Iskanwayo so zgradili nekje vmes), pa so vsaj večja naselja in vsa mesta imela prave templje. Kako da ga ni?

»Ker sva ga midva z mojim dedom porušila,« se je hvalil don Wiliam, ki sva ga s Carmen srečali v eni izmed tistih ponesrečenih obdovalnic. Kmalu so se zbrale še druge udeleženke izleta in možakar je moral vse ponoviti od začetka. Naravnost užival je v naših zgroženih obrazih.

Don Wiliam je učitelj, rojen v Aucapati, ki se je po upokojitvi vrnil domov. V glavnem cele dneve sedi pred hišo in lovi žarke zimskega sonca. Ker je bil vse življenje učitelj, zelo dobro pripoveduje, tako jasno in razločno, da se ga da razumeti celo, kadar se s kom pogovarja v jeziku kečua.

Njegov ded je živel v hišici nad ruševinami Iskanwaye. Aucapata je precej hladna, ko pa se spustimo tisoč metrov nižje, je podnebje primerno za sadno drevje in zelenjavne vrtove. Graditelji Iskanwaye so hiše vkopali v skalnata tla in naredili terase. Jasno, da se je dedu zdelo škoda, da bi jih prepustil zobu časa, prišle so mu prav za nasade. V zimski suši, ki je vladala, ko sem obiskala Iskanwayo, si ni mogoče predstavljati, da tam usptevajo pomaranče, čirimoje, sladkorni trs in celo ananas in koka. Vse se zdi zaraščeno, zapuščeno in sivo. Vendar so arheologi našli vodnjak in ga usposobili.

 »Ali ste videli čirimoje? Tistih osem čirimoj sem jaz zasadil!« ko je bil Wiliam star trinajst, štirinajst let, je hodil k dedu v dolino in mu pomagal.

»Celo palača je tam stala, verjetno je bila to vojaška utrdba, ker ni imela oken, ampak line. Kamne sva porabila za zidove za vrt, da niso prišle živali noter. Celo sva porušila. Tudi visilce so bile tam in sva jh podrla.«

»Vislice« v Boliviji imenujejo strukturo dveh stebrov in preklade. Španci so na takih napravah obešali ljudi. Kadar so naleteli na take konstrukcije v starih templjih, so mislili, da so staroselci počeli isto. Kasneje so arheologi dokazali, da imajo taki »portali« služili čisto drugemu namenu: označevali so gibanje sonca (na dan sončnih obratov običajno posije sonce na določen način na določeno točko) in ustvarjali nekakšen naravni koledar.

»Observatorij ste porušili!« je z grozo zazijala Carmen. Wiliam se je zadovoljno smejal.

»Na poti nama je bil.« Na obrazu mu je pisalo sladko maščevanje. Ko je pred petdeset leti arheolog Ponce Sanjinez, ki je imel v bližini haciendo, izvedel za razvaline, se je nemudoma lotil raziskovanja. Kmete, ki so vdirali na najdišče, je pregnal, posebej Wiliamovega deda, ki se je tam najbolj razpasel, ker so podirali zgradbe, ki so bile že brez tega v slabem stanju, in teptali arheološke dokaze.

»Zaplenil nam je vrt, nismo ga marali. Kar prišel je in si prilastil razvaline.« Seveda si jih ni »prilastil«, amapk zaščitil, ampak za Wiliamovega deda je bil rezultat enak: adijo čirimoje.

Don Pepe, vodja naše odprave in ustanovitelj društva, je pred tremi desetletji sam izkopaval v Iskanwayi. No, mogoče ni ravno izkopaval, se je moral popraviti, mogoče jo se samo obiskal in si ustvaril svojo teorijo. Iskanwaya je mlajša, kot mislijo drugi, in sicer naj bi jo postavili v času inkov. Sem naj bi poslali delavce, da bi pridelovali koko. Ne verjame Wiliamu, da je imelo naselje vojaško postojanko.

»Nobene palače ni bilo. Nobene utrdbe,« je zatrdil, potem ko je nekaj časa s prekrižanimi rokami od strani poslušal, kaj nam pripoveduje Wiliam.

»Pa je bila! Z lastnimi rokami sem jo porušil. Kamne sva porabila za zidove.«

Moška sta se potem skregala, kaj je bilo in česa ni moglo biti, in don Wiliam je odšel; s Carmen ga nisva mogli podrobneje izprašati, naj nama vendar nariše, kaj je bilo in kje.

»Zakaj arheologi malo ne vprašajo kmetov? Verjetno je na tistem mestu vseeno še kaj ostalo?« sem se vprašala. Tam bi se vendar splačalo izkopavati!

»Ker jih kmetje ne marajo,« je rekla Carmen.

Seveda je prenagljeno sklepati, da je bila struktura, ki jo opisuje don Wiliam, res observatorij. Treba bi bilo celo preveriti, ali je kaj takega res kdaj tam stalo. Don Pepe sploh trdi, da je možakar šaljivec. Vsaka vas ima kakšnega in don Wiliam že ima tak obraz. Je pa tudi res, da so ruševine starih mest po vsem svetu od nekdaj vir gradbenega materiala za nove zgradbe, še posebej, če so kamni lepo obdelani in pripravno pravokotne oblike. Kakorkoli, zgleda se bo treba še enkrat vrniti in nahraniti maribije (klopotače so spale, ker je zima). Treba je vprašati več starcev, naj povejo, česa se spomnijo, kaj je v Iskanwayi res stalo in kaj ne.