Prvi koraki so pogosto povezani z negotovostjo. Kot bi imel pred očmi ogromen snop neskončne megle, katere center si. Ko poskusiš neko stvar prvič, se lahko počutiš kot marsovec. Tisti občutek, ko ne veš, kaj delaš in še manj kam greš. Deluje kot, da si brez osnovnega občutka varnosti. Težko si ves sončen in mavričen. Narediti prvi korak pomeni iti čez sebe. Kakor je »pru čru« lahko strašljiv, neprijeten ali tuj, se še vedno pojavi samo enkrat – in to prvič. Da prvi korak normaliziraš je najbolje, da vajo ponoviš in narediš še drugega, tretjega in četrtega.
Prvi korak je lahko najlažja in najtežja stvar obenem. Najlažja zato, ker se mogoče sliši enostavno. Ko ne veš, kaj pričakovati, lahko brez premisleka samodejno narediš stvar in izpade imenitno. V najtežjo se spremeni, ko si naložiš psihično breme. Ko se predhodno otovoriš kot osel, sedaj pa je ta korak treba dejansko narediti. Takrat stvar preneha biti miselna igrica, ampak postane resna igra. Na tisti točki se oglasi pametni del uma. Tisti, ki je odgovoren za razumskost. Taisti um lahko vklopi rdeči alarm in zažene paniko. Korak vidi kot nevarno potezo, grožnjo samemu sebi. Začne dramatizirati, vse skupaj lahko dojema tudi kot razvrednotenje samega sebe. Lahko si um omisli varnostno opozorilo v stilu: »Celo življenje si delal na tej ali oni stvari, sedaj boš pa vse to zavrgel… kot da ni nič? Iz nule boš začel nekaj novega?! A si normalen?!«. Za gledališko zaveso se skriva nihče drug kot strah. Strah pred spremembo.
Narediti prvi korak pomeni podpisati pogodbo s spremembo. Za spremembo je ključna odločitev, ki se začne na psihični ravni. Treba je najprej prepričati um, včasih pa tudi telo. Ker oba držita skupaj, se končni korak odločitve – sprememba, lahko zdi kot najtežja stvar na svetu. Um in telo rada delujeta po starem, zato vsaka novost ogroža njun obstoj. Ko končno sporočilo ne diši ne telesu, ne umu, potlej imaš resen problem. Trdno se držita tistega, kar poznata. Spodbujata to, kar imata v malem prstu. Telo non stop pošilja signale umu, ki jih glava razume kot občutke. Um nato te občutke pretvori v smiselno besedno celoto. Prvi korak je lahko kot zelena luč svetilnika v »Great Gatsby«-ju, ki se ti z leti vedno bolj oddaljuje. Je sicer vsako noč na obzorju, ampak ni dosegljiva. Ampak, zakaj tvoj um dojema spremembo kot nevarno, če pa je v resnici pozitivna zate?
Odgovor se mogoče skriva v specifičnem delu možganov, ki ga imenujemo plazilski možgani. Gre za tisti del možganov, ki te poskuša obvarovati pred smrtjo. Dobesedno. Ta najstarejši del malih sivih celic reagira na impulze. »Plazilci« nas varujejo, ampak istočasno tudi omejujejo. Varujejo, da ostanemo živi. In omejujejo, ker ne želijo nobenih sprememb. Njihova primarna funkcija je naše preživetje. Čista osnova. Goli minimum. Tvojim možganom »dol visi« za tvoje potrebe, želje, ideje, motivacije ali sanje. V svoji primarni funkciji po zaščiti zavračajo kakršnekoli spremembe. So kot prekomerno-zaščitniški starš, ki hoče otroka obvarovati pred bolečino in trpljenjem sveta, zato ga zapirajo v »mehurček«.
Za možgane je dobra sprememba lahko podobno negativna kot slaba. Osebnostni napredek je podobno ogrožajoč kot izguba službe. Ruši trenutno stanje. V časih, ko je človek živel v istem okolju kot zveri, je imel plazilski um super uporabno funkcijo, ki je reševala življenja. Od časa nastanka se ta um ni kaj dosti spremenil. Še naprej ti želi vse dobro in dela vse samo, da preživiš. Vedno je na preži in pošilja varnostne signale. Pazi na potencialne nevarnosti na vsakem koraku. Plazilski um ne ve, da so vmes pretekli milijoni let. Ne ve, da današnje nevarnosti ne obstajajo več v prejšnji različici. Še naprej vidi najslabše možne scenarije. Po njegovo te svari, po tvoje pa straši. Ker ljudje verjamemo svojim mislim (umu) in notranjim vzgibom (telesu), smo raje previdni in ne tvegamo.
Seveda pa niso vse spremembe v življenju slabe. Kakšnih se dejansko tudi veselimo. Problem je le prvi korak, ki ga doživljamo kot neprijetnega. Dopust na Maldivih, ki je povezan s spremembo kulture, kraja in vremena, ne dojemamo nujno kot spremembo. Čeprav ni nič drugega kot to. In tukaj se skriva skrivnost. Trik je v tem, da se prepričaš, da so neprijetni prvi koraki dejansko prijetni. Da »nebodigatreba« podpreš z dobrimi občutki. Umu izvedeš kontra-potezo in samega sebe vržeš na foro. Če te um lahko konstantno nekaj zavaja, zakaj tega ne bi naredil še ti nazaj?!
Ljudje običajno naredimo prvi korak iz dveh motivov: zaradi motivacije ali obupa. Oboje je lahko razlog za akcijo. Tako motivacija kot obup lahko enakovredno prispevata k pozivu za spremembo. Obup, ki te spravi v brezno, včasih še močneje kliče po spremembi. Učinkuje bolje kot nadgradnja že tako zadovoljive situacije. Če si nezadovoljen, na nek način nimaš izbire, da ne bi naredil prvega koraka. Hočeš-nočeš-moraš. Iz obupa namreč pride nuja, med tem ko je motivacija zgolj opcija.
